Kanjon Matka v Makedoniji: maternica kot svetovni naravni čudež

Čudoviti kanjon Matka je primeren tako za običajne radovedneže 
kot za največje adrenalinske odvisneže.

sre, 24.08.2011, 06:00

Slabe pol ure iz Skopja leži to naravno odkritje, nekoč že nominirano med sedem svetovnih naravnih čudes. Z avtom se peljem po vijugasti cesti mimo nedograjenih hiš in prašnih ulic, ki jih z vodo iz gumijastih cevi spirajo lastniki obcestnih trgovinic. Levo in desno so pralnice mestnih avtobusov in vozil – takšnih, ki smo jih v Sloveniji vozili pred osamosvojitvijo. Otroci ustvarjajo živahno obcestno dogajanje. Po oblekah je videti, da je naselje pred parkom narodnostno mešano. Ko se cesta pred parkom konča, informacij, kam in kako, ni. Rekli so mi, da med tednom redko vozi ladjica po kanjonu.

Matka ali »Maternica« je naravni biser z navpičnimi skalnimi stenami, številnimi jamami, plezalnimi možnostmi, srednjeveškimi cerkvami in samostani, neokrnjeno naravo z redkimi ali edinstvenimi rastlinami in živalmi, med katere sodijo posebno redke vrste metuljev. Tu so doma ribolov, alpinizem, tekmovanja v kajaku in druge športne aktivnosti. V kanjon prihajajo ljubitelje narave, rekreacije, kulture, kulinarike, iskalci miru in fotografi.

5000 hektarov idile

Čolni so bili pripravljeni za dobro uro mirne vožnje po kanjonu. Zaplujemo v naravni biser, ki ga je težko podoživeti. Vožnja ima en postanek. Ustavimo se ob brežini, kjer si nadenemo primerno opremo za obisk podvodne jame Vrelo.

V okolici reke Treske so številne jame. Kapniških in drugih jamskih lepot smo Slovenci vajeni, zato sem bil v dvomih, da me bodo stalagmiti, stalaktiti in kapniški stebri prevzeli.

Pa vendar! Stopamo po ozki pešpoti, svetimo si s svetilko, le delček jame je odprt, kar je dovolj, da poteši našo radovednost. Raziskovalci z vsega sveta pa se potapljajo v jamo Podvrelo, da bi odkrili, kako globoka je. Več se jih je spustilo prek 190 metrov, menijo pa, da bi bila lahko globoka čez 300 metrov.

Po vrnitvi s čolnom se podam na pešpot po okoliških skalnih pečinah, čez korenine, skale in gozd. Pot je dovolj drzna in varna, da žene naprej. Narava je prvinska, klopi so postavljene na pravih krajih za občudovanje narave, počitek in priložnost, da prisluhnem temu, kar me obdaja. Zelena reka, bele skale, dišeč gozd, oglašanje živali.

Domačina, ki ju srečam, obujata spomine na nekdanje bratstvo in izražata občudovanje naše države. »Si že poročen? Tu imamo kup luštnih punc,« mimogrede reče gospa, ki me prosi, da jo fotografiram z njenim možem. Mladih deklet nista imela s seboj, jih je bilo pa dosti na terasi kanjona, kjer gosti uživajo v makedonskih jedeh, torej strežejo turli tava, tavče na gravče, pastrmajlijo in bogate mesne plošče, ki jih ne zmore pojesti nobeno omizje. Z ostanki dobro preživi nekaj psov in mačk, ki se po potrebi pomikajo od mize do mize, drugače pa kot turisti uživajo na toplem soncu.

Je cerkev postavil 
kraljevič Marko?

Korak vstran od gostišča je cerkev sv. Andreja. Lokalno prebivalstvo pripoveduje legendo o njeni zgodovini. Ta je povezana z junaštvom kraljeviča Marka, narodnega junaka Balkanskega polotoka. Kralj Marko in njegov brat Andrej (Andrijaš) naj bi se po bitki na Kosovu leta 1389 vračala domov ob Treski. Na prostoru današnje cerkve je bila gostilna, kjer sta si zaželela počitka. Najprej je vanjo stopil Andrej, Marko pa se je odločil, da počaka zunaj s konji. Gostilna je bila polna Turkov, Andreja so napadli in ubili. Sprva je Marko čakal brata, a ker se dolgo ni vrnil, je vstopil v gostilno in ubil njegove morilce.

Na kraju, kjer je pokopal brata, se je odločil zgraditi cerkev v njegov spomin. Tako legenda, na cerkvenem letaku pa piše, da je cerkev postavil prav Andrej, najmlajši sin kralja Vukašina, in jo posvetil apostolu Andreju.

V bližini kanjona je pet cerkva in samostanov. Večkrat sem obiskal samostan sv. Bogorodica – Matka. Leta 1497 je cerkev ponovno zaživela zaradi darovalke Milice, ki je popravila streho, narisala freske in kupila vinograd za samostan.

Leta 1998 se je tu naselil ženski red, ki živi asketsko v hezihastičnem duhu pravoslavnega meništva. Hezihazem, ki ga je teološko utemeljil Gregor Palamas in ki mu zvesto sledijo, od njih zahteva fizični umik od zunanjega sveta, duhovni umik od zemeljskih podob in oblik, osredotočenost na Boga z neprekinjeno »molitvijo srca«, ki se glasi »gospod Jezus Kristus, usmili se me«. V samostanu je le nekaj mlajših žena, ki večino dneva preživijo v molitvi, s prijaznostjo pa sprejmejo tudi obiskovalce.

Njihovo življenje je torej povsem v sozvočju z Matko, kjer sta najdena izgubljena narava in obujena duhovnost.

Prijavi sovražni govor