Tiskane izdaje
»To bo takšna katastrofa,« je med generalko za modno revijo Zmenek z drugo obleko v zgornjih prostorih Mednarodnega grafičnega centra v ljubljanskem Tivolskem gradu ugotovilo eno od deklet, ki so se na majhnem prostoru poskušala dogovoriti, kakšen je vrstni red izhodov, kje morajo pozirati, po kateri poti iti in kako se vrniti, da se ne bi zaletavala druga v drugo.
Niso bile profesionalne manekenke. In niso predstavljale bleščeče novih oblačilnih domislic, skladnih z zadnjimi modnimi smernicami. Večinoma so bile prijateljice štirinajstih modnih oblikovalk, ki so v jadra rabljenih oblačil vdihnile svež veter nove prihodnosti.
»Danes bomo dokazali, da je ponošenim oblačilom mogoče s kančkom domišljije in oblikovalskega talenta na najlepši način povrniti življenje ter jim celo omogočiti, da postanejo del ekskluzivne modne revije,« je sredin večerni dogodek napovedala Urša Matos, najbolj prepoznavni obraz Ekologov brez meja, oblečena, kot se je za priložnost spodobilo. »Tisti, ki se je znebila te obleke, bo zagotovo žal, pa tudi tisti, ki se je znebila teh čevljev.«
Začelo se je tako: v Tovarni dela – Tekstil že nekaj časa organizirajo mesečne izmenjave oblačil. Prineseš pet kosov, ki si se jih naveličal, in jih odneseš pet, ki so ti všeč. Oblačilo namesto na odlagališču, kjer pri nas na leto konča okoli 410 ton uporabnega tekstila, pristane v omari nekoga drugega. Nekaj jih je ostalo v skladišču.
Med njimi so oblikovalke, ki so jih povabili k sodelovanju, brskale tako dolgo, dokler niso našle dovolj kosov, da so iz njih lahko sestavile dve celostni podobi ali tri. Torej, da so lahko tolikokrat preoblekle svojo manekenko.
Darja Rant se je tja podala z idejo, da bo delala s pleteninami, na koncu pa ugotovila, da v rokah drži le bluze, krila in hlače iz tkanin. Nič ne de. V njih je prepoznala možnost za rojstvo novega izdelka. Tako je, na primer, iz moške srajce nastala ženska bluza, čeprav je še vedno ohranila nekaj moških elementov.
Oblikovalke rabljenih oblačil niso le domiselno sestavile, ampak so jih predelale. Razparale so jih – pri občutljivih materialih je to vzelo kar nekaj časa –, jih razrezale, po navdihu na novo sešile in po svoje okrasile. »Pristop je povsem drugačen kot takrat, ko imaš pred sabo kos blaga. Ta oblačila imajo svojo zgodbo in že sama ponujajo nove poti ustvarjanja,« je razložila Darja, ki ne bi mogla reči, ali je bilo delo zanjo težje ali lažje od klasičnega oblikovanja. Zgolj drugačno in zanimivo.
Tina Rebolj ve – zanjo je predelava oblačil težja. Jana Koteska? Spreminjanje namembnosti oblačil je užitek. »Ko vidim, kaj vse je mogoče narediti iz obleke in iz ideje, ki jo je imel nekdo drug zanjo, jo nadgraditi, narediti nekaj, česar nima nihče drug...« Svojo kolekcijo je poimenovala Trash glam ali Glamur odpadkov. Zakaj? Ker imajo ljudje do rabljenih oblačil predsodke, češ da so umazana in zanikrna, zato jih je združila z glamuroznimi čevlji in bleščicami.
Danes so povsem moji,
enako kot novi
»V skandinavskih državah, na primer v Estoniji in na Finskem, so trgovine z rabljenimi oblačili na vsakem koraku. Nekaj kosov sem kupila tudi sama. Danes so povsem moji, enako kot novi,« je razmišljala Darja Rant in nadaljevala: »Zakaj si v muzejih ogledujemo oblačila iz 17. stoletja? Tudi ta so stara in tudi ta so nekoč nosili. Ker so lepa. In enako lepa so danes rabljena, povrhu pa zanje ne uporabimo novih materialov, z izdelavo nimamo nobenih stroškov, ne onesnažujemo okolja. Zakaj ne bi bilo oblačilo, ki se ga je nekdo naveličal ali mu ne pristoji več, ker se mu je spremenila postava, v veselje komu drugemu?« se je spraševala.
Predsodki, ki obvladujejo veliko Slovencev, da je rabljena oblačila nevljudno ponuditi naprej in jih je sramotno sprejeti, zanjo ne veljajo. Da so umazana? »Saj tekstil vendar peremo.« Umazan pa je bombaž, a kot poljščina. V resnici ena najbolj umazanih. Čeprav ga gojijo le na dveh odstotkih obdelovalne zemlje, zanj porabijo kar šestnajst odstotkov svetovne porabe insekticidov, s tem pa onesnažujejo vodne vire in zastrupljajo tla. Bombaž obirajo otroci, njihovi prsti ga predelajo, pod njimi nastane oblačilo. To na koncu prepojijo še z barvami s strupenimi snovmi, je obiskovalcem, ki jih je bilo toliko, da niso imeli več kam sesti, pojasnila Petra Matos, da ne bi zaradi domiselnih modelov morda pozabili, da so vendarle na povsem drugačni modni reviji.
»Ko kdo reče, da je oblačilo staro, pogosto misli, da se ga je naveličal, in ne, da je ponošeno,« je na različno razumevanje enakih besed opozorila Barbara Živčič, organizatorka revije in tisti večer ena od oblikovalk, pa tudi na to, da je »v rabljenem tekstilu toliko kakovosti, da ga je smotrno ohraniti«.
Danes je oblačila mogoče kupiti poceni. A ceni primerna je tudi kakovost. »Saj se zavedam, da je zaradi stroškov kaj treba kupiti tudi poceni, vendar se zavzemam za to, da bi ljudje kupovali bolj kakovostne, četudi nekoliko dražje izdelke, in jih potem dali naprej,« se strinja Darja Rant.
Jana Koteska v recikliranju vidi še eno prednost: »Ko obleko predelaš, imaš nekaj unikatnega, obenem pa še prihraniš. In kmalu bomo vsi morali gledati v to smer.« Za to revijo sama ni reciklirala le tekstila, temveč tudi star fotoaparat. Obesek na ogrlici je bil iz enega njegovega dela, iz čipa je naredila prstan. Zapestnica je bila nekoč pasja ovratnica, del nje pa je postal okras na majici.
Reciklirana oblačila
za reciklirana kolesa
»Staro je veliko boljše, ker ima zgodbo,« je iz lastnih izkušenj zatrdila oblikovalka Urška Petrič, ki si oblačila izmenjuje s prijateljicami. In zgodbo so imeli tudi njeni kolesarski modeli, ki jih je oblikovala za ta večer – hlače je zožila, oblačila opremila z odsevnimi trakovi in nanje našila žepe.
Ajda Fortuna, njena prijateljica in za to priložnost manekenka, se namreč ukvarja s predelavo starih dirkalnih koles. Razstavi jih, predela, prebarva in iz njih naredi najbolj osnovno kolo s čim manj dodatki. Dekleti sta združili ideji in spretnosti pa se je Ajda predstavila s kolesom in primerno oblečena v oblačila z žepi, ker kolo pač ni mestno, stvari pa je treba nekam stlačiti.
Urška Petrič je izpolnila pričakovanje organizatorjev – modeli morajo biti preprosti in nosljivi. Nekatere je ustvarjalni žar vendarle malo ponesel za sabo pa so nastali tudi kosi, ki bi jih bilo za na ulico vendarle malo težje obleči. »Najprej sem vprašala, ali bom lahko v supergah.«
Lahko je bila, vendar Nina Urh manekenstva kljub temu ne bi izbrala za svoj drugi poklic. Prišla je, da je ustregla prijateljici, kakor večina priložnostnih manekenk. »Nismo hoteli profesionalk. Hoteli smo običajne ženske. Nobenih omejitev nismo postavljali. Ne, tudi pri teži ne. Enako smo si želeli, da bi bile videti karseda naravno,« je pojasnila Barbara Živčič.
Resnici na ljubo bi profesionalke tudi težko pripravili do sodelovanja, ker svoje delo praviloma opravljajo za plačilo, organizatorji pa so poskušali stroške modne revije znižati na minimum. Tako so jim pri ličenju priskočile na pomoč študentke visoke šole za storitve.
Modni, čeprav
v rabljenih oblačilih
Prva dama Slovenije Barbara Miklič Türk, ki je odraščala v časih, ko so otroci še nosili rabljena oblačila, njihovih uslug ni potrebovala. Sedela je med občinstvom in po reviji obujala spomine. Na oblekico, ki so ji jo naredili iz maminega rjavodrap kostima. Sila ponosna je bila nanjo. Na očetovo obleko, ki se je spremenila v njen kostim. Na plašč, ki ji ga je spletla mama in ga je za njo nosila prijateljica. Zato ji je ideja o izmenjavi rabljenih oblačil blizu. »V tem vidim veliko prihodnost. Naravo je treba spoštovati, to pa pomeni tudi, da stvari uporabljamo, dokler je le mogoče.« To počne tudi sama. Oblačila ji šivajo, in ker sodeluje pri njihovem nastajanju, se od njih težko loči. Pa vendar sčasoma postanejo dolgočasna. Da ne bi visela v omari, jih s šiviljo z drobnimi predelavami spremenita tako, da so videti drugačna in spet zanimiva.
In v njenem slogu. »Moda in rabljena oblačila se ne izključujejo. Mešanja slogov je vse več, prepletanja novega s starim tudi. Tako v modi kot pri osebnem slogu. In res se prav nič ne vidi, ali je neka srajca stara nekaj let ali je nova,« je pred začetkom revije pojasnjevala Darja Rant.
Tudi drugi so se strinjali z njo, da rabljena oblačila ne prinašajo staromodnega videza, ki so ga prisiljeni izbrati le tisti, ki si česa novega ne morejo privoščiti. »Zadnjič sem videla rabljene hlače za 14 evrov, nove je mogoče dobiti že za 20. Torej niso bile tako zelo poceni. Bile pa so drugačne.
Ja, nekateri imajo resda predsodke in hočejo vse novo, tisti pa, ki si želijo kaj posebnega, to v trgovinah z rabljenimi oblačili tudi dobijo,« je govorila oblikovalka Tina Rebolj, medtem ko je zadnji hip šivala gumb na jopico. Tovrstnih trgovin pri nas skorajda ni, kar pa ne pomeni, da ne bo že v bližnji prihodnosti zaviti vanje tako naravno, kakor je to v tujini.
