Kopijo plošče, ki priča, da je bil Zvonimir prvič zapisan pred tisočletjem, si lahko ogledate v cerkvi sv. Lucije na Krku.

Nihče ne ve, kdaj natančno je bilo, najbrž pred slabimi tisoč leti, ko so na ploščo, težko osemsto kilogramov, »črno na belem« zapisali, da je kralj Zvonimir daroval zemljo cerkvi. Replika table, popisane z glagolico, je zazidana v cerkev sv. Lucije na Krku in Hrvati jo častijo kot prvi zapis nacionalnega imena. Simona Bandur

Koliko besed in znanstvenega razpravljanja se lahko splete okoli 13 vrst besedila oziroma 400 besed. Prava tabla je že skoraj 80 let shranjena na Hrvaški akademiji znanosti in umetnosti.

Z njo ter z njeno (manjkajočo) drugo polovico se še vedno ukvarjajo znanstveniki, njena kopija pa je nameščena tam, kjer so jo pred 150 leti našli. Zakopano pod približno devetsto let staro cerkvijo sv. Lucije v Jurandolu (blizu Baške) na otoku Krku.

Kakor predvidevajo, je bila plošča od nastanka do okoli leta 1750 del pregrade pred oltarjem, potem pa so iz nje naredili nekakšen cerkveni pločnik.

Opatove besede

Cerkev kaže svoja leta – pa ne zato, ker bi bila uničena ali slabo »negovana«, ampak ker prav nič ni podobna tovrstnim objektom, ki se pogosto kažejo v svoji naklonjenosti načičkanosti. Pravzaprav tudi zanjo ne vedo natanko, kdaj je bila zgrajena, še najbolj se ozirajo po datumu, ko je na Hrvaškem vladal Dimitrij Zvonimir, to pa je bilo med letoma 1076 in 1089.

Kralj je opatu po imenu Držiha (Dobrovit) podaril zemljišče, na katerem je zgradil cerkev sv. Lucije in samostan. Od zadnjega – benediktinci so ga zapustili leta 1492 – je ostalo zelo malo. V glavnem deli sten, ki štrlijo iz zelenice in ob katerih se je lepo razrasel rožmarin.

Cerkev in samostan sta bila obnovljena v 14. stoletju, v tem stoletju so postavili tudi zvonik, je povedala vodja kompleksa Dana Kružić in za začetek pokazala simbol, ponos hrvaškega naroda – šahovnico (ali vsaj njen zametek), izklesano na steni zvonika.

Ugibanju, ali bi lahko ta simbol nastal prav tule, si Kružićeva ni upala prikimati. Bistveno več znanega je o plošči, ki jo znanstveniki imenujejo tudi jezikovni spomenik in biser hrvaške kulture, otok Krk pa zato zibelka hrvaške kulture. Simbole so natisnili na bankovec za sto kun in z njimi zaznamovali še marsikateri izdelek, tudi kravato, recimo.

Oglato glagolico na plošči, nekakšno predhodnico oble različice te pisave, so razvozlavali slabih 25 let. Jezik, v katerem je zapisanih teh trinajst vrstic, je čakavsko narečje z elementi staroslovanskega jezika.

Dana Kružić je ploščo že tolikokrat interpretirala, da pozna njene znake na pamet. »Az,« je pokazala na prvo besedo, »pomeni ja ali jaz, kot pravite v slovenščini.« Zapis se nadaljuje z zaobljubo opata pred pričami, da je kralj daroval zemljo. »Kdor bi to zanikal, naj ga prekolne Bog in dvanajst apostolov in štirje evangelisti in sveta Lucija,« je zagrozil.

»Jaz, opat Dobrovit, sem zgradil to cerkev z devetero brati v dneh kneza Kosmata, ki je vladal vsej deželi, in bil je v teh dneh Nikolaj v Otočcu s sveto Lucijo skupaj.«

Tako nekako se v približnem slovenskem prevodu zapis konča in še vedno je skrivnost, ali se je nadaljeval na drugi plošči, od katere je – a še to le domnevno – ostalo le nekaj delov. V cerkvi je na mestu, kjer bi lahko bila tudi v izvirniku druga polovica besedila, le gladka stena.

Kamnite črke

Cerkev, ki so jo pozneje obnavljali, spreminjali, ji dodali stranski oltar..., vsako leto obišče 20.000 ljudi, pravi sogovornica. Seveda ni več namenjena verskemu obredju, temveč je predvsem informacijsko in muzejsko središče (vstopnina za odrasle je 20 kun oziroma slabe tri evre).

Izjema je dan svete Lucije (13. december), ko se tam zberejo in z zvonika mečejo kruhke. Več sto let star običaj izvira iz časov, ko je bil v bližini še mlin in so na ta dan darovali moko lokalnim prebivalcem. Ti so iz nje spekli kruhke (hlipciće) in jih nato z zvonika metali vernikom.

Kompleks okoli kamnite cerkve je danes (poleg turizmu) namenjen kulturni dejavnosti in učenju glagolice. Pripravljajo namreč delavnice, na katerih se je mogoče naučiti te stare pisave; prvi tečaj bo, kot je napovedala Dana Kružić, spet aprila. Vsaj kakšno črko pa si lahko zapomnijo tudi sprehajalci, saj so kamnite skulpture posejane po dolini in ob obali. Temu pravijo Baška pot glagolice, čeprav v resnici ni niti povezana niti prav posebej označena.