Tiskane izdaje
Prirodoslovni muzej Slovenije v svojih vitrinah in depojih hrani številne dragulje slovenske naravne dediščine. Mnogi so po krivici nekoliko prezrti, eden takšnih je tudi arhiv živalskih zvokov.
Gre za študijsko zbirko večinoma originalnih posnetkov živalskega oglašanja in petja, shranjenih na analognih magnetnih trakovih in kasetah ter digitalnih medijih za shranjevanje.
Oglašanje žuželk
Ustvarili so jo kustosi muzeja in nekateri drugi zunanji sodelavci. Njeni začetki segajo v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je akademik dr. Matija Gogala raziskovanje vida žuželk razširil na njihovo oglašanje. Med eksperimenti je snemal oglašanje stenic, s sistematiko katerih se je ukvarjal že od srednje šole.
Del njegove zbirke steničjih oglašanj so v muzeju iz analognih magnetnih trakov prenesli na digitalne medije za shranjevanje, celotne zbirke pa ne, kajti kakovost trakov je slaba. »Že tedaj so varčevali pri znanosti,« pokomentira sogovornik dr. Tomi Trilar, vodja kustodiata za nevretenčarje in skrbnik arhiva živalskih zvokov.
Osnovni cilj zvočnega arhiva je zbrati posnetke petja in oglašanja vseh živalskih vrst, ki proizvajajo zvok in živijo v Sloveniji. Če se vmes najdejo tudi tuje, kar je posledica raziskovalne gorečnosti muzejskega sodelavca, toliko bolje. Po številu zvočnih posnetkov stenic in pojočih škržatov je arhiv med največjimi v Evropi, po številu ostalih zvokov pa na četrtem ali petem mestu, ocenjuje Trilar.
Vendar se nikakor ne more primerjati z največjimi arhivi zvočnih posnetkov. »Londonska zvočna knjižnica ima med drugim oddelek za bioakustiko in zaposleni se ukvarjajo izključno s snemanjem živalskih zvokov, naš arhiv pa nima redno zaposlenega kustosa. Londonska zvočna knjižnica tudi vsak dan snema uro radijskega programa treh angleških radijskih postaj in jih shranjuje v arhivu. Shranjene ima vse govore Margaret Thatcher. Kopije celotnega zvočnega arhiva pa so shranjene v istem zaklonišču kot kronski dragulji,«Trilar z zavidanjem govori o urejenosti zvočne dediščine na Otoku.
Živali preglaša hrup
Natančnega števila shranjenih posnetkov v slovenskem zvočnem arhivu ne pozna, je pa v njem shranjenih okoli 150 vrst slovenskih ptic – manjkajo le še najbolj problematične vrste, pri katerih je treba natančno vedeti, kje, kdaj in kako jih iskati – in približno toliko vrst malezijskih, okoli 40 vrst evropskih in 150 vrst azijskih škržatov in med 50 in 60 vrst žuželk iz jugovzhodne Azije. Pri nekaterih od slednjih so zabeleženi le zvoki, vrsta pa ni znana.
Dejansko gre za inventar favne, ki pomaga pri proučevanju biološke raznovrstnosti. Z njim znanstveniki ugotavljajo, koliko in katere vrste so v okolju ter ocenjujejo velikost populacije, ki je podlaga za varovanje vrste. Spodbuja tudi odkrivanje novih vrst. »Ko se vpiše nova vrsta, je treba nekaj primerkov obvezno shraniti v javno dostopni zbirki.« Sledi opisovanje razločevalnih znakov, v primeru škržatov je to napev.
»V Maleziji smo na podlagi tega poskušali narediti orodje za popisovanje kakovosti deževnega gozda. Ali je ta primaren, v katerega človek še ni posegel, lahko ugotoviš samo s popisom oglašanja škržatov v njem in oceno številčnosti njihovih vrst. Če je gozd videti kot primaren, vendar je bil posekan pred 50 leti, vmes pa je zrasel na novo, v njem ni vseh vrst. S tem smo lokalnim raziskovalcem dali orodje, s katerim lahko z malo poznavanja v enem tednu ocenijo kakovost gozda,« govori Trilar. V Sloveniji je škržatov premalo, zato kakovost gozda ocenjujejo s pomočjo ptic. S popisom gnezdilk na dvokilometrskih transektih bodo znanstveniki ugotovili, katere so ključne vrste, po katerih lahko ocenjujejo kakovost gozda.
