Domovina Ribn'čana Urbana, kraljevina suhe robe

Tam, kjer se Ribniška dolina nekoliko dvigne in kjer od deževja narasle vode ne morejo priti blizu, tam leži upravno, gospodarsko in kulturno središče. Ribnica leži na nadmorski višini 489 metrov, šteje pa dobrih devet tisoč prebivalcev.

Vsi jo poznamo, precej manj pa je takšnih, ki so Ribnico – ta leži na obeh bregovih ponikalnice Bistrice – obiskali, kaj šele v njej preživeli dan. Pa jim je lahko kar žal, saj kraj kratkočasju z lahkoto pride naproti. In to že od nekdaj, no, če že ne povsem od nekdaj, pa vsaj od rimskega obdobja, ko se je povsem ob robu Ribniškega polja vila vojaška cesta. To pomeni, da so v približno tistem času nastale tudi prve stalne naselbine, ki so se leta 811 toliko razvile, da je ribniška prafara postala nič manj kot središče misijonskega okrožja. To je segalo vse od Ljubljanskega barja prek Notranjske pa vse do Kolpe. Kasneje je Ribnica postala trg, leta 1220 se v zapisih prvič omenja ribniška gospoda, 14. stoletje pa je čas, ko se prvič omenja lesna obrt. Sicer so se dogajale tudi manj lepe reči, ki pa jih kljub temu ne gre spregledati. Ribniški trg je služil tudi kot kraj, kjer so sežigali čarovnice, ki so takrat očitno živele tudi v naših krajih. Zadnjo so sežgali leta 1701 in od takrat je, tako pravijo, z njimi konec.

Nikakor pa ni konec proizvodnje tako imenovane suhe robe, lesenih izdelkov za vsakdanjo rabo. Različne oblike proizvodnje trajajo že sedem stoletij, zato ni čudno, da se je izdelovanje zelo razvilo ne samo v Ribnici oziroma Ribniški dolini, pač pa tudi v sosednji Kočevski dolini. Vrhunec je doseglo po drugi svetovni vojni, ko so izdelovali več kot 400 različnih izdelkov in orodij, jih prodajali po vsej Jugoslaviji ter tudi izvažali vse do Afrike in Indije. Danes je suho robo mogoče dobiti po vseh večjih slovenskih krajih, še najpogosteje na tržnicah ali ob posebnih prireditvah, sejmih ... , če pa vam jih kljub temu ne uspe izslediti, si že zdaj na koledarju označite prvo septembrsko nedeljo. Takrat je namreč v Ribnici sejem, na katerem poleg razstavljanja in prodajanja suhe robe lahko računate tudi na bogat kulturni program, ki temelji na oživljanju starih običajev. To pa ni edini sejem. Lahko obiščete tudi rokodelski festival, miklavževanje, žive jaslice, kmečke igre na Velikih Poljanah ...

Ogled ribniških znamenitosti skoraj ne more miniti brez obiska Ribniškega gradu. Bogata je rodbinska sled, ki se vije po njegovih hodnikih: prvič je omenjen v 13. stoletju kot castrum Reiunenz, upravljali so ga oglejski fevdniki Žovneški. Njim so sledili Turjačani, tem Ortenburžani pa Celjani in Habsburžani ... vse do zadnje lastnice v 19. stoletju, družine Rudež. Danes grad svoje parkovne površine »posoja« spominskemu parku ribniških veljakov (skladatelj Jacobus Gallus, jezikoslovec Stanislav Škrabec, politik Janez Evangelist Krek ...). V 1961. leta obnovljenem gradu je muzej – mimo njih se očitno ne da – suhorobarskih in lončenih izdelkov ter razstava o čarovniških procesih na Slovenskem.

Obiskati velja tudi župnijsko cerkev sv. Štefana. Ta stoji na istem prostoru, kot je stala njena predhodnica, zgrajena pa je bila leta 1868. Notranjost je bogato opremljena z deli Ignacija Tomana, Matavža Langusa, Ivana Groharja ..., veličino cerkvi dajejo tudi orgle, postavljene leta 1874, obnovljene dobrih sto let pozneje, zvonik pa je prenovljen po načrtih Jožeta Plečnika.

Povsem blizu cerkve je Miklova hiša, kulturni ribniški center. V njej so namreč galerijski prostori, prav tako v njej domuje krajevna knjižnica. Galerija Miklova hiša je prava zakladnica slovenske likovne zgodovine, saj hrani veliko in izredno kakovostno zbirko domače sodobne likovne umetnosti. Hrani namreč ključna dela druge polovice osemdesetih in začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja. Poleg Ribniške likovne zbirke hrani tudi Didaktično likovno zbirko, ki poskuša prikazati ključne tehnike, sloge ter avtorje domače likovne ustvarjalnosti.

Kar se tiče naravnih znamenitosti, je izbira prav tako pestra. Zanimivo je že samo pohajkovanje po Ribniškem polju, po katerem so speljane številne gozdne ceste. Čez polje tečejo reke Rakitnica, Tržiščica, Bistrica in Ribnica. Reki Ribnica in Rakitnica sta razlog, da se planota uvršča med prelivna polja, zaradi lastnosti Bistrice in Tržiščice pa spada med robna kraška polja.

Iz Ribnice je mogoče na sprehod tudi pod zemljo, na primer v ponorno jamo Tentero. Dolga je 1300 metrov, njen vhod pa je požiralnik Tržiščice. Zanjo je značilno, da ima najdaljši ponorni del, kar pomeni, da reko lahko spremljamo najdlje v globino.

Gremo še navzgor. Bele stene so na Veliki gori, zahodno od vasi Rakitnica. Gre za velike sklade apnenca, pravijo jim tudi Okamneli svatje. Če gre verjeti legendi, so svatje zaradi nespodobnega vedenja okamneli in so zato morali preložiti udeležbo na svatbi za nekaj tisoč let. Kakorkoli, obkrožajo jih jelovo-bukovi gozdovi, do njih pa je mogoče priti peš ali z avtomobilom.