Tiskane izdaje
Na pragu Logarske doline, pri gostišču in muzeju Firšt, se ustavijo predvsem tisti, ki se nameravajo povzpeti do Potočke zijalke. Do znamenite jame, kjer so v prazgodovini kraljevali jamski medvedje, je dve uri hoje. Za izlet v preteklost, čeprav ne tako davno, pa ni nujno treba daleč. Za hišo se razprostira zanimiv etnološki park Fidov gaj.
»V našem parku se prepleta več zgodb, med katerimi sta dve vodilni in predstavljata življenje naših prednikov na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Prva pripoveduje o življenju zdravilca Vida Strgarja, med domačini znanega pod imenom Fida. Njegov čas odstre razmere, v katerih so živeli najrevnejši sloji podeželskega prebivalstva oferji,« pripoveduje domači sin Janez Firšt. Običajno oblečen v pražnjo obleko oferjev, s telovnikom in slamnikom, ki se ga niti današnji modni navdušenci ne bi branili, redno vodi obiskovalce po parku.
Posebnež iz jame
Krožna učna pot najprej vodi navkreber in se začne takoj za gostilno, dolga je osemsto metrov. Posamezniki lahko vsebino odkrivajo sami, s pomočjo tiskanega vodnika in delovnega lista, ki jih usmerja in jim na koncu ostane za spomin, skupine pa imajo na voljo različno dolge programe.
Največkrat izvajajo dveurnega, v okviru katerega obiskovalci spoznajo življenje oferjev in nenavadno življenje zdravilca Fida – posebneža, o katerem legenda pravi, da je vseh devet let preživel v podzemni jami, ki leži prav na območju posestva naših gostiteljev.
A pojdimo po vrsti. Pot nas najprej vodi mimo zelenjavnega vrta – katerega dobršen del pridelka konča na krožnikih gostov – skozi travniški sadovnjak s starimi visokodebelnimi sortami sadnega drevja. »Travniški sadovnjaki so bili pozimi za revnejše nekoč pomemben vir hrane. Sladkorjev in vitaminov polni sušeni plodovi so bili poslastica predvsem za otroke,« mimogrede razloži Janez.
Kirerjevi panji
Firštovi so drevesa posadili šele pred nekaj leti in polno so rodila šele čez desetletje ali dve, a pridelek bo polnega okusa. Mladi rodovi bodo tako spoznali že skoraj pozabljene kosmače, renete, carjeviče, bobovce, hruške rženke in junijske lepotice ... Svetočih dreves bodo vesele tudi čebele iz bližnjega čebelnjaka, v katerem predstavljajo Kirerjeve panje, ki so sicer značilni za vzhodni del Slovenije in jih pri nas ni veliko. Njihova zmogljivost je večja od pogostejših AŽ-panjev, kar preprečuje pogosto rojenje in prinaša več medu.
Na koncu sadovnjaka zavijemo na široko zavarovano pot proti prvi postaji – oferiji, kjer nizka lesena bajtica, gospodarsko poslopje in majhen čebelnjak pričajo, kako skromno so živeli ljudje, ki so po razpadu fevdalizma iz različnih vzrokov ostali brez vsega. Preživeli so tako, da so jim na večjih domačijah odstopili kakšno staro gospodarsko poslopje s koščkom zemlje, kar pa so morali odslužiti z delom izključno za tega kmeta. Od tod tudi izhaja njihovo poimenovanje – iz nemške besede opfer, ki pomeni daritev oziroma žrtev.
Ta sloj je v slovenskih deželah obstajal od 70 do 80 let in je v strokovni literaturi tako rekoč prezrt, čeprav jih je bilo po ocenah redkih poznavalcev v slovenskih deželah od 16.000 do 32.000. »Bili so čisto na dnu družbene lestvice, celo v slabšem položaju kot viničarji, ki so bili kvalificirani vinogradniški delavci in so imeli za zaščito interesov tudi svojo organizacijo,« razloži vodnik. Skloniti se moramo, ko vstopimo v hišico z enim samim prostorčkom, z zidanim podnožnjem in kotnim ognjiščem. Je brez dimnika – dim je izhajal kar skozi lino v steni. Po pričevanjih je nazadnje tu živela šestčlanska družina, kar si je z današnjega vidika nemogoče predstavljati.
Med mitom in resničnostjo
Gospodarsko poslopje (senik) je nekoliko večje. Tu so hranili orodje, vanj so v najhujšem mrazu umaknili živali, če so jih premogli. To so bile le koze, in ne krave, saj jih ne bi mogli prehraniti. Pred bajto je gredica rož in zelišč starih sort, med njimi je vrtnica Rosa gallica officinalis, ki velja za najstarejšo gojeno vrtnico v Evropi in izvira iz 13. stoletja. Rožnato lepotico so sprva gojili na samostanskih vrtovih, da bi iz plodov kuhali zdravilni čaj. Nostalgična in idilično podoba odžene mračne podobe, ki smo si jih prislikali ob obujanju spomina na težke čase naših prednikov.
Ob poti do naslednjega cilja, podzemne jame, kjer nas čaka bolj zabavna pripoved o nenavadnem človeku, se odžejamo z vodo pri naravnem izviru. Pod njim se razprostira novina, obdelana brežina. Danes je zaraščena gozdom, tako daje kar težko verjeti, da so v tej grapi nekdaj sejali žito in pridelovali krompir, kar jim je omogočalo preživetje. Ustavimo se še pri kipcu svetega Vida, enega najbolj čaščenih svetnikov Katoliške cerkve in zavetnika lekarnarjev, gostilničarjev, pivovarjev, vinogradnikov, plesalcev in igralcev ter domačih živali, predvsem psov.
