Živinorejec iz Rajhenava med biki in medvedi

Približno na sredini malce privzdignjene travne ploskve stoji od časa in strelov že močno načet dvometrski betonski steber. Gostitelj z roko pokaže na ploščico pod vrhom, poleg luknje, v kateri še vedno tiči svinčeno zrno iz naboja, na kateri piše: Matias Steine, 1. 8. 1926, nr. 23. Steber je vse, kar je ostalo od nekdanje rajhenavske cerkve.

Alojz Brdnik z družinico je edini prebivalec vasi, ki je pred drugo svetovno vojno štela kakšnih 250 Kočevarjev. Včasih se kakšen še oglasi, pride na obisk, tava med starimi sadovnjaki in išče temelje svoje rojstne hiše. »Tam so stanovali Štalcerji,« pokaže nekam v prazen prostor Alojz, priseljenec iz Štajerske. Neizmerno veliko zagnanosti in trme je potreboval, ko se je, živinorejec po izobrazbi, leta 1996 odzval na razpis sklada za kmetijska zemljišča, vzel v najem več kot 160 hektarov kmetijskih površin in se naselil v vasi duhov, ki se je nekoč imenovala Rajhenav.

Najprej je moral, danes 45-letni gospodar, vzeti v roke sekiro in žago ter iztrebiti smreke, topole in drugo rastje, ki je v 55 letih, odkar so se Kočevarji izselili v takratni Rajh, zagospodarilo nad travniki in njivami. V tem času so vas obiskovali le gozdni delavci, dokler je nekaj let pred njenim propadom ni prevzela JNA in v njej vzdrževala čredo za potrebe vojaške ekonomije.

Vojaki so do konca podrli, česar ni že prej podrla takratna oblast, a so napeljali elektriko in telefon, vodovod pa imajo lasten, preskrbovan iz ogromnega vodnega rezervoarja za kapnico. Razen Brdnikovega vodnjaka, vanj gre 250 kubičnih metrov vode, saj je ne sme nikoli zmanjkati za 200-glavo čredo goveda, so vsi vodnjaki v vasi zasuti. Ker temelje nekdanjih bivališč prerašča trava, so te kamnite gomile zdaj še edino pričevanje o nekdanjih dneh ljudi, ki so več kot 500 let vztrajali na tem otočku sredi gozdov.

Rajhenav je bil, kljub trdim razmeram za življenje, bogata vas. Travna ruša je tam, na višini od 700 do 900 metrov nadmorske višine, zelo kakovostna, in rajhenavski voli so bili nekoč zelo cenjeni na dunajskem dvoru, ne pozabi omeniti Alojz, čigar življenje se vrti v glavnem okrog njegovega goveda – v času, ki so ga tisti dan že napovedale prve snežinke, pa tudi okoli traktorja. Da zima z obilnimi padavinami ne bi njegove male kolonije povsem odrezala od sveta, mora, ko malce popusti delo z govedom in vzrejno postajo za plemenske bikce, redno plužiti cesto do 3,5 kilometra oddaljenega Koprivnika, kjer se začne prvi asfalt, in v dogovoru s srenjo še kakšnih 25 kilometrov drugih cest po roških gozdovih.

Popasejo za 16 stadionov

Kljub temu se zgodi, da jih sneg, ki ga zima tu več kot radodarno siplje, lani ga je več kot šest metrov skupaj, včasih odreže od sveta. Na zalogi mora biti vsaj nekaj kilogramov kruha in deset litrov mleka, ker imajo živino le za prirejo mesa. Lahko zmanjka tudi elektrike in telefona, in takrat ni preprosto živeti, pravi gospodar, eden izmed peščice novonaseljenih kmetov, ki so vzdržali, večina jih namreč ni, v teh trdih razmerah. Alojz, ki je v Ljubljani študiral živinorejo, si je že med študijsko prakso v Švici od blizu ogledal, kako je živeti na odmaknjeni kmetiji, kjer so takrat redili 280 glav živine. Njegova čreda, pri kateri mu pomaga še en zaposleni, danes ni bistveno manjša, in je največja na Kočevskem, on pa je med 14 kmeti, ki razpolagajo z več kot 50 hektari zemljišč, s 160 hektari največji. Za naše razmere je to pravzaprav nepredstavljivo veliko. Ko stojimo na rahli vzpetini pred domačijo in se oziramo naokrog, dobimo vtis, kot da stojimo na kakšnem ameriškem ranču: vsi travniki in pašniki, kamor seže pogled do konca položnih vzpetin, so v njegovem najemu za 30 let. Za lažjo predstavo, izbrskamo iz lokalne brošurice, je to toliko, kot če bi 16 travnatih površin znotraj atletskih stadionov postavili drugo poleg druge.

S presežniki moramo nadaljevati tudi, ko nas gospodar popelje v hlev, v katerem prezimuje govedo in ki ga je postavil leta 2007. Poslopje meri v dolžino 70 metrov in je skoraj pol toliko široko, na sredi je prostor za traktor s prikolico, s katere krmijo živali v boksih levo in desno, z vodo se živina napaja prek avtomatskih napajalnikov, gnoj pa »kidajo« kar s plugom. En sam človek tako v nepolnem delovniku poskrbi za 155 živali, kolikor jih zdaj prezimuje v hlevu. Kljub temu podjetnemu gospodarju Alojzu dela nikoli ne zmanjka. V hlevu poleg govedi redi še nekaj konjev, haflingerja med njimi uporabljajo tudi za ježo, v hlevčku zraven pa prezimuje čredico burskih koz, ki se poleti pasejo v grmovju visoko v bregu.

