Tiskane izdaje
Danska pisateljica Karen Blixen (1885–1962) je poleg Hansa Christiana Andersena najbolj dragoceno dansko literarno ime. Leta 1937 je po vrnitvi v domovino, potem ko je 17 let preživela v Keniji, izdala knjigo Spomin na Afriko, ki še danes velja za eno najlepših del svetovne literature. V njej je popisala najlepše in obenem najtežje obdobje v svojem življenju na posestvu v afriškem višavju. Karen Blixen se je rodila v malem obalnem kraju Rungstedlund približno 30 kilometrov severno od danske prestolnice København na najbolj slikovitem danskem otoku Zelandija. Njena rojstna hiša je danes muzej, in če vas pot zanese na Dansko, se splača zapeljati do te imenitne meščanske hiše ter obnoviti »spomine na Afriko«.
Kolonialne zgodbe v novi luči
Spomin na Afriko je Karen Blixen izdala leta 1937 pod psevdonimom Isak Dinesen (njen dekliški priimek). V izvirniku ga je napisala v angleščini in potem sama prevedla v svoj materni jezik danščino. Kritiki so njeno angleščino opisali kot nenavadno lepo, k čemur je nedvomno pripomogel slog pisanja, s katerim je sledila tradicionalnemu pripovedništvu iz 19. stoletja ali še zgodnejših obdobij in spominja na romantično literaturo. V številnih intervjujih je povedala, da je z izbiro starinskega sloga hotela zavestno izraziti duha nekega časa – časa, ki v moderni dobi ni več obstajal ter je z njim lahko poudarila moč usode in poguma, dveh značilnosti preteklosti. Filmska upodobitev Spominov na Afriko iz leta 1985 z Meryl Streep in Robertom Redfordom v glavnih vlogah je s sedmimi oskarji vrgla novo luč na kolonialne zgodbe z začetka 20. stoletja in obrnila pozornost svetovne javnosti tudi na roman, ki je od takrat na novo odkrita klasika. Prihodki od filma in povečana prodaja knjig so v blagajno fundacije prinesli toliko denarja, da so leta 1987 lahko začeli obnavljati njeno hišo in jo leta 1991 odprli kot muzej.
Posestvo v Rungstedlundu se prvič omenja leta 1680, ko je bila v hiši gostilna, pripadala pa mu je tudi kmetija. V njej so se ustavljali mnogi tedaj pomembni Danci, denimo, pisatelja Ludvig Holberg in Johannes Ewald. Leta 1803 je gostilna zaprla vrata in odtlej so se na posestvu ukvarjali samo še s kmetijstvom. Eden njegovih poznejših lastnikov Aron David je dokupil še tri sosednje kmetije in v takšnem razširjenem obsegu je posestvo leta 1879 kupil oče Karen Blixen, pisatelj in vojaški oficir Wilhelm Dinesen. Dve leti pozneje se je poročil in v Rungstedlund pripeljal ženo Ingeborg Westenholz, ki je bila iz bogate trgovske družine. Karen se je kot Karen Christenze Dinesen rodila 17. aprila 1885 (zgodnje otroštvo je preživela na materinem domu na posestvu Mattrup blizu Horsensa).
Glavni vhod v muzej je v zahodnem krilu hiše, kjer sta bila nekoč senik in hlev za konje. Po obnovi hiše, ki se je začela leta 1987 in jo je vodil arhitekt Vilhelm Wohlert, so obiskovalcem na ogled domači prostori Blixenovih s knjižnico ter dokumentarna razstava o življenju in delu Karen Blixen (rokopisi, mladostna poezija, risbe, pisma, izdaje njenih knjig ...). Obvezni del vsakega sodobnega muzeja pa so še muzejska kavarna, trgovinica in zunanja terasa. Na ogled je tudi bronasto poprsje Karen Blixen, ki ga je leta 1935 izdelal nemški kipar danskega rodu Harald Isenstein. Izvirnik hranijo v muzeju državne zgodovine v kraljevem gradu Frederiksborg Castle v Hillerødu, kjer sta na ogled tudi risba in oljni portret pisateljice slikarja Kaya Christensena. Njen doprsni kip, ki ga je leta 1956 izdelal Lis Hooge Hansen, je na ogled v bližnjem muzeju moderne umetnosti Louisiana v Humlebaeku.
Zasebni prostori pisateljice v hiši so skoraj na las takšni, kot jih je uredila sama. So nekakšna mešanica skandinavske elegance, tradicionalnega meščanskega masivnega pohištva, ki si ga je lahko privoščila danska aristokracija, ter iz Afrike prinesenih kosov orožja, tradicionalnih mask in različnih drobnih kosov pohištva, ki jih je Karen Blixen pripeljala s svojega afriškega posestva. Med njimi sta tudi najljubši stol njenega ljubimca Denysa Fincha Hattona in skrinjica, ki jo je Karen podaril oskrbnik posestva Farah.
Vse je urejeno s čutom za estetiko, ki ga je Karen Blixen podedovala od svojih staršev ter izpopolnila z afriško izkušnjo. Danci nasploh slovijo po visoki kakovosti bivanja in prijetno urejenih domovih, v nasprotju z večino današnjih bivališč pa ima dom Karen Blixen tudi do tal segajoče bele čipkaste zavese, kar je bolj značilno za srednjeevropsko meščansko kot dansko kulturo bivanja. Karen Blixen je imela zelo rada rože, in v vseh sobah so cvetlični šopki, ki jih delavci muzeja aranžirajo enako, kot jih je nekdaj sama.
Muzej od leta 1991
V zadnjem letu svojega življenja je pisateljica dala svojo študijsko sobo urediti kot nekakšno spominsko sobo. Na steni je zbirka afriškega orožja (sulice in ščiti plemena Masajev) njenega mlajšega brata Thomasa Dinesena, s katerim sta si bila zelo blizu. Thomas je bil njen veliki zaupnik, pomagal ji je pri vodenju plantaže, načrtoval in zgradil je pražarno kave na posestvu, ki je kasneje sicer pogorela.
Hišo so kot muzej za javnost odprli leta 1991, leta 2004 so mu dodali dve novi sobi, potem ko je leta 2003 umrla oskrbnica hiše, ki je službo v Rungstedlundu nastopila leta 1949 in je imela v hiši tudi svoje zasebno stanovanje. V eni od teh sob, ki se danes imenuje soba za ptice ter je namenjena občudovanju in opazovanju ptic, je trenutno posebna razstava o zgodovini posestva in zlasti o ljudeh, ki so kdaj bivali v hiši Karen Blixen in njenih staršev. V drugi sobi je filmski projektor, kjer si je mogoče ogledati 12-minutni film o pisateljici z naslovom Zgodbe Karen Blixen.