Izpostavljen ni po naključju. Sveti Vid goduje 15. junija in prav na ta dan se je leta 1836 v bližnji Solčavi rodil Vid Strgar - Fida. Bil je šolan človek ter velik poznavalec zdravilnih rastlin in zdravilskih metod svojega časa. Leta 1866 je v slovenščini napisal in sam ilustriral knjigo Zdravje bolnikov, ki še danes velja zelo zanimivo delo. Original je varno spravljen v knjižnici SAZU, kopije delov pa je mogoče videti v muzeju Gostišča Firšt.
Prelisičil je "tarogatega"
Njegova življenjska zgodba se giblje med mitom in resničnostjo, nedvomno je bil izobražen in sposoben človek z izjemnimi lastnostmi. Duhovniki so ga poslali v šole, a ni postal duhovnik, temveč se je pri 27 letih vrnil domov in se je s svojimi knjigami vred naselil v podzemni jami, danes znani kot Fidova zijalka, kjer naj bi preživel devet let. Nato se je poročil in z ženo 40 let živel običajno življenje. Umrl je leta 1922, star 86 let, potem ko je istega dne napovedal lastno smrt.
V zvezi s Fidom se širi ogromno legend, me drugim ta, da je zmogel obvladati hudiča. Kako, zna nazorno in prepričljivo povedati naš vodnik. »Nekoč je Fida poklical 'tarogatega', da bi mu pomagal pripraviti drva, nato pa se je nepremišljeno najedel kislega mleka in češenj. Zato je moral kar dolgo sedeti na stranišču – nedaleč od jame je skoraj vodoravno rastlo deblo črnega gabra, na katerega se je ob takšnih priložnosti usedel in opravil svoje – in se ni mogel umakniti v zaščitni krog,« razloži. Na koncu je prelisičil hudiča, da ga ni vzel s seboj. Kako? To naj do obiska v zijalki ostane skrivnost, saj je to najbolje slišati na lastna ušesa in dokaz videti na lastne oči.
Profesor in Potočka zijalka
Pot sklenemo v Gostišču Firšt, a dokler si ne ogledamo še njihovega muzeja v pritličju, si okrepčila še ne privoščimo. Starejši del muzeja predstavlja Potočko zijalko, drugi del pa je namenjen na novo odkritemu zdravilcu Fidu in njegovi že omenjeni knjigi. Pridruži sem nam Aleksander Videčnik, čigar zasluga je, da Zgornjesavinjčani danes bolje poznajo svojo polpreteklo zgodovino in da duh izjemnega domačina Fide ni ušel pozabi. Videčnik je njegovo življenje in takratne razmere raziskoval s precej potrpežljivosti in zagnanosti, ki jo kljub visoki starosti kaže še danes.
Njegova knjiga Rože in čarovnije je dragocen dokument preteklega časa. Mimogrede izvemo, da je bil naravoslovec Srečko Brodar, ki je leta 1928 zaslutil pomen najdb v jami pod Olševo, zdaj znameniti Potočki zijalki, njegov profesor
»Če so bile razmere v razredu napete, smo ga hitro povprašali kaj glede izkopavanj in do konca ure smo bili varni pred njegovimi vprašanji, tako se je razgovoril,« se v smehu spominja čil 90-letnik, ko se sprehajamo med prikazi raziskovanja jamskega bogastva. Ena od fotografij, denimo, kaže poldrugi meter visoko grmado kosti jamskega medveda. V vitrini so na ogled replike nekaterih artefaktov iz jame, tudi prašivanka, koščena votla igla.
Izleti v zadnjem hipu
Nazadnje se povzpnemo še na teraso gostišča. Šumenje vode prijetno pomirja, žarki popoldanskega sonca še ožarjajo grapo, a bodo kmalu začeli izgubljati moč za vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp. Na mizi čaka pokušina zgornjesavinjskega želodca, suhomesnatega izdelka, značilnega za to območje, in drugih dobrot, ki jih z ljubeznijo pripravljajo v Firštovi kuhinji.
Čeprav smo v sredini julija, turistična sezona še ni v polnem zamahu. Na cesti pod hišo, ki vodi v slikovito Logarsko dolino, ni prav veliko avtomobilov, gostov je manj kot prejšnja leta. Je kriva kriza, bolj verjetno dež, razmišljamo skupaj z Janezom Firštom in njegovim očetom Jožetom, ki je gostilno prevzel pred tremi desetletji, v čisto drugačnih časih.
Navade današnjih turistov so se v zadnjih letih korenito spremenile, ugotavljata oče in sin. Za izlete se odločajo v zadnjem trenutku, odvisno do vremena, rezervacij vnaprej je malo (v gostišču imajo tudi šest dvoposteljnih sob), malo slabša pot z avtom ali več kot ura hoje jim je hitro odveč. A časi se spreminjajo in na drugi strani vse več ljudi zavestno združuje prijetno s koristnim, kar pomeni, da je zanje gostinska ponudba z dobršnim ščepcem odkrivanja dediščine naših prednikov prava kombinacija.
