Tiskane izdaje
Mikonos je najbolj znamenit in najbolj svetovljanski grški otok, ki je ime dobil po Mikonosu, Apolonovem vnuku. Na njem zabave na veliki nogi, pogosto tudi razvratne, roko ponujajo preprostemu načinu življenja. Kombinacija je odlična.
Bernard iz Leedsa v Veliki Britaniji je predel od lenobnega zadovoljstva, ko je pred galerijo Efimerides v Mikonosu vabil mimoidoče, da si pogledajo razstavljene instalacije grškega sodobnega umetnika Pangiotisa Drantakisa.
»Pred štirimi leti sem s partnerjem prišel na dopust, in ker nama je šlo v karieri dobro, ker sva bila oba lastnika idej in kapitala, sva posel doma oddala v upravljanje. In ostala. Tako preprosto je bilo to,« je razlagal Bernard, zagorel moški štrlečih las, zmerno feminiziranih potez, uživač, kot se je takoj videlo.
Dan v začetku oktobra se je že prevesil v večer in na običajno z ljudmi natrpanih ulicah je bil skoraj popoln mir. Nikomur se ni mudilo na zabavo, kot je to junija, julija, avgusta in septembra, ko je Mikonos svetovno zaželeno središče zabav na veliki nogi.
»Prvi dve leti nisva počela nič, ampak res nič. Spala sva, kolikor nama je noč dala, jedla, ko se nama je ljubilo odvleči do prve restavracije. Po poznem zajtrku, ki bi lahko bil tudi kosilo, a je bil za naju vendarle samo to, zajtrk, sva se s skuterjem odpeljala na plažo Psarsu. Dogajanje na njej nama je bilo pisano na kožo, lepi in bogati in tisti, ki hrepenijo po pozornosti drugih in jo tudi drugim dajejo, se na njej poleti borijo za svoj košček mivke. Midva sva z Leondisom, ki je oddajal ležalnike, hitro sklenila nikoli podpisano pogodbo, da mu namreč na mesec dava toliko in toliko evrov v žep in on nama v zameno vedno priskrbi ležalnika in prostor ob morju, čisto ob vodi.«
Psarsu je seveda le najbolj znamenita plaža na otoku Mikonos, ki je petindvajset minut vožnje z letalom oddaljen od Aten, a tja vozijo tudi hitri čolni in trajekti. Na dobrih petinosemdesetih kvadratnih kilometrih površine, v glavnem iz granita, živi dobrih dvanajst tisoč prebivalcev, katerih osnovna dejavnost je seveda turizem. Na Mikonosu je vse povezano s turizmom. In kako bi ne bilo, ko nanj v poprečju 300 dni na leto sije sonce in je veter, ki skoraj ves čas biča njegove obale, celo dobrodošel, del vsakodnevne predstave.
Potem sta prišla
Markantni Onassis in Jackie Kennedy, nekoč Bouvier, sta se poročila leta 1968, in ker je bil na Mikonosu mir in okolje nadvse naklonjeno znamenitim osebnostim, so tja kmalu redno začeli zahajati še Sophia Loren, Brigitte Bardot in Grace Kelly. Čudovito je moralo biti opazovati velike zvezde in velike dame, ko so bile še na vrhuncu moči in jih je šele kasneje življenje odpeljalo vsako po svoji poti.
Onassisova je leta 1975 izgubila še Aristotla (njen prvi mož, ameriški predsednik Kennedy, je bil leta 1963 ustreljen v Dallasu) in se predala pisanju in izdajanju knjig ter kulturi sploh, Bardotova je zgolj s prisotnostjo iz nepomembne vasice St. Tropez naredila mondeno središče in se potem posvetila boju za pravice živali, Grace Kelly je med vožnjo na francoski rivieri zgrmela po pečinah in tragično preminila, Lorenova je ostala igralka, diva, očitno rojena za to.
Bernardu in njegovemu partnerju je po dveh letih poležavanja na Psarsu postalo dolgčas, in ker jima je bil Mikonos tako zelo všeč, sta si poiskala zaposlitev. Bernard v galeriji Efimerides, njegov partner je začel načrtovati gradnjo butičnega hotela in s tem tudi hišno turistično agencijo, ki bi skrbela za britanske goste.
Letališče na Mikonosu leži štiri kilometre jugovzhodno od mesta Mikonos in je zaradi velikanskega povpraševanja poleti odlično povezano z večjimi mednarodnimi letališči, ponavadi z Atenami kot vmesno postajo. Glavno mesto Mikonosa je sicer Hora, ki v nasprotju z večino grških mest ni zgrajeno v obliki amfiteatra, temveč se razteza vzdolž obale in z belimi hišami in barvitimi strehami daje vtis nevsiljive ekskluzivnosti.
Ima morda Mikonos zaradi kamnite površine probleme s pitno vodo? Nima, sistem desalinizacije je dovolj za redno in kakovostno oskrbo njegovih prebivalcev in tudi turistov.
