Tiskane izdaje
Keszthely, Madžarska, 9.7.2013
Severovzhodni veter je pihal še tudi v nedeljo, ko sem dokončno zapustil območje madžarske prestolnice in se usmeril na zahod, proti Balatonu ali kot veliko jezero sredi Madžarske imenujemo Slovenci, Blatnemu jezeru. No, za Madžare Balaton ni le veliko jezero, pravzaprav je zanje kar pravo morje.
A še preden sem prikolesaril do Balatona, sem se zapeljal skozi središče Szekesfehervarja, kjer sem sploh prvič na Madžarskem doživel, da sem se lahko normalno pogovarjal angleško in se mi bilo treba truditi z mojo skromno nemščino.
Doslej so ljudje, s katerimi sem komuniciral, poznali zgolj nekaj angleških izrazov, ki lahko pomagajo pri vsakdanjih zadevah.
Szekesfehervar: mesto kraljev, zgodvoine in hokeja
Tokrat pa sem v turistični pisarni sredi Szekesfehervara naletel na angleščine vešči turistični delavki, ki sta mi poleg informacij za s sabo dali še precej prospektov o mestu, njegovi zgodovini, zemljevide z vrisanimi kolesarskimi potmi.
Mesto, ki je bilo za Jeseničane (in tudi za Ljubljančane) zadnja leta vedno pomembno zaradi hokeja, sem tokrat spoznaval drugače.
Sredi mesta je namreč ohranjen park, v katerem so kronali kar 15 madžarskih kraljev, ki so tamkaj vladali v obdobju, ki se je s princem Gezo začelo že pred več kot tisoč leti (leta 972). Precej kraljev je bilo tamkaj tudi pokopanih, njihove grobove pa so v času vpadov uničili turški zavojevalci. En sarkofag so kljub vsemu še uspeli ohraniti.
Zanimivo se mi je zdelo, da je moral ob kronanju kralja svoje soglasje dati tudi škof iz Esztergoma, mesta, ki sem ga tudi že obiskal na moji tokratni poti in ki mi je v spominu ostal z enkratno podobo mesta z veliko baziliko na mestnem griču, ki bdi nad pokrajino in reko Donavo.
Za Madžare je Szekesfehervar zelo pomembno zgodovinsko mesto. Odslej bo to mesto zame tudi mesto madžarskih kraljev, madžarske zgodovine, ne le hokeja in hokejistov in ne le mesto na pol poti med Budimpešto in Balatonom.
Veszprem: rokometno mesto
Popoldan je vročina nekoliko popustila, zato sem pot nadaljeval proti zahodu in mestu Veszprem, ki je v Sloveniji precej dobro znano ljubiteljem ženskega rokometa. Do Veszprema nisem prišel, saj so me prehiteli utrujenost ter večer in z njim noč.
Naslednje jutro sem komaj čakal, da preverim, če je Blatno jezero res le dober meter globoka, skoraj 80 kilometrov dolga in nekaj kilometrov široka kotanja napolnjena z vodo. Vsaj ob obali je jezero res globoko le dober meter, medtem ko po jezeru plujejo številne jadrnice, ki rabijo vsaj kakšen meter večjo globino vode za varno plovbo.
O relativnosti lepote
Poleti Madžari okupirano celotno obalo jezera. Sam sem se vozil po severnem bregu, ker je po nasvetih ljudi bojda precej lepši kot južni. Kakšnih (zame) posebnih lepot med kolesarjenjem nisem uzrl, razmišljal pa sem, da je tudi lepota precej relativna zadeva.
Relativna zadeva je tudi občutek, ki ga kot kolesar doživljam na Madžarskem. Lani, se spominjam, so Francozi radi pristopili k meni, ko sem sredi križišča gledal v zemljevide in se trudil najti pravo smer za nadaljevanje poti.
Vedno so pomagali, pa čeprav so angleško znali zgolj »a little (malo)«. Sredi križišča na Madžarskem k meni ni pristopil nihče. Poleg tega sem drugi dan potovanja na Madžarskem prišel v druščino mladih Madžarov. Jezikovna prepreka je bila velika, kljub temu pa sem kmalu ugotovil, da mladi na Madžarskem niso neobčutljivi na politične spremembe v zadnjih nekaj letih.
