Tiskane izdaje
Najprej smo se odpravili na zahod Nemčije, na sever pokrajine Porenje-Pfalško. Tam ležita med Renom in nemško mejo z Beneluksom ter Francijo ob rečici Ahr med seboj povezani mesti Bad Neuenahr in Ahrweiler.
Od nekdaj znano vinorodno območje je postalo tudi zdravilišče, potem ko je leta 1852 neki vinogradnik odkril bogat izvir mineralne vode.
Od takrat tukaj črpajo in pijejo vodo Apollinaris, »kraljico namiznih voda«, ki jo ustekleničeno izvažajo v približno šestdeset držav.
Bad Neuenahr je danes zdravilišče s tipično infrastrukturo, kopališči, zdravstvenimi institucijami in igralnico. Med svojim zadnjim bivanjem v Nemčiji se je tukaj zdravil tudi Karl Marx.
Zur Alten Post, Bad Neuenahr
Bad Neuenahr je že dolga leta znan tudi po gurmanski restavraciji Zur Alten Post (Pri stari pošti) v predelu mesta, ki se imenuje Heppingen. Staro gostilnico je od staršev leta 1985 prevzel Hans Stefan Steinheuer (rojen leta 1959) in v njej skupaj z ženo Gabi ustvaril pravi kulinarični tempelj. Poleg tega je obdržal tudi rustikalno gostilnico Poststuben, v kateri je dodelal mamine območne recepte: grahovo juho, pečene krvavice, srnino pečenko in še marsikaj.
»V restavraciji Zur Alten Post si želim združevati tisto, kar je ustvarjeno za to, ne pa inscenirati nasprotij. Navdihuje me narava, ne želja, da bi bil znan po ekscentričnih kombinacijah. Igro z aromami in začimbami si želim smiselno povezati s pridelki svojega kraja. Seveda pa je pot do moje kuhinje odprta tudi vsem najboljšim izdelkom z vsega sveta,« nam je pojasnil Steinheuer, ki ga je ugledni kulinarični vodnik Gault Millau leta 2000 izbral za nemškega kuharja leta. Poleg tega od leta 1999 redno dobiva po dve Michelinovi zvezdici, drugo najvišjo oceno najslavnejšega kuharskega vodnika na svetu.
Čeprav tudi v njegovi kuhinji obstajajo eksotične kombinacije, kot so gosja jetra s perujsko čokolado Alto el Sol in višnjami, se območna zakoreninjenost njegove prefinjene tradicionalne kuhinje kaže v številnih jedeh, kot je na primer srnina iz pogorja Eifel s skorjico črne gorčice, z listki lisičk, koničastim ohrovtom in peno iz belega popra. Pri Steinheuerjevih je mogoče tudi prenočiti. Gostom je na voljo deset sob.
Aqua, Wolfsburg
Nogometnemu klubu Wolfsburg to sezono ne gre najbolje v prvi zvezni nemški ligi, ima pa to spodnjesaško mesto od leta 2009 nepretrgoma svojega predstavnika v kulinarični ligi prvakov. Od takrat ima namreč tri Michelinove zvezdice restavracija Aqua, ki jo vodi 44-letni Sven Elverfeld. Aqua je tudi najbolje uvrščena nemška restavracija na najnovejšem seznamu petdesetih najboljših restavracij sveta: je na 22. mestu tega uglednega seznama.
Aqua deluje v hotelu Ritz-Carlton v Wolfsburgu, mestu, v katerem ima svoj sedež koncern Volkswagen, ki je leta 2000 tukaj odprl svoj Autostadt (Avtomobilsko mesto). Ta največji kompleks avtomobilskega zabaviščnega parka, muzeja in predaje kupljenih avtomobilov vsako leto obišče približno dva milijona ljudi. Prav zaradi Volkswagna je Wolfsburg zdaj tudi redna postaja super hitrega nemškega vlaka ICE. Iz Hannovra se z njim do tod pripeljete v pol ure, iz Berlina pa v eni uri.
Po dolgih desetletjih razvoja motorjev z notranjim zgorevanjem iščejo zdaj v Volkswagnu nove rešitve za vožnjo z avtomobilom. Tako smo se s parkirišča pred Autostadtom na vožnjo po okoliških cestah odpeljali z VW golfom na električni pogon. Vozne karakteristike so dobre, avto ne povzroča hrupa in dima, vendar je 150 kilometrov, kolikor (največ) zdrži električna polnitev, še vedno velika ovira.