V arhivu zbirajo tudi zvočna vzdušja v različnih življenjskih prostorih. Lep, čist posnetek je težko dobiti, saj je Slovenija zelo onesnažena s hrupom. »Na Vršiču poleti med četrto in pol šesto zjutraj lahko snemaš morda deset minut, potem je konec, saj ga zaradi letalskega koridorja začnejo preletavati številna potniška letala. Ker si visoko, letalo slišiš tako rekoč od Brnika, ko vzleta, ko je nad teboj in še deset minut zatem.«
Hrupno je tudi na Ljubljanskem barju. »Ali se sliši železnica ali pa avtocesta. Precej je asfaltiranih cest. Te so glasnejše od makadamskih, ker se po njih hitreje vozi.« Med snemanjem materiala za zgoščenko Ljubljansko barje – skrivnostni svet živalskega oglašanja, eno od štirih izobraževalnih zgoščenk, ki jih je izdal prirodoslovni muzej iz shranjenega gradiva – preostale so Pojoči škržati Slovenije, Gozdne ptice Slovenije in Slovenske žabe – je Trilarju delo zagrenil nov vir zvočnega smetenja. Tovornjaki, ki piskajo pri vzvratni vožnji. Navsezgodaj zjutraj, ko je najbolj primeren čas za snemanje živalskega oglašanja, se daleč naokoli sliši tudi piskanje tovornjakov iz vasi na robu Barja. »Če hočeš narediti dober posnetek, moraš imeti Ljubljano ali avtocesto za hrbtom,« je ugotovil.
Sicer je delo na terenu najlepši del posla, čeprav je včasih naporno, se nasmehne Trilar, ki se med drugim ukvarja z bioakustiko pojočih škržatov in ptic. »Podobno je fotografiranju. Na začetku oglašanje živali snemaš z večje razdalje, postopoma pa se ji približuješ, dokler te prenaša.« Za vsako vrsto poskuša narediti najmanj tri minute dolg posnetek. A če ima vrsta 13 minut dolg napev, ki se preliva v nove melodije, kakor vrsta škržata iz Malezije, je treba posneti vseh 13 minut. To pomeni tudi tako dolgo stati čim bolj pri miru in negibno v zraku držati mikrofon, ki je občutljiv na vsak premik. Zazna tudi premik prsta in škripanje zapestja. »Komur posodim snemalno opremo, povem, da med snemanjem ne sme vrteti zapestja, ampak mora roko prisloniti ob bok in se obračati s celim telesom.«
Nove vrste škržatov
Lestvice petih živali, ki se najlepše oglašajo, Trilar nima. Razvršča jih po tem, kako težko jih je bilo posneti. »Za posnetek gozdnega jereba sem porabil 36 dni terena, pa še takrat je nad mano letelo športno letalo, ki se je s kolesi skoraj dotikalo vrha smrek. Mijavkanje risa imam posneto od daleč. Dobri so posnetki volkov, polhov, miši, lisice, ježa, odličen je posnetek šakalov z Ljubljanskega barja, od medveda nimam nič pametnega. Kune v naravi še nisem slišal niti ne vem, kam in kdaj bi moral iti na teren za njo. Če jo bo kdo naštudiral, se mu bom pridružil.«
Raziskovalno delo Oddelka za naravoslovno avdio in video dokumentacijo Slovenije je večinoma usmerjeno v bioakustiko žuželk, s poudarkom na pojočih škržatih v Evropi, mali in jugovzhodni Aziji. »Te aktivno snemamo deset let, zadnjih pet let pa smo prišli na sled novim vrstam. Najprej v Sloveniji, nato vse bolj proti jugovzhodnemu Balkanu in nato še v jugovzhodni Aziji. 40 vrst je opisanih, vemo torej, katera žival na posnetku poje. Nekaj vrst je opisanih morfološko, ne vemo pa, kako pojejo, pri ostalih poznamo samo zvok.«
Na oddelku se največ ukvarjajo s kompleksom gorskega škržata, ki ga je opisal Scopoli v hribih okoli Idrije. »Opisali smo sedem novih vrst in njihove napeve, ki še niso bili znani. Potem smo ugotovili, da sta v Sloveniji pri gorskih škržatih dva napeva: kratek in dolg. Šele ko smo ujeli dva živa samca in ju dali v sosednji kletki, smo ugotovili, da vsak poje svoj napev. Dokazali smo, da gre za dve različni vrsti,« enega večjih uspehov opisuje Trilar.
Prej so bile vse vrste iz kompleksa gorskega škržata v zbirkah navedene pod eno vrsto. »Že od Scopolijevih časov so mislili, da je to ena vrsta, ki je razširjena od New Foresta v južni Angliji do osrednje Sibirije ter v Koreji, vzhodni Mongoliji in severni Kitajski. Še danes so v zbirkah primerki, za katere lahko rečemo, da je gorski škržat v širšem pomenu besede, znamo pa točno določiti vrste.«
