Tiskane izdaje
Nemčija ima 39 kulturnih spomenikov, ki so pod zaščito svetovne organizacije za zaščito kulturne dediščine Unesco, devet od teh jih je na Bavarskem. Najstarejšega ima knežja škofovska palača Würzburg Residenz − podeljen ji je bil leta 1981. Leta 1993 je status Unesca pripadel Bambergu, najbolj nedotaknjenemu srednjeveškemu mestu v Evropi. Leta 2006 je zanj zaprosil in ga dobil Regensburg, zibelka srednjeveške politične diplomacije s kamnitim mostom iz 12. stoletja. Šest let kasneje je naziv pripadel sijajnemu baročnemu opernemu gledališču iz 18. stoletja v Bayreuthu.
Bayreuth je znan predvsem kot gostitelj Wagnerjevega festivala, najstarejšega glasbenega festivala v Evropi. V operni hiši zdaj potekajo obsežna restavratorska dela, kajti gledališče, ki je ušlo peklu druge svetovne vojne samo zato, ker je bila v sosednji stavbi judovska sinagoga, bi Bavarci radi ohranili v enakem sijaju, kot ga je negovala njegova mecenka princesa Wilhelmine tudi za prihodnje rodove.
Niso Bavarci, temveč Frankonci
Meščani mest Würzburg, Bamberg in Bayreuth radi poudarjajo svoje poreklo, predvsem poudarjajo, da niso Bavarci, temveč Frankonci. Frankonija je severni del zvezne dežele Bavarske, ki bolj kot po pivu slovi po vinu in lastni kulinariki in poleg znamenitih klobas ponuja tudi bolj prefinjene jedi, nekaj posebnega so zlasti odlične kremne juhe na vinskih osnovah. »Meščani Bamberga so nekoliko konservativni,« pravi Anna-Maria Schühlein, vodja mestne turistične pisarne, vendar v dobrem pomenu besede, držijo se tradicije, posebno v kulinariki. Podobno velja za Würzburg, saj so bili njihovi predniki predvsem ribiči, kmetje in vinogradniki, pojasnjuje vodja marketinga v mestu Jürgen Ludwig.
Nemški Rim
Bamberg je zgodovinski dragulj na bregovih reke Regnitz, ki se ponaša s kar 2400 zaščitenimi srednjeveškimi stavbami in kot takšen predstavlja mesto z največjo in najbolj ohranjeno koncentracijo srednjeveške arhitekture ne le v Nemčiji, temveč v Evropi. V zgodovini je imel izjemno srečo, saj nikoli ni pogorel, niti ni bil kako drugače uničen kot številna druga nemška mesta. Bamberg stoji na sedmih gričih, zato je v preteklosti dobil vzdevek nemški Rim. Kratek čas je bilo mesto celo prestolnica Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, sedanjo podobo pa je dobilo v 17. in 18. stoletju, ko so v temeljih srednjeveške hiše poslikali po novi baročni modi.
Kot velja za večino zgodovinskih mest, je tudi Bamberg zelo posrečen hibrid različnih slogov, od romanike, gotike, baroka in renesanse do sodobne arhitekture, ki je v ožjem središču mesta zastopana s stekleno univerzitetno knjižnico za študente tujih jezikov.
Študentov je v mestu okrog 14.000 in so tista populacija, ki (poleg turistov) vanj prinaša živost in mladostno energijo. V Bambergu je vedno živahno, poleti organizirajo različne festivale, kot sta glasbeni festival ob kanalu reke Regnitz, imenovan Canalissimo, in gledališki festival na dvorišču stare škofovske palače Calderón (Calderon Festspiele Bamberg). Španski dramatik iz 17. stoletja Pedro Calderón de la Barca sicer z mestom nima nobene zveze. »Nihče pač še ni imel Calderonovega festivala, pa so ga zato postavili v Bambergu,« je povedal mestni vodič Eberhard Haar. Poleg tega Bamberg, ki slovi po svojih številnih starinarnicah (ima jih okrog 30), vsako poletje organizira tudi tedne starin (Bamberger Kunst und Antiquitätenwochen), ki bodo letos potekali do 18. avgusta.
Pri modrem levu
Najbolj posebna stavba v mestu je stara mestna hiša, ki se ne ponaša toliko s sijajno arhitekturo, temveč predvsem s svojo edinstveno lego na otočku sredi vode, kar je edini takšen primer v Evropi. Tu se križata dva kanala reke Regnitz, meščani vodnemu križišču ljubkovalno rečejo male Benetke. Z Benetkami pa mesto povezujeta tudi dve originalni beneški gondoli, ki ju je pred leti kupil nad beneško kulturo navdušeni Jürgen Riegel in zdaj s kolegom vozita turiste po kanalih Bamberga. Med kultnimi hišami v mestu gre poudariti vsaj še najstarejšo pivnico, ki se je nekoč imenovala Pri modrem levu in so jo prvič omenjali leta 1405 (v hiši je bila nekoč samostanska kapela s sijajnim križnim poslikanim stropom, ki je danes restavriran), od konca 19. stoletja pa je znana kot Schlenkerla. Leta 1877 je pivnico prevzel Andreas Graser, ki se je pri hoji hecno pozibaval in opletal z rokami zaradi prirojene napake, meščani pa so jo hitro začeli klicati Schlenkerla, kar v frankonskem narečju pomeni zibati se, in pri tem je ostalo.
Nadevana pečena čebula
Danes pivnico, ki vari lastno pivo in zanj pripravlja tudi lasten slad (najbolj polno okusa je njihovo dimljeno pivo), vodi mladi Matthias Trum, ki pripada že šesti generaciji Schlenkerlov. Visokorasli in razgledani nekdanji plavalec je bolj manekenski tip pivovarja. Bavarci oziroma Frankonci pivo strežejo v pollitrskih kozarcih, zraven pa seveda spada izdatna pivska hrana, kot so različne vrste klobas, kislo zelje, krompirjevi cmoki, krače in svinjska rebrca v mesni omaki in še zlasti specialiteta iz Bamberga, to je pečena čebula, nadevana z mletim mesom (v Bambergu so znani po čebuli, ki odlično uspeva v tamkajšnjih peščenih tleh). Zraven ponudijo pire krompir, jed, ki izginja z jedilnih listov, zato jo imajo v Schlenkerli še toliko raje.
Za pivnico se ne spodobi, da bi stregli sladico, je dejala Anna-Maria Schühlein, vendar v Schlenkerli ponudijo takšen čokoladni mousse s pivom in pivskimi pralineji, da ni kaj pomišljati ... Glede hrane in pijače so Frankonci zelo dosledni, v njihovih najboljših restavracijah in pivnicah ponujajo predvsem lokalno pridelano hrano, lastno pivo in vino. Medtem ko premore Bamberg devet pivovarn v mestu (v regiji Frankonija jih je kar 400), so v Würzburgu najbolj ponosni na svojo domačo vrsto vina zeleni silvanec in kot hruška zaobljeno tradicionalno vinsko steklenico, ki so jo »patentirali« že pred 300 leti.
Dišavni grad
Würzburg (ime pomeni dišavni grad, saj so na grajskem hribu nekoč sadili dišavnice, medtem ko so danes tam vinogradi) velja za tisto nemško mesto, ki je bilo v nasprotju z nedotaknjenim Bambergom v bombardiranju le tri tedne pred koncem druge svetovne vojne (16. marca 1945) močno poškodovano. V mestnem informacijskem centru si lahko ogledate tudi maketo, ki prikazuje razdejanje, ki so ga povzročile bombe − malo manj kot tri milijone kubičnih metrov drobnega kamenja, ki je ostalo od mesta, so v celoti pospravili šele leta 1964. Poškodovana je bila tudi imenitna knežja škofija Würzburger Residenz, ki pa so jo po vojni lahko obnovili, saj so njeni najlepši deli, to so osrednje stopnišče, bela dvorana in veličastna kraljevska dvorana, ušli največjemu peklu.
Palača Würzburger Residenz je bila zaradi svoje lepote že leta 1981 vpisana na seznam Unescove kulturne dediščine kot prvi spomenik na Bavarskem, ki ga je doletela ta čast. Gradnjo palače je v 18. stoletju naročil tedanji würzburški knežji škof Johann Philipp Franz von Schönborn, potem ko je v neki dvorni pravdi zaslužil izjemno količino denarja. Ocenil je, da si tako bogat lahko privošči palačo, kot se pravemu monarhu spodobi (čeprav v resnici ni bil pomemben vladar), in sicer kraljevsko palačo po zgledu francoskega Versaillesa.
Za glavnega arhitekta palače je bil imenovan Balthasar Neumann, ki je večkrat potoval v Pariz, da bi naredil kar se da odličen posnetek palače francoskih kraljev. Da mu je to dobro uspelo, so leta kasneje potrdili tudi hollywoodski filmarji, ki so na dvorišču palače leta 2009 posneli največ prizorov mečevanja za film Trije mušketirji (v vlogi zvitega kardinala Richelieuja je nastopil oskarjevec Christoph Waltz), kar je bilo za majhno nemško mesto velik dogodek.
Temeljni kamen za gradnjo je bil položen 22. maja 1720, dela pa so bila končana 24 let pozneje. Freske na stropu nad osrednjim stopniščem palače je naredil takrat zelo iskani beneški mojster Giovanni Battista Tiepolo s pomočjo svojih dveh sinov. Slikoviti prizori so alegorija, ki prikazuje, kako Evropa, Azija, Amerika in Afrika prihajajo slavit mogočnega vladarja Würzburga. Posebnost fresk je njihov tridimenzionalni učinek, poleg belo pobarvanih kipov, ki krasijo vogale stropa, je Tiepolo znal nekatere figure narisati zelo živo, kot denimo portret arhitekta Neumanna, ki sedi na topu v sredini slike. V palači je eno noč prespala tudi Marija Terezija, ko je bila noseča s svojim šestim otrokom.
Mesto Bayreuth je znano predvsem zaradi znamenitega Wagnerjevega festivala – najstarejšega in najbolj prestižnega glasbenega festivala v Evropi, ki so ga prvič organizirali že leta 1876 in na njem izvajajo deset oper Richarda Wagnerja (če nisi pripadnik nemške elite, je treba na vstopnice čakati tudi do sedem let, cene pa so od 18 do 300 evrov). Ves čas ga je vodila Wagnerjeva družina, zadnja leta je na čelu festivala Katharina Wagner, hči dosmrtnega umetniškega vodje festivala in skladateljevega vnuka Wolfganga Wagnerja (festival so letos odprli 24. julija, končal pa se bo 28. avgusta). Prvič v zgodovini festivala so morali prekiniti predstavo, ker je na oder (že prvi dan) padel del lesenega stropa. To pomeni, da bo tudi Wagnerjeva festivalska dvorana po koncu predstav verjetno potrebna večje prenove, tako kot osrednji Wagnerjev muzej v mestu – hiša, v kateri je skladatelj živel in ki je zdaj eno samo gradbišče (ogledi so s čelado na glavi kljub temu mogoči), saj poleg prenove obstoječe vile gradijo še novo moderno krilo Wagnerjevega muzeja, ki ga je projektiral arhitekt Volker Staab.
Prenavljajo pa tudi znamenito zasebno operno hišo grofovske družine Markgraf von Brandenburg-Bayreuth (Markgräfliches Opernhaus), zgrajeno v letih 1744–1748.
Opero je vodila princesa Wilhelmine, sestra grofa Frederika iz Bayreutha, ki je bila libretistka, skladateljica, igralka in vodja ansambla v eni osebi. Bogato okrašena baročna opera s tremi nizi lesenih lož predstavlja edinstven primer glasbene in dvorne kulture 18. stoletja ter je delo vodilnega evropskega gledališkega arhitekta svojega časa Giuseppeja Gallija Bibiene. Leta 2012 je bila vpisana na seznam Unescove kulturne dediščine kot v svoji izvirni podobi najbolj ohranjen primer baročne gledališke arhitekture v Evropi. Da bi pri tem tudi ostalo, so jo dva meseca po podelitvi tega naziva zaprli in si je zdaj ni mogoče ogledati, saj jo restavrirajo.
Niti v bavarskem Regensburgu ne počivajo na lovorikah, pravkar namreč obnavljajo znameniti kamniti most (Steinerne Brücke), zgrajen v letih 1135–1146, ki velja za biser srednjeveške mostogradnje. Prenova je v polnem teku in bo, kot je dejala dolgoletna mestna vodnica Heidemarie Böcker, končana že prihodnje leto. Vendar Regensburg, še en biser srednjeveške arhitekture in mesto ob sotočju rek Regen in Donava, ponuja veliko več od kamnitega mostu.
»Celotno mesto je muzej, v katerem zelo rada živim, saj imam občutek, da sem ves čas na počitnicah,« je povedala Heidi, kot kličejo vodnico. Leta 2006 je bilo vpisano na seznam Unescove kulturne dediščine, pa bi ga vpisali že prej, če bi mestne oblasti za to zaprosile. Na seznamu zaščitenih je tisoč posamičnih objektov v mestu, ki je bilo nekoč središče srednjeveškega političnega življenja. Od leta 1663 so se v mestni hiši v Regensburgu srečevali predstavniki zveznih dežel nemškega državnega sveta Reichstaga (do leta 1806).
Regensburg se je razvil v naročju zidov opuščene rimske vojaške utrdbe, ki so jo Rimljani zapustili, in so jo v šestem stoletju poselili Bavarci. Danes je idealno turistično mesto, pisana mešanica trgovin, lokalov, pisarn, stanovanj, hotelov in kulturnih znamenitosti, življenje pa se, vsaj poleti, godi predvsem na ulicah, trgih oziroma gostinskih vrtovih, kar je očitno rimska dediščina. Najbolj značilni so pivski vrtovi (Biergarten) – da lahko nosijo to ime, morajo biti na njih zasajeni kostanji, drugače so zgolj Wirtsgarten (gostilniški vrt).
