Iskanje resničnega Šangri Laja

Maja letos bodo na jugozahodu Kitajske odprli najvišje ležeče civilno letališče na svetu. Letališče Daocheng Yading leži 4411 metrov nad morsko gladino in bo omogočalo lahek dostop do narodnega parka Yading – enega od območij, o katerem trdijo, da je pravi Šangri La. Yading je bilo doslej mogoče obiskati samo po dvodnevnem potovanju z avtobusom ali peš. To je tibetanska sveta dežela, ki leži med tremi svetimi gorskimi vrhovi: Jambeyang, Chanadorje in Chenresig.

Joseph Rock in leto 1928

V parku je mogoče uživati v razgledu na travnike in gozdove, obiskati sedemsto let star samostan, se odpraviti na izlete po pohodniških poteh in si ogledati tri prav posebna jezera: Jezero petih barv, ki spreminja barve od zelene do temno modre, Mlečno jezero in Biserno jezero.

Avstrijsko-ameriški raziskovalec Joseph Rock je odkril Yading leta 1928, za njim pa ga ni obiskalo veliko ljudi. Tisti, ki so si ga ogledali, pravijo, da je pokrajina »čudovita«, »nepopisno lepa« in »dobro skriti biser«. Po odprtju novega letališča bo Yading lahko obiskalo precej več turistov kot doslej, zato bo krajevna oblast poskušala izkoristiti mit o kraju Šangri La in z njim privabiti čim več obiskovalcev.

Ime Šangri La danes pogosto uporabljajo po vsem svetu. Po njem so poimenovali hotele, restavracije, pesmi in celo prehransko dieto. Angleški pisatelj James Hilton je opisal kraj Šangri La v svojem romanu Izgubljeno obzorje leta 1933. V njem je predstavil zgodbo o letalski nesreči v Himalaji. Potniki preživijo nesrečo in se odpravijo v samostan Šangri La v odmaknjeni dolini med visokimi gorami. Glavni junak Conway odkrije kraj, ki je »nenavaden in skoraj neresničen«. V njem stojijo številni slikoviti paviljoni, postavljeni ob vznožju gora. Conway zagleda velikansko goro, prekrito s snegom, in takoj se mu zazdi, da je del verjetno najbolj grozeče gorske pokrajine na svetu.

Zrak v Šangri Laju se zdi »kakor iz sanj« in z vsakim vdihom človek postaja »čedalje bolj umirjen«. Prebivalci tam živijo precej dlje od drugih ljudi. Veliki lama iz Šangri Laja je doživel 259 let, kraj pa je namenjen predvsem umirjenemu in globokemu premišljevanju. Ljudje živijo zmerno in ne uporabljajo denarja.

Po objavi romana so si ljudje začeli vsak po svoje razlagati mit o Šangri Laju. V tridesetih letih prejšnjega stoletja so nacisti poslali sedem odprav v Tibet, da bi tu odkrili starodavno višjo raso, po mnenju nekaterih so iskali prav Šangri La. Udeleženec ene od odprav je napisal knjigo Sedem let v Tibetu, po kateri so pozneje posneli tudi film. Leta 1942 je ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt eno od svojih rezidenc poimenoval Šangri La, danes jo poznamo pod imenom Camp David. Beseda Šangri La se je znašla tudi v številnih drugih imenih.

Ted Vaill, Peter Kilka leta 1989

Z leti je legenda postajala čedalje bolj znana in Šangri La je postal nekakšen skriti košček raja na Zemlji. Danes poznamo več območij, o katerih trdijo, da so resnični Šangri La. Na Kitajskem tako v pokrajini Yunnan kot Sečuan trdijo, da se pri njih skriva pravi Šangri La. Leta 2001 so okrožje Zhongdian v pokrajini Yunnan preimenovali v okrožje Šangri La, da bi privabili več turistov. Okrožje Šangri La obkrožajo tri reke in v njem se lahko pohvalijo s prelepimi gorovji, travniki, soteskami in jezeri. Vse lepote ležijo na tri tisoč metrih nadmorske višine, zato veljajo za precej odmaknjene. Ti kitajski območji zdaj sodelujeta med seboj in se skupaj predstavljata kot dežela Šangri La.

Tudi marsikje drugje trdijo, da se pri njih skriva pravi Šangri La, denimo v Tibetu in Butanu, ki je še pred desetimi leti veljal za najbolj odmaknjeno in osamljeno pokrajino na svetu, pa tudi v kitajskem gorovju Kunlun. To je tri tisoč kilometrov dolga gorska veriga, ki poteka od severnega Tibeta do osrednje Kitajske.

Naziv resničnega Šangri Laja poskušajo pridobiti tudi v pakistanski dolini Hunza. Tudi to območje se lahko pohvali z gorami, katerih vrhovi segajo visoko v nebo in so vedno pokriti z debelo snežno odejo. Tudi tu imajo travnike, gozdove in jezera. Hunza je blizu Kitajske, vendar tu ni budizma in drugih sledov tibetanske kulture.

Ameriška raziskovalca Ted Vaill in Peter Kilka sta prepričana, da sta odkrila pravi Šangri La v avtonomnem tibetanskem okrožju Mili v pokrajini Sečuan. Okrožje Mili je bilo v tridesetih letih prejšnjega stoletja del Tibeta, Vaill in Kilka pa trdita, da sta tu odkrila davno pozabljeno kraljestvo. Leta 1989 sta potovala s terenskim vozilom in konjem, nato pa sta potrebovala še deset dni hoje, da sta prišla do zelene doline s samostanom in majhno vasico. Američana sta posnela dokumentarni film o potovanju, med katerim sta odkrila 22 podobnosti med dolino, ki sta jo obiskala, in dolino, ki jo je opisal Hilton. Vaill trdi, da sta srečala ljudi, stare več kot sto let. Eden od njih je celo trdil, da je star 152 let.

Američana sta zelo prepričljivo predstavila svoje ugotovitve, če se strinjamo s tem, da Šangri La obstaja ali je sploh kdaj obstajal. Kajti vsi tisti, ki so ga iskali ali trdili, da so ga našli, so pozabili na pomembno podrobnost: James Hilton si je kraj izmislil. Anglež, ki je živel v ZDA, ni nikoli potoval v Tibet, Himalajo ali na Kitajsko.

Izgubljeno obzorje, za vedno

Leta 1936 je Hilton v pogovoru za New York Times izjavil, da je Šangri La izmišljen kraj, opisan na podlagi gradiva, ki ga je preučil v knjižnici Britanskega muzeja. Hilton je uporabil popotne zapiske, ki sta jih francoska duhovnika Évariste Régis Huc in Joseph Gabet napisala med 250 kilometrov dolgo potjo po kitajski pokrajini Yunnan. Vendar je Hilton v knjigi zapisal, da Šangri La leži v gorovju Kunlun.

Šangri La je zmes dejstev, ki jih je Hilton odkril v popotnih poročilih, in njegove domišljije. Na svetu je več krajev, ki spominjajo na Šangri La, to pa verjetno pomeni, da je skrita rajska dežela verjetno povsod in hkrati nikjer.