A kot vemo, ljudje sčasoma odkrivajo vse boljše rešitve. O tem smo se lahko na lastne oči prepričali, ko smo se napotili po cesti od vhoda v Autostadt do hotela Ritz-Carlton. Spotoma smo si lahko ogledovali, kakšne so bile ceste v različnih obdobjih zgodovine – vsakih deset metrov se namreč pojavi nova vrsta ceste: od babilonske in starorimske prek lesene, makadamske, betonske, asfaltne ...
Ta »zgodovinska« pot vodi mimo steklenih nebotičnikov – skladišč novih avtomobilov, iz katerih s posebnimi dvigali kupcem dostavljajo njihova nova vozila. Številni ljudje pridejo sem prav zaradi nakupa avtomobila, nato pa si spotoma ogledajo še muzejske zbirke in paviljone različnih Volkswagnovih vozil (od škode do bugattija) ter se sprehodijo po parkih, ki jih krasijo številna jezera in potoki. Iz naše sobe v hotelu Ritz-Carlton smo imeli razgled na velik vodni kanal, ob katerem stoji na drugem bregu velik energetski objekt. Ogromno poslopje s štirimi visokimi dimniki je veličasten spomenik industrijske arhitekture.
Enak pogled se odpira tudi iz restavracije Aqua v pritličju hotela. Šef kuhinje Elverfeld uživa ugled strastnega dekonstruktivista in raziskovalca tradicionalne domače kuhinje. V nasprotju s številnimi kolegi se je osredotočil na preprosto, podeželsko kuhinjo, ki jo razstavlja in nato ustvarjalno na novo sestavlja. S tem svojim delom si je pridobil številna priznanja. »Imam ženo, a nimam otrok. Za vse kratko malo nimam časa,« nam je v smehu odgovoril na vprašanje, kako mu uspe usklajevati poklicne dolžnosti in zasebno življenje.
V Aqui smo si privoščili veliki meni, niz dvanajstih jedi, v katerih so bili tudi karamelizirane olive, jegulja z jabolki in praženo čebulo, ječmenova juha, polži iz Odenwalda, jagnjetina iz francoske regije Limousin na »orientalski način«, čokolada nyangbo (vrhunski kakav iz Gane) s sladoledom iz krompirja, sladke klobasice s karijem itd.
La Vie, Osnabrück
Eno od gurmanskih središč Nemčije je tudi Osnabrück v Spodnji Saški. V mestu, ki ga je v 8. stoletju kot škofijo ustanovil Karel Veliki in katerega staro mestno jedro je bilo popolnoma uničeno med kar 79 napadi zavezniških letal v drugi svetovni vojni, so pozneje obnovili nekaj zgodovinskih objektov. Eno takšnih poslopij je mestna hiša »vestfalskega miru«, ki stoji prav v centru.
Vsekakor si je treba ogledati Mirovno dvorano mestne hiše, v kateri je na ogled 40 portretov takratnih evropskih vladarjev in odposlancev. Prav tukaj so v istem času kot v mestni hiši v Münstru leta 1648 sklenili vestfalski mir, s katerim se je končala velika in dolga tridesetletna vojna. Spopad zaradi hegemonije v Nemčiji in Evropi je bil hkrati tudi verska vojna med katoliškimi in protestantskimi silami.
Osnabrück je danes eno glavnih središč visoke nemške kulinarične kulture. Za to ima največ zaslug Thomas Bühner, ki je leta 2006 prevzel vodenje restavracije La Vie. Konec leta 2011 je dobil še tretjo Michelinovo zvezdico. La Vie deluje v zgodovinskem jedru Osnabrücka v nekdanji hiši podjetniške družine Tenge.
Bühner, ki ima blizu Osnabrücka velik vrt, na katerem goji razne začimbe, se je proslavil s koncentriranimi aromami in vrhunskim perfekcionizmom. V kuhinji, ki nam jo je razkazal, na razmeroma majhnem prostoru dela kar 15 kuharjev; ko jih opazuješ pri delu, ti postane v hipu jasno, da so polni znanja, hitri in izjemno natančni.
Sklep: drago, a nepozabno
Na koncu moramo omeniti še, da je po mnenju številnih ljudi obisk vrhunske gurmanske restavracije (perverzno) predrag. Najobilnejši meni v omenjenih restavracijah stane 200 evrov na osebo – brez vina in drugih pijač. Torej se par na večerjo v hišo s tremi Michelinovimi zvezdicami ne more odpraviti, če nima v žepu najmanj 500 evrov.
V zameno za to pa dobi večurno oziroma celovečerno prireditev in nepozabno uživanje za vsa čutila.
