Kolesarsko kólo: Mixnitz

29.6.2013 Mixnitz

Dolino reke Drave sem pri Labotu, kjer je bil nekoč splavarski pristan in tik preden reke steče v Slovenijo, zapustil in se usmeril na sever, proti Wolfsbergu. Najprej se je cesta vzpela nato pa se spustila v dolino reke Labotnice, ki sem jo nato kakšnih 30 kilometrov spremljal po kolesarski stezi. Dolina se je počasi širila v ravan in hribi so se vse bolj odmikali proti zahodu, s severa so se pokazale nove vzpetine.

Ob prihodu v Wolsberg me je z brega nad mestom pozdravil slikovit grad, od koder je grajska gospoda nekdaj lahko dobro videla ali je mesto lenobno, kakršen je bil moj prvi vtis o mestu, ali pa živahno. Živahnost mestu, sem kasneje ugotovil, daje dolina za mestom. Namesto gradu je v tej dolini kraljevala vzpetina, na njej pa ni bilo nič. Vzpetina (visoka kakšnih 15 metrov) je bila namreč les, lesni sekanci ali nekaj takega, za kupom pa se je nato raztezala velika tovarna. To le potrjuje že znano, da je predelava lesa v Avstriji, alpski deželi bogati z gozdovi (kot Slovenija), ena od pomembnejših gospodarskih panog. In ji daje (tudi gospodarsko) živahnost.

V Sloveniji se prof. Pohleven z biotehniške fakultete predolgo (le zakaj?) prizadeva, da bi tudi Slovenija izkoristila lesni potencial. Tukaj pa dobesedno povsod opažam velike in male obrate za predelavo lesa. (Celo vlačilci s slovenskimi registrskimi oznakami semkaj vozijo hlodovino). V ozkih in strmih dolinah (kot, da že od vedno) stojijo žage. In delujejo.

Šole, ki so jih nekoč postavili za tamkajšnjo mladež, da bi se kaj naučila, so že zaprli. In tudi marsikatera hiša v teh zakotnih dolinah je, postavljena na pičlih nekaj kvadratnih metrih ravne površine, že davno zapuščena. Predelava lesa pa se nadaljuje. Severno od Wolsberga se cesta počasi vzpenja po ozki dolini. Pravi odcep proti Gradcu sem zgrešil in se peljal še sedem kilometrov naprej do bencinske črpalke. Gospodična mi je razložila, da se lahko odpeljem ali naprej preko Judenburga in nato proti Gradcu preko 1.500 metrov visokega prelaza ali pa se, tudi ker je bližje, vrnem nekaj kilometrov nazaj in se proti Gradcu zapeljem preko planin skoraj 1.200 metrov visoko. Seveda sem izbral drugo možnost tako, da sem imel še z druge strani priložnost videti res visok avtocestni viadukt.

Desetkilometrski vzpon je bil vreden svojega imena, prvič na tem potovanju pa sem res švical. Ne, nisem se le znojil, ampak sem švical: bil sem namreč ves moker. Pedala so se vrtela brez težav in kolo je šlo lahko v breg, čeprav mi je nekaj krajših premorov pomagalo do sape na najbolj strmih delih. V hrib zvleči vso opremo, ki jo vozim s seboj in je mora biti za okoli 25 do 30 kilogramov, namreč ni mačji kašelj.

Iz ozke doline se cesta počasi pne na pobočja hribov, kjer se vse pogosteje kažejo hiše, prvi zaselki in cela naselja, pa osnovna šola. No, sem pomislil, to pa je ohranjanje življenja na višini okoli tisoč metrov nad morjem. Kakšen kilometer naprej pa tabla, ki označuje priključek na avtocesto. So pa, tile Avstrijci, poenostavili tole življenje v hribih.

