Kitajski zid: kdo ga bo branil pred barbari

»Tisti, ki se ni povzpel na Veliki zid, ni junak.« Takšno potrdilo dobi vsak, ki obišče enega od obnovljenih delov tega »svetovnega čudesa«. Na Badalingu, najlepšem delu zidu, so le 3. oktobra izdali 81.000 potrdil o junaštvu. Toliko turistov se je namreč nanj povzpelo v enem samem dnevu.

Resda je bil to tretji dan praznika, s katerimi so počastili 63. rojstni dan republike, poleg tega pa se je letos ta praznik povezal s tradicionalnim praznikom sredine jeseni, ki ga slavijo 29. septembra, in dnevom države 1. oktobra, tako da so bile turistične migracije znotraj kitajskih meja tokrat bolj živahne kot ponavadi. Vendar pa s tem ni bil presežen rekord 100.000 ljudi, kolikor jih je Badaling obiskalo v enem dnevu med olimpijskimi igrami, vendar pa je 162.000 nog, pet in petk kljub temu povzročilo skrbi konservatorjem, ki se sprašujejo, ali bo Veliki zid prenesel to turistično invazijo.

Nekoč davno so Veliki zid zgradili zato, da bi Kitajsko zaščitili pred zunanjimi barbari. Danes so njegovi sovražniki miroljubni gostje, ki v glavnem prihajajo z območij znotraj kitajskih meja. In čeprav se še vedno zdi močan, ko se tiho vijuga čez 11 provinc v skupni dolžini – kot je to nedavno izmerila državna uprava za kulturno dediščino – 21.196 kilometrov, je starodavni Veliki zid vse bolj žrtev uničujočih izzivov modernega časa. Ne more se obraniti pred napadi vse bolj nepredvidljive narave, pa tudi ne pred vse bolj okrutnimi zahtevami tržne logike. Tako na številnih mestih propada, in to kljub velikim prizadevanjem države, da bi zaščitila simbol Kitajske, ki je, kot trdijo ameriški astronavti, edina stvaritev človeških rok, ki jo je mogoče videti iz orbite.

Vklesana imena z datumom obiska in grafite z ljubezenskimi sporočili bi Veliki zid še prenesel, saj gre vendarle za kamnito utrdbo, katere širina ponekod presega devet metrov. Ko pa se je letos poleti porušilo 30 metrov zidu na območju pri Zhangjiakouju, glavnem mestu pokrajine Hebei, so inšpektorji ugotovili, da bi lahko to povzročila gradnja novega trga nedaleč od tega kulturnega spomenika, zaščitenega z znakom Unicefa. Več kot 50 vojn je v zadnjih stoletjih divjalo okoli Zhangjiakouja in zid je bil v vsaki od teh vojn ranjen – včasih neznatno, včasih zelo hudo. Enkrat so ga že obnovili, in sicer leta 1484, ko so cesarji Minga obnovili pomen obrambne utrdbe, zdaj pa se vse bolj zdi, da zid ne more več kljubovati udarcem urbanega razvoja v kombinaciji z vse težjimi podnebnimi razmerami. Za enega od krivcev za propad zidu v Hebeiju so razglasili nalive, ki so povzročili poplave, nato pa tudi plazove blata in kamenja z okoliških hribov. Pred takšnimi sovražniki se je trdnjava tukaj preprosto vdala.

Tisto, kar se danes imenuje Veliki zid, je pravzaprav skupina zidov na severu Kitajske, ki so bili zgrajeni v dolgem obdobju od 8. stoletja pred našim štetjem do 15. stoletja našega štetja. Simbol združenega cesarstva je postal, potem ko je prvi kitajski cesar Qinshi Huang leta 221 pred našim štetjem ukazal, naj se obrambne utrdbe kraljestva povežejo v enotno obzidje. S tem je hotel državo ne le zaščititi pred barbari, ki so grozili iz severnih step, temveč je nameraval s povezovanjem utrdb in dograjevanjem novih delov zidu združiti svoje ljudstvo. Predvsem pa je hotel s tem ustvariti občutek varnosti, ki jo ljudem nudi združeno cesarstvo.