Z uspehom desničarske, nacionalistične stranke Jobik, in njenim prebojem v parlament, je politika postala zanimiva tudi za mlade. Populistične politične parole se dotaknejo tudi ljudi, ki se običajno s politiko ne ukvarjajo.
Marsikdo je obtičal v času (brez zaposlitve, brez dela, brez plačila), zdaj pa (politično usmerjeno) jezo stresa na pripadnike vseh sort nacionalnih, verskih, socialnih, ekonomskih in drugih družbenih manjšin. Kot pravim, je moj občutek relativen, a kljub vsemu se mi zdi, da sem prav na Madžarskem (kot kolesar sicer nisem v manjšini, a s polnimi potovalnimi torbami pač) videl največ neprijaznih pogledov. Je odgovore mogoče iskati v nacionalistični madžarski politiki, ki ji je zaradi tega tudi že žugala EU?
Kakorkoli že, Madžari so okupirali bregove ob Blatnem jezeru, družbo pa jim je (sodeč po vozilih s tujimi registrskimi tablicami, ki sem jih videl med vožnjo) delala le peščica Nemcev, Nizozemcev in Dancev, slovenskih registrskih oznak na avtomobilih pa nisem videl. Tudi zaradi skromnega števila tujih turistov ob Balatonu se Madžari posebej ne obremenjujejo s poznavanjem tujih jezikov v tej turistični regiji, sem ugotovil.
»Malo« angleščine
Sicer pa je zame madžarščina jezik, ki zveni zelo zapleteno, razumem tako ali tako nič in nimam niti najmanjše možnosti, da bi vsaj iz kakšne malenkosti lahko sklepal na povedano. Slovaka bi ob pomoči rok še razumel, tudi Nemca. Podobne težave kot na Madžarskem bi imel verjetno še na Nizozemskem ali pa na Danskem.
Podobno kot v Avstriji, kjer so jezera in njihove obale dobesedno pozidana, tudi do obale Blatnega jezera ne moreš priti kar tako. Užitek, ki ga človek doživlja med sprehodom okoli Blejskega jezera, denimo, je za Madžare in njihov Balaton nekaj z »drugega planeta«. Balaton je namreč ves ograjen, saj so lastniki ogradili kopališča, avto kampe, turistična naselja, iz vsega skupaj pa kujejo dobiček. (na srečo mora biti v Sloveniji zagotovljen javen dostop do voda, kot so morje, jezera in reke).
Tudi kraji ob jezeru ne poznajo priljubljenih promenad, kakršne krasijo mesta ob slovenski morski obali (ali na Hrvaškem) in ki so pomembne za doživljanje dopusta na morju. Na okoli 80 kilometrov dolgi severni obali so bile promenade prava redkost. Sam sem odkril le eno in jo tudi fotografiral.
Kljub temu, da se Balaton lahko pohvali celo z deloma mediteranskim podnebjem, pa po morju tamkaj ne diši. Nekoliko zadiši še po zgodovini, saj na zahodni strani Blatnega jezera, v kraju v Keszthely, stoji grad iz 18. stoletja, ki je eden najpomembnejših ohranjenih na Madžarskem in je priljubljena izletniška točka.
V Keszthelyju sem se poslovil od Blatnega jezera in zavil še proti Hevizu. Po tabli, ki je stala ob tamkajšnjem termalnem jezeru, je to jezero s površino 4,4 hektara največje termlano jezero v Evropi. A da bi se v poletni vročini hladil v vroči vodi, mi ni prišlo na misel. Morda bi bilo za obisk primerneje obdobje sredi zime. Ki pa je zdaj še daleč ...
Za razliko od mojih kolesarskih potovanj v zadnjih letih, je tokratno potovanje prvič krožno, kar pomeni, da sem se na pot odpravil od doma, kjer bom tudi končal potovanje. Lani sem po enem mesecu uživanja šele na cilju poti, v Parizu, ugotovil, da je počitnic nepreklicno konec. No, zdaj že nekaj dni pred koncem potovanja, ki ga bom predvidoma sklenil v soboto, razmišljam o tem, da bom kmalu spet doma, ko se bom spet vrnil v vsakodnevno rutino.
Do slovenske meje pa imam namreč le še dobrih 50 kilometrov ...