Najlepši del vzpona pa je še bil pred mano - spust v dolino. Spustil pa se nisem na Koroško, ampak na avstrijsko Štajersko, saj po hribih, ki sem jih prečkal, teče meja med tema dvema avstrijskima zveznima deželama. Ne vem ali je bilo zgolj moje opažanje takšno pa vendar se mi je zdelo, da so ceste na štajerski strani v slabšem stanju kot pa na Koroškem, čeprav ne morem reči, da so avstrijske ceste slabe. Nasprotno. Tudi kolesarske steze so na gosto posejane po deželi, prepoznavno označene in urejene, pa četudi občasno vodijo po raznih kolovozih, po lokalnih in vaških cestah, po katerih sem se z jugozahodne smeri približeval prestolnici avstrijske Štajerske Gradcu.

Do centra mesta, skozi katerega teče Mura, sem prišel brez večjih težav, se v njem nekaj časa izgubljal in nazadnje, tik ob operi, odkril tržnico in povsem slučajno našel stojnico, na kateri je gospa prodajala doma pečene izdelke. Potica, mešanica klasične in makove, z bogatim nadevom je bila zame prava energetska bomba, primerjal pa sem jo lahko s poticami, ki smo jih jedli doma. Založen z živili sem nato precej časa porabil, da sem našel izhod iz mesta.

Nekateri mimoidoči, ki sem jih spraševal za pravo smer, so me debelo gledali, mi kazali zgolj približno smer kamor naj se usmerim, ko sem končno našel starejšega možakarja, ki mi je jasno razložil kam naj peljem. In sem peljal. Gradec pa je ostal za mano.

Ob reki Muri sem vožnjo na sever nadaljeval po dolini, ki sem jo z lahkoto primerjal s podobnimi dolinami pri nas. Zelena in z lesom bogata (bolj ali manj strma) pobočja se pnejo na vsaki strani reke, dolina pa je včasih bolj, včasih pa manj široka in je v njej zadosti prostora le za reko, avtocesto, običajno cesto in kolesarsko stezo.

Občasno sem peljal še skozi kakšen manjši kraj. Eden takšnih je bila vas s hecnim imenom, Mixnitz. Pobočja se tamkaj namreč na vzhodni strani doline nekoliko razprejo (in soncu omogočijo, da zjutraj obsije dolino, česar sem si želel), zato sem se odločil šotor postaviti na bregu Mure. „Mura tukaj deluje nekoliko lenobno, čeprav bo čas za njeno lenobnost še prišel, ko se izvije iz primeža ozkih alpskih dolin, denimo pri nas v Sloveniji", razmišljam.

Na bregu reke sem postavil šotor in se pripravil za nočitev. Že ponoči so me deževne kaplje opominjale, da bo od jutranjega sonca, ki naj bi me prebudil, ostalo bore malo. In izkazalo se je, da ni ostalo nič. Le hladno jutro, z deževnimi oblaki na nebu, vetrom in občasnim dežjem.

Doslej mi je šlo vreme, vsaj kar se kolesarjenja tiče, zelo na roke. Okoli 20 stopinj celzija je super temperatura za vrtenje pedal, sonce ni bilo premočno tako, da je bilo kolesarjenje prijetno. Manj prijetno je bilo prvih nekaj dni, saj so bile zunanje nočne temperature precej nizke za ta letni čas (termometer je kazal komaj kaj več kot deset stopinj celzija) in sem se moral temeljito napraviti, da me zavitega v spalni vreči ni zeblo.

Zadnji dve noči sta v primerjavi s prvimi pravo temperaturno razkošje tako, da lahko spim brez zbujanja in nepotrebnega drgetanja sredi noči. Zjutraj sem potoval naprej, pri tem pa sem se spet boril z nasprotnim vetrom. Po slabi uri sem premagal 13 kilometrov in prispel v Bruck an der Mur (Most na Muri), kjer sem v prijetnem lokalu na trgu sredi mesta našel povezavo s svetovnim spletom, senco in hladno pivo ter (preden se bom usmeril na vzhod proti Dunaju) zapisal tole.