Kurentova skrinja biserov je še vedno zakopana

Večni led in sneg bi na debelo prekrivala celotno ravnico ob Dravi, če bi kurenti preganjali zimo tako počasi, kot se na Ptuju uresničuje zamisel o muzeju slovenskih mask. Muzejska zbirka tistega pustnega in šemskega izročila, ki jim ga je uspelo zbrati, je namreč zdaj shranjena v neprimernih prostorih ptujskega gradu.

Še v letošnjem pustnem času so zbirko nameravali preseliti v del obnovljene grajske konjušnice, pa zdaj tudi to ne bo mogoče, saj dela spet zamujajo. Bi pa bilo za kulