Po lanski kolesarski odpravi na vzhod čez Beograd do Tirane se letos novinar Dela Blaž Račič odpravlja s Titove ceste z Jesenic vse do Pariza.
Na spletni strani bomo redno objavljali blog našega dopisnika, tokrat dopisnika s kolesa. Na pot se bo odpravil 18. junija.
Objavljamo prvega izmed blogov.
Težko čakanje na kolesarsko spoznavanje zahoda
Čakanje je huda reč. Veš, da se bo nekaj zgodilo, vendar čas še ni pravi, še ni dozorel. In je treba čakati. Kar je težko. O tem, kako mi je bilo, mulcu, težko čakati na odhod na morje, ne bom izgubljal besed. Lahko le povem, da tako težko kot sem kot takrat čakal na odhod na morje te dni težko čakam, da se bom le lahko usedel na kolo in se odpeljal na – počitnice.
Na počitnice: brez prižganega telefona, brez furije in hitenja, brez stresa in skrbi, zgolj z žilico za odkrivanje novih krajev, spoznavanje novih ljudi in njihovih navad, hrane, pijače, .... Na takšne počitnice, verjamem, težko ne čakam le sam, ampak sem verjetno le eden iz širne množice čakajočih. S to razliko, da bo moj letošnji oddih – tako kot lanski – povezan s kolesom.
Odpravljam se namreč na dober mesec dolgo kolesarsko pot preko Avstrije in Italije do Francije in Pariza. Komaj čakam! (Razumete, ne.) Po lanski izjemni dogodivščini na poti s kolesom od Jesenic ob reki Savi do Beograda, ob Donavi in Moravi do makedonskega Skopja ter čez Ohrid do končne postaje Tirane v Albaniji mi misli pozimi niso dale miru, dokler se ni pojavila nova ideja. Letos ne bom potoval na vzhod, ampak na zahod. Da bom (s kolesa) doživel in videl še zahodni svet in ga primerjal s svetom na Balkanu, ki se ga rada drži ocena, da je zaostal, nerazvit in celo nevaren, skratka nezanimiv. Vendar so izkušnje iz lanskega potovanja takšne pomisleke odpihnile stran.
Letos me bo tako bolj zanimalo ali je ta Balkan res tako »balkanski« in zaostal (kot se radi prepuščamo predsodkom) in zahod na drugi strani tako »razvit«, da človek, ki si želi dostojnega življenja, praktično nima druge možnosti, kot da odide živet na zahod. Kjer naj bi se cedila med in mleko. Se bosta cedila kolesarju iz Slovenije? Ne vem, bom pa to zagotovo zvedel med kolesarjenjem in o tem, tako kot lani, poročal na Delovi spletni strani.
Ideja za pot v Francijo se mi je po glavi podila vse od lanskega leta. Za osrednji cilj sem si najprej izbral Mont Ventoux, goro, ki zaznamuje podobo francoske regije Provanse in ki kraljuje nad njo, občasno pa se nanjo povzpnejo tudi kolesarji v eni najprestižnejših kolesarskih dirk na svetu, Tour de France. Pri piljenju zamisli, sem najprej cilj zamenjal s Parizom, vzpon na Mont Ventoux pa z vzponom na 2083 metrov visok prelaz Mont Cenis, prelaz med Italijo in Francijo, ki se ga prav posebej veselim in še prav posebej težko čakam, da s torbami opremljeno kolo priženem na vrh.
Med cilje na poti sem nato določil še italijanski Brixen (Bressanone), do katerega se bom pripeljal po avstrijskih cestah v Slovencem poznani Ziljski dolini, Gardsko jezero, Milano in Torino. V Franciji bom, če bo potovanje šlo po načrtu, 9. julija v Besanconu prvič pozdravil kolesarje na francoski pentlji in kasneje še na Elizejskih poljanah sredi Pariza na zadnji dan dirke in zadnji dan moje kolesarske odisejade. Ja, težko je čakati :) Med vsem tem čakanjem pa ne sedim križem rok. Kolesarske priprave so se začele zgodaj pomladi, ko je toplota pregnala mraz in je bilo vreme primerno za začetek kolesarjenja. Kot na začetku vsake kolesarske sezone je tudi letos na prvih nekaj kilometrih najbolj trpela zadnja plat. Po nekaj vožnjah se je utrdila in večjih fizičnih težav na kolesu nimam. Zadnjo težavo mi je povzročilo zdravje, saj sem pred dnevi kolesaril po dežju in jo odnesel s prehladom. Nauk, ki sem ga iz vsega skupaj potegnil je, da z mokrimi čevlji in mokrimi nogami na kolesu ne velja vztrajati.
Več težav sem imel s kolesom in če sem natančnejši, z zadnjim kolesom oziroma obročem in naperami. Tisti, ki so spremljali mojo lansko kolesarjenje se verjetno spomnijo, da mi je na poti počilo kar 11 naper. Po prihodu domov sem star obroč (skupaj s slabo voljo in nezadovoljstvom) odnesel nazaj v trgovino, kjer sem ga kupil in dobil obljubo, da mi nov obroč z naperami ne bo več delal težav. Obljuba skupaj z eno (in kasneje še z eno) od naper med pomladnim kolesarjenjem ob morju ni zdržala tako, da je bilo spet nekaj razlogov za skrbi. No, zdaj imam nove napere (z žigom proizvajalca) na starem obroču. Tudi s temi naperami sem dobil v kompletu še obljubo in zagotovilo, da bodo napere tokrat držale.
Naj vzamem zares zagotovilo ali pa naj vzamem s sabo orodje za menjavo naper. Še najbolje bi bilo, da vzamem s seboj telefonsko številke jeseniške športne trgovine in njihovo bančno kartico, da bom stroške v primeru morebitnih težav z naperami poravnaval kar z njihovega računa.
Na dosedanjih kolesarskih vandranjih nikoli, ampak res nikoli, nisem imel nobenih večjih težav (še guma je redko počila), zato se mi zdi nenavadno in nerazumljivo, da bi moral s seboj na dolgo pot vlačiti še dodatno orodje. A človek se uči iz izkušenj in ve, da obljube vedno ne držijo, pa čeprav zanje tudi plačamo.
Na mojem kolesu za spremljevalca ni dovolj prostora, zato ne morem nikogar vzeti s sabo. Me pa lahko spremljate na poti na www.delo.si.
Komaj čakam, da se začne. Tudi vi?
Blaž Račič je dopisnik z Jesenic.