To so bila prva javna dela v kitajski zgodovini. Tisto, kar danes imenujemo Veliki zid, je nato nastajalo tudi v časih dinastij Han (od 3. stoletja pred našim štetjem do 3. stoletja našega štetja) in Sui (6. in 7. stoletje našega štetja). Vladarjem dinastij Tanga (od 7. do 10. stoletja) in Songa (od 10. do 13. stoletja) se ni zdelo vredno dograjevati kamnite utrdbe, Mingovi (od 14. do 17. stoletja) pa so nato zgradili največji del tega, kar se danes razteza od Shanhaiguana na vzhodu Kitajske do Lop Nura, ki leži med puščavama Taklimakan in Kumtang na zahodu države.

Vojaško-obrambna vloga Velikega zidu se je izkazala za šibko, potem ko so ga leta 1550 prebili Tatari, sto let pozneje pa še Mandžurci, je pa imel v vsej zgodovini velik pomen kot prometnica, ki so jo na veliko uporabljali ne le vojaki, temveč tudi trgovci. Ker pa so v zgodovinskih knjigah zabeležene tudi težke razmere, v katerih je zid domnevno gradilo milijon ljudi, je postal ta v Mao Zedongovih časih tarča radikalnih Rdečih gard, kot najboljša ilustracija razrednega boja in dejstva, da so vladarji, ki niso bili iz ljudstva, neusmiljeno uničevali življenja preprostih ljudi. Tako so dele tega spomenika ljudje uničili v kampanjah, ki so potekale v 60. letih, še pred tem pa so kmetje iz bližnjih krajev z zidu odnašali kamenje, s katerim so dograjevali svoje hiše, in zemljo, ki so jo dodajali v svoja terasasta polja. Svoje ravnanje so opravičevali s tem, da je Mao tako ali tako govoril, da se je rodila nova Kitajska, ki ne potrebuje zidov. Ta izstop iz zgodovinskih opredelitev je Velikemu zidu prizadejal najhujše poškodbe.

Kljub temu pa je ostala narodnostna identiteta trdno povezana s to trdnjavo v obliki kače. Deng Xiaoping je postavil novo formulo: »Ljubiti Kitajsko, obnoviti Veliki zid!« Ko je Unesco leta 1987 Veliki zid razglasil za »svetovno dediščino«, je začelo tudi vodstvo v Pekingu namenjati več sredstev za njegovo obnovo in zaščito.

Kmalu pa se je pojavila nova dilema: je resnično treba vlagati milijone dolarjev za zaščito zidov, starih več tisoč let, ali bi bilo ta denar bolj smotrno vložiti v izobraževanje, boj proti revščini, zdravstvo? V anketi, ki so jo opravili leta 2006, se je pokazalo, da je samo 28 odstotkov Kitajcev mnenja, da je treba Veliki zid nujno zaščititi pred propadanjem. Vsi drugi so bili prepričani, da ima država danes druge prednostne naloge.

Vsako leto obišče odprte dele Velikega zidu blizu Pekinga več kot deset milijonov turistov. Zaslužek od prodanih vstopnic znaša okoli sto milijonov juanov (okoli 12,5 milijona dolarjev). Škoda, ki jo na različne načine povzročajo množice turistov, je veliko večja od omenjene vsote, kazni, ki jih zaračunavajo za poškodovanje kulturnega spomenika, pa premajhne, da bi lahko z njimi kar koli dosegli. Kmet, ki je uničil 60 metrov Velikega zidu v pokrajini Shanxi, je moral plačati 200 juanov (25 dolarjev) kazni. Kazen se zdi neprimerno nizka, če upoštevamo, da je njegov letni prihodek le petkrat večji od te vsote, pa ...

Veliki zid trpi. Morali bi napisati potrdilo: »Ni junak tisti, ki ga ne varuje!« A to bi bil absurd. Trdnjava, ki je bila zgrajena zato, da brani cesarstvo, je zdaj odvisna od tega, kako jo bo osrednje cesarstvo branilo pred lastnimi barbari.