Urška Krišelj Grubar z družino v rajskem brezčasju na Cookovih otokih

Hiti počasi. Naredi, ampak jutri. Jej, okušaj in ne obžaluj, če poješ preveč. Smej se s celim telesom. Bodi potrpežljiv. Ritem prebivalcev na Cookovih otokih je samo njihov. Je edini pravi in nimaš možnosti, da bi jim vsilil svojega. Po nekaj dneh bivanje na otoku postane paradiž, ki ga nočeš zapustiti. Košček nebes, o katerem sanjaš v najbolj intimnih sanjah.

Prvi mesec našega družinskega potovanja okoli sveta je minil. Po Kaliforniji, Arizoni, Nevadi v ZDA smo pristali na Rarotongi, enem od 15 Cookovih otokov v Polineziji. No, Rarotonga ni tako majčkena. Okrog in okrog meri 32 kilometrov in je med vsemi najgosteje naseljena. Na vseh otokih je kakih 13.000 ljudi. Imajo svoj parlament in vsa mogoča ministrstva, razpršena ob vaški cesti. Izdajajo tudi svoj časopis, pri katerem bi me, pravijo, vzeli kot honorarno sodelavko, in če bi se izkazala za dober izbor, bi se po petih letih lahko za stalno naselila na otoku, a le, če bi bili čisto vsi otočani (družine) za. Če se ena sama ne bi strinjala, z naselitvijo ne bi bilo nič. Domačini te zlepa ne sprejmejo medse, a vseeno niso tako zelo vztrajni kot vaščani moje domače vasi. Velja tiho pravilo, da za šenčursko državljanstvo vsak prišlek, pa tudi če je iz sosednje vasi, kakor sem sama, potrebuje deset let. Tukaj bi me to stalo nekaj let manj, a bom vztrajala v Šenčurju, saj mi manjkajo le še tri leta. S temperaturo na Rarotongi pa se Šenčur ne more primerjati. Čez leto se tukaj giblje med 25 in 28 stopinjami. Godi tudi hrana, predvsem tropsko sadje in morski sadeži. Mango leži po tleh kot pri nas jabolka, prav tako kokosovi orehi in pawpaw, banane pa si je treba utrgati.

Smeh s telesom

Tradicionalni otoški pozdrav je kia orana, kar prevajajo kot dovoli si zaživeti ali, preprosto, dobrodošli. Po nekaj dneh se uradnemu pozdravu pridružijo še drugi dobronamerni stavki. »Sprosti se. Priklopi se na naš čas. Ne imej občutka krivde, če se preveč naješ. Otočani živimo za hrano. Hiti počasi. Delo počaka. Smej se s celim telesom …« Ljudje, predvsem tisti, ki imajo več stika s turisti, sprva ne delujejo pretirano prijazno. Kot bi bili turistov malo siti, a se po nekaj komplimentih zelo omehčajo. Ženske so močnih postav, predvsem po 25. letu, najstnice pa ustrezajo predstavam s fotografij, ki po vsem svetu nagovarjajo moške. Temni dolgi lasje, ravno prav temna polt, ne preveč suha telesa z mehkimi gibi. Res so lepe. Cvetje v laseh nosijo skoraj vse, ki sem jih srečala. Moški pa: pravi, močni, čokati, samozavest­ni, tetovirani. Ponosni nase, na svojo tradicijo. Žensk manjka. Potem ko mlade in lepe odpotujejo na študij, največkrat na Novo Zelandijo, se pogosto ne vrnejo. Njihov jezik je maorščina, a se v glavnem sporazumevajo v preprosti angleščini, ki se je je treba navaditi.

Turua

Življenje ob morju, ob bungalovih in drugih turistom namenjenih objektih, ki ne smejo biti višji od dveh nadstropij, se zelo razlikuje od življenja nekaj metrov v notranjosti. Tam so doma topli, prijazni, odprti, avtentični ljudje. Ko smo raziskovali botanični vrt, namenjen turistom, smo zašli malo globlje v notranjost otoka in srečali na domačinko, staro nekaj čez 60 let. »European?« je vprašala. »Ja!« sem rekla. »From where?« »From Slovenija.« O ja, poznam, sem živela šest let v Nemčiji, poročena z Nemcem. Pridite pogledat, kje leži. Lani je umrl. In nas je odpeljala skozi gozdiček na urejen vrt ob svoji hišici, kjer so se podile njene vnukinje. Na vrtu pokaže grobnico, kjer je pokopan njen drugi mož Hansjürgen Peter. Pisatelj je bil, pove. Veliko je potoval. Ko je ugotovil, da ima raka, je pustil svoje staro življenje, začel potovati, spoznavati tuja verstva. In ko je pred desetimi leti prišel na otok Rarotonga, se je zaljubil v Turuo. Takoj ko jo je videl, je vedel, da želi ostati z njo do konca življenja. Ona je bila vdova s tremi hčerkami, a se je pustila zapeljati evropskemu šarmu. Z njim je odšla v Hamburg in tam vse leto prejokala, ker je zaradi grobosti nemškega jezika mislila, da se ves čas pritožuje nad njo. Vpisala se je na tečaj nemščine, a večino časa preživljala doma, dokler ni začutila, da brez svoje kulture ne obstaja. Začela je delati saronge, plesti tradicionalne prte, krpanke, ki nam jih pokaže. Na sobotni tržnici jih bo prodajala. Ko se poslavljamo, prinese moževo knjigo: »Poskus čistega videnja, ogledalo mojega življenja.« Samo dve ima, pa bi nam eno podarila. Na zadnji plat­nici je zapisal: »Dvajset let sem skrbel in garal za svojo družino. Potem je moje življenje prekrižala bolezen. Znašel sem se v krizi srednjih let, in da sem preživel, sem moral nekaj korenito spremeniti. Podal sem se na pot. Preizkusil sem mnoge duhovne poti in religije. In kaj sem spoznal? Našel sem Ozdravitev.« Lani je umrl. Huda oblika levkemije, a je po diag­nozi živel še 20 let. Zadnjih deset s Turuo. Na koncu sta se vrnila na otok Rarotonga.

