Tiskane izdaje
Malo italijansko mestece Mirandola je zagotovo precej lažje poiskati na katerem izmed priročnih spletnih zemljevidov kot pa se do njega pripeljati po množici cest in cestic ter številnih obvozov, ki zgolj teoretično povezujejo Ferraro in Bologno. Očitno se italijanskim cestarjem ne zdi smiselno, da bi do mesta, ki ga je prejšnji mesec skoraj popolnoma uničilo več potresih sunkov, dosledno uredili signalizacijo.
Ko se končno prikaže majhen znak, ga pri tleh spremlja opozorilna tabla, da je cesta zaprta. Nanjo se je zrušila cerkev oziroma – kar se tiče avtorjevega znanja italijanščine – zvonik še grozi, da se bo zvrnil čeznjo.
Siesta v rdeči coni
Prvi vtis, ki ga daje zaplankano in s tramovi podprto staro središče mesta, je, da je čas sieste, kar termometer, ki kaže 36 stopinj, hkrati opravičuje in zapoveduje. Odsotnost žive duše izkoristim za razmik ograje, ki daje lažni videz, da je tam zato, da onemogoča vstop v del mesta, ki se je pozneje izkazal za rdečo cono in kjer je gibanje z vso resnostjo prepovedano. In res, vse, kar se premika v opustelem in porušenem mestu so z zloveščim vetrom napolnjeni rdeče-beli trakovi, ki frfotaje oznanjajo nevarnost. Z ulic so sicer pospravili večje kose opek in drugih delov stavb, ki jih je iz renesančnega ravnovesja vrgel potres, a že na podlagi laičnega razumevanja pričujočega nereda je mogoče sklepati, da se mesto še dolgo ne bo postavilo na noge.
Pohajkovanje prekine za vroč dan precej hitro korakajoč vojak, ki z rokami daje jasno vedeti, da je mahanje namenjeno meni in da misli resno – z obraza mu sopiha precejšnje ogorčenje, ki ga ni povzročila le prekinjena siesta. Če bi našla jezik, v katerem bi se znala sporazumeti, bi mi jih najbrž fino napel, tako pa me je precej prijazno pospremil do izhoda iz rdeče cone in me usmeril na pot birokracije dovoljenj in podobnih nebodijihtreba.
Za Mirandolčane, ki so ostali brez strehe nad glavo, je poskrbljeno v štirih kampih – osrednji je v športnem parku, kjer je, po kolapsu občinske stavbe, zasilno pristala tudi mestna uprava. Zadnjo si, v želji po obisku šotorišča, drznem prezreti, a izkaže se, da je vstop vanj precej težji od tistega v smrtno nevarno območje starega mesta. Ostanem pred vrati v družbi lastne sumničavosti in anonimnega vira v uniformi civilne zaščite, ki jo hiti tolažiti s pojasnili o varnosti in diskretnosti. Ti si zaslužijo že tako prizadeti prebivalci. Opazi, kako se sumničavost preveša v fascinacijo nad prijaznostjo osebja, in v majavi angleščini poišče izraz »ritneluknje«, ki naj bi načelno ne pomagale ljudem v stiski. »Tudi prav, kaj pa nogomet?« ga zahrbtno vprašam, kdo bo slavil na četrtfinalnem dvoboju med Italijo in Anglijo. »Na to obstaja samo en odgovor!« Kateri, naj ostane skrivnost, zakopana v globočino italijanske skromnosti.
Z delom v svetlo prihodnost
Vodja novinarske pisarne, prijazni gospod Marchesi, med pojasnevanjem o zmanjšanju začetnega medijskega zanimanja za območje potresa, ko so se tu zvrstili novinarji od Washington Posta do Al Jazeere, uredi akreditacijo za obisk dalajlame.
Po dveh urah prisilnega sončenja se prva kolona spremljevalnih vozil približa šotorišču. Tibetanski glasnik materialne askeze izstopi še nekaj limuzinskih flot pozneje. Mahajoč in v zanj značilni malo sključeni drži se sprehodi mimo številnih navdušencev, ki ga s tibetanskimi zastavicami pozdravljajo pred vhodom v kamp. V spremstvu varnostnikov in lokalnih veljakov vstopi v prireditveni šotor, se ne zmeni za lično postavitev stolov in začne preverjati delovanje mikrofona. Ta nepredvidena kršitev protokola le malce zadrži prve izraze sočustvovanja, namenjene izbrani množici, ki ga je pričakala v šotoru. Delavci civilne zaščite, gasilci, prostovoljci, še več lokalnih veljakov in nekaj potencialnih budističnih vernikov pričakuje modrost svetega moža. »Zdaj morate stopiti skupaj, delati, delati in še enkrat delati! Čeprav je v italijanski naravi, da včasih delu ni preveč naklonjena,« je spodbudno razglasil in požel gromek aplavz ter nekaj smeha. Po napotku: »Ne glejte na lepe omare, zrite v prihodnost! Obnovite mesto!« sta vročina in natrpan dobrodelni urnik zapečatila kratek obisk in mimo omenjenih, za ograjo postavljenih navdušencev, je kolona izginila v migotajoči mreni razbeljenega asfalta. Osrednji mirandolski kamp se vrne v ustaljene okvire delovanja, ki novinarjem še vedno ne dovoljujejo vstopa vanj. V njem sicer večino predstavljajo priseljeni delavci iz Tunizije, Maroka, Kitajske, Moldavije in drugih držav izvoznic delovne sile. Po pridobljenih podatkih med njimi ni nobenega Tibetanca.
V pomanjkanju domačinov večerni nogometni tekmi med Italijo in Anglijo grozi, da ne bo deležna primerne pozornosti. Jo pa nestrpno pričakuje mladi samostojni novinar Guido, ki je eden redkih, ki mu je potres prinesel več dela, saj o dogajanju na območju poroča za lokalne in državne medije. Večerni obračun si bo v družbi prijateljev ogledal na svojem domu, približno kilometer oddaljenem od starega mestnega jedra. »Prav danes so mojo hišo obiskali strokovnjaki in ugotovili, da je z njo vse v redu. Zato bomo televizor prenesli nazaj v dnevno sobo, kamor spada.« Pojasni tudi, da sreče z zelo zaposlenimi stavbnimi izvedenci veliko prebivalcev še ni imelo. Ti si ne upajo vrniti na svoje domove ter raje spijo v šotorih in prikolicah pred njimi. »Sreča v nesreči je, da se je potres pripetil poleti, ko je toplo,« še doda.
Kaj o sreči menijo okoliški kmetje ni treba posebej pojasnjevati. V času, ko je na poljih in v sadovnjakih največ dela, so se njihove stare opečnate kmetije sesule same vase ter pod seboj pokopale delovne stroje in živino. Delo je večinoma zastalo, saj se je večina kmetov primorana zateči v katerega od kampov. Ravnine okrog Mirandole tako samevajo v tišini in pridelek čaka, da ga pobere poletno sonce. Podobno usodo trpijo delavci okoliških tovarn, ki jih je logika kapitalizma zgradila iz poceni materialov in v upanju, da se jim nikoli ne bo približal močnejši veter, kaj šele potres. Delavcem ne preostane drugega, kot da v razbeljenih šotorih nemočno čakajo, da lastniki tovarn ugotovijo, da je ceneje postaviti nove proizvodne obrate kje drugje kot sanirati sedanje podrtije.
V mestu okoli mesta duhov
Popoldne se preveša v večer in trenutek četrtfinalnega spopada je vse bliže. Če bi bilo vse po pravilih, ki sicer določajo vedenje v času nogometnih prvenstev, bi mestece najbrž odmevalo v ritmih navijaških pesmi, bilo pisano obarvano z zastavami in transparenti, lastniki lokalov s televizijami pa bi si zadovoljno meli roke. A zaradi potresa je lokalov bolj malo, saj obstajajo še zgolj tisti, ki so točilne pulte preselili v kioske pred njimi ali pa so takšno obliko zavzemali še pred rušilnimi sunki. Tako so na voljo zgolj sladoledarna, ki se ji domačini kljub razmeram niso pripravljeni odpovedati, kafič v mestnem parku, kjer se proti večeru lahko opicanjeni potolažite z desetevrskim koktajlom, ter vedno polni McDonald's, ki je še okrepil vlogo zatočišča najstnikov. Edino javno spremljanje nogometnega obračuna je tako na voljo zgolj na velikem zaslonu, ki ga je v zaledju osrednjega kampa, v podporo prebivalcem postavila televizija Rai.
Raznovrstna druščina
Petnajst minut pred začetkom tekme se teza o pomanjkanju mirandolskega športnega duha zdi precej blizu potrditvi. Otroci sicer brcajo žogo, nekaj moških si pripravlja udobna sedišča, osamljeno zastavo pa vihti afriški upokojenec. A vendar se do prečke de Rossija v tretji minuti zbere že kar številna, predvsem pa raznovrstna druščina. Z vzdihi spremljajo neizkoriščene priložnosti zelo priljubljenega Super Maria, Balotellija in soigralcev, z izdihi olajšanja pa opremijo sicer redke priložnosti Angležev. Napetost se povečuje iz minute v minuto, a sodniku ne glede na premoč italijanskega moštva po izteku podaljškov ne preostane drugega, kot da dosodi enajstmetrovke. Na vrsti je prvo razočaranje in sklonjene glave ob zapravljenem strelu Montoliva, ki mu sledi izbruh navdušenja ob prečki Younga, in učinkovitem posredovanju vratarja Buffona. Po zmagovitem zadetku Diamantija se mirandolska navijaška druščina preda občutkom veselja, nekajkrat skoči v zrak, se objame, nato pa kar hitro poda v tiho zavetje šotorišča.
Zdi se, da se misli na kruto realnost ne da ubežati. Ne glede na večerno zmago modrih in opoldanski obisk oranžnih nosilcev upanja in vere se hiše nočejo postaviti nazaj – ne počasi, še manj pa s silovito hitrostjo, s katero so se spremenile v kupe opeke.