Henry, Picolo in potomci

Medtem ko krave in telice pasme limuzin mirno prežvekujejo, pa obisk tujcev v hlevu vznemiri plečata bika v kotu hleva, ki s krepkim tuljenjem sporočata, da sta gospodarja črede. »Henry, Picolo, mir!« ju skuša izza varne ograde pomiriti vzrejitelj. Njuna velikost, Henryja je pripeljal iz Nemčije, Picola pa, kot pove že ime, iz Italije, vzbuja spoštovanje. Picolo je sicer, že genetsko tako vzgojen, brez rogov in brez njih bo tudi 80 odstotkov njegovih potomcev, a žival s kakšnimi 700 kilogrami žive teže zahteva previdno ravnanje v vsakem primeru. Dokler so na paši, negujejo z biki vsak dan dobre odnose; prinašajo jim priboljške v zrnju, da se navadijo na človeka, pojasnjuje gospodar, ponosen na svoje bike, ki so temelj njegove testne postaje za plemenske bikce limuzin. Na leto proda za nadaljnji razplod kakšnih 15 testiranih bikcev s pregledano krvjo in semenom.

Poleg Brdnikove testne postaje sta v Sloveniji le še dve, in sicer ena v Logatcu in druga v Novi Gorici. S svojimi limuzini redno sodeluje tudi na kmetijskem sejmu v Gornji Radgoni, od koder je tudi njegova sedanja družica Majda. Njuni otroci, njegova hči iz prve zveze, in njuna dva, iz njene prve zveze, so med tednom po šolah, Majda pa gospodinji in s svojo daleč naokrog znano dobro štajersko kuho razvaja radovedne obiskovalce, ki želijo od blizu spoznati Brdnikove prijeme pri vzreji črede in plemenskih bikcev. Da jih lahko sprejme, kadar se pripeljejo organizirano z avtobusi, je gospodar v litijskih hribih kupil kozolec toplar, ga razstavil in v Rajhenavu znova sestavil. Njegove krepke, hrapave roke znajo poprijeti za vsako delo, mimogrede si je postavil tudi žago, da si lahko nareže les, kakršnega potrebuje. Le lesenega medveda v naravni velikosti, ki nas pričaka pod kozolcem, mu je izdelal Matija Kobola, znani rokodelec, mojster z dletom iz Šalke vasi.

Električni pastir za medveda

Pravih medvedov, ki so simbol in stalni prebivalci teh krajev, so na kmetiji Rajhenav že kar navajeni. Medved je pač njihov prvi sosed in Alojz ga pogosto vidi iz avta, kadar se nameni s kmetije. Živali in pašnike je v celoti zavaroval z električnim pastirjem. Za ograditev vseh zemljišč je porabil kar dvakrat po 25 kilometrov žice pod stalno napetostjo, kar se je izkazalo za učinkovito odganjanje medveda. Več problemov, pravi, mu povzroča jelenjad, ki žice električnega pastirja kar preskoči. Pozimi prihaja prav do domačije in trga bale sena, pripravljenega za živino, da bi se nahranila.

Letos se je nanjo bolje pripravil in še z visoko ograjo ogradil približno 700 bal sena, ki ga je nakosil poleti na Ribniškem, za zimsko krmo svoje govedi, razloži, ko sedemo v njegovo prostorno hišo, ki jo izdatno ogreva kar s svojimi drvmi. Čeprav Brdnikovi nimajo gozda, je na travnikih vedno na pretek drevja, ki ga je treba izkrčiti. Dela nikoli ne zmanjka tudi v hiši, ki jo pravkar urejata za sprejem gostov, ki bi si želeli dopustovati na kmetiji. Čeprav, pomislimo na glas, rajhenavska kmetija nima prav veliko kmečkih opravil, ki bi jih lahko opravljali na roke. Zato pa je dovolj druge rekreacije: v gozdovih rastejo gobe; opuščeni sadovnjaki, poleg katerih so nekoč stale hiše, ponujajo obilo hrušk in sliv; na vrtičku je na pretek zelenjave in dela z njeno pridelavo, pristavi svoj delček zgodbe gospodinja, ki prinese na mizo pravkar pečene linške piškote in čaj iz domačih zelišč.

Ko se prepuščamo klepetu ob omamnem vonju peke, toploti iz radiatorjev, tako kot debela rumenkasta mačka, ki sedi na okenski polici in gleda na vrt, kjer gospodari velika, čeprav komaj osemmesečna ovčarka Rozi, se zazdi, da je Rajhenav kraj, ki žari od optimizma. Večno nasmejani gospodar in gospodinja se ob tej pripombi zresnita. »Če bi si včeraj vzel čas in izračunal, koliko davka bom plačal za nepremičnine, bi vas danes morda ne hotel niti sprejeti, ker bi bil tako slabe volje, je rekel Alojz, Majda pa dodala: »Za vse, kar si sam postavil s svojimi žulji, boš moral zdaj plačati državi.«