Čarobna kultura

Enega od večerov sem se odločila za nekaj ur zapustiti družino. Ogledat sem si šla prireditev, na kateri so mi obljubili, da me bodo zapeljali v čase pred pokristjanjenjem otoka. Ko so vladala pravila narave. Šli smo na sveti kraj, ob vznožje gore s kot igla ozkim vrhom (Niddle), v tropski gozd, poln komarjev, kjer so pred stoletji opravljali obrede, in nam jih nekaj zelo dramatično v maorščini tudi predstavili. Domačini v tradicionalnih oblačilih so prikazali utrip nekdanjega življenja, a so se turisti v glavnem ukvarjali s piki komarjev. Mikalo me je na čudovita mesta, kamor nisem smela, tudi snemati ne, če mi niso posebej dovolili. Tradicionalne dobrote so mi teknile, a si nisem zapomnila imen, razen paw paw, ki jo vsako jutro jemo kot sadež, na tradicionalni večerji pa sem jo okušala kot solato, začinjeno s kisom in poprom. Nato je spregovorila glasba. Kapo dol. Vse telo je vibriralo ob najrazličnejših tolkalih. Bobnarji s Cookovih otokov so priznani kot eni najboljših na svetu. Če je bilo do tedaj kakšno srce omrtvičeno, je po tej izkušnji gotovo zaživelo. Pa še to, razlika med moškim in žensko je tukaj še vedno zelo očitna. Mehkoba, nežnost, sramežljivost, nevsiljivost ženske in samozavest, moč, trdnost, prizemljenost moških jih dopolnjuje. To me je očaralo.

Sobotne tržnice naj bi ne zamudil noben obiskovalec. Zadnja leta je ponudba prilagojena turistom. Največ povpraševanja je po ročno obdelanih biserih, ki so ena od znamenitosti (Cookovi otoki so drugi največji proizvajalec črnih biserov na svetu), pisanih sarongih (pareih), otoškem sadju, zeliščnih napitkih iz sadeža noni, domačem kokosovem olju … Ker smo prvi dan od navdušenja pozabili na vse, tudi na močno sonce in komarje ob sončnem zahodu, se zdaj vsak dan masiramo s kokosovim oljem, ki slovi kot eno najbolj uporabnih naravnih zdravil. Na otoku je majhna parfumerija, ki izdeluje kokosovo olje, pa parfume iz tukajšnjih rož, med katerimi je najbolj priljubljeno olje ali parfum frankincense. Venček iz teh rož so nam obesili okoli vratu tudi ob prihodu na otok. Ne samo da vonj odganja komarje, odganja tudi druge zle sile in pri Maorih velja za sveto olje, kar mi je že pred leti povedala potomka Maorov Stormie Lewis, pri kateri sem se učila maorske masaže. Masaža z njihovim kokosovim oljem, ki skorajda nima vonja po kokosu, kakor ga poznamo, je sploh posebno doživetje. Koža se ga razveseli, kakor se pred obroki razveseli dveh požirkov napitka iz sadeža noni, ki ga pri nas poznajo predvsem tisti iskalci, ki se srečajo s kakšno težko ozdravljivo boleznijo. Tudi raka zdravijo z nonijem. Srečala sem ženico, ki je s kamnom tolkla po sadežu in na stari način pripravljala zvarek. Okus je precej drugačen kot tisti, ki ga kupimo v trgovinah. Tako kot okusi drugih sadežev, pobranih s tal ali drevesa.

Cene v raju so visoke. Potem ko sem na tržnici v hipu zapravila 150 novozelandskih dolarjev, za nekaj stekleničk kokosovega olja in drugih dobrot, sem zagledala čudovit rdeč sarong s potiski hibiskusa. Zanj mi je zmanjkalo denarja, a mi ne gre iz glave. Nekaj dni sem upala, da ga bom našla, da me bo poleg vseh občutkov, ki ji bom odnesla domov, spominjal na košček nebes, ki smo jih našli, a ga nisem. Odhajamo na Novo Zelandijo. Kia manuia (naj bo usoda s tabo mila), mi je zaklical čokati tetovirani vrtnar, obkrožen z dolgolasimi Maorkami, ki pletejo nove venčke cvetja za tiste, ki prihajajo za nami okušat ta košček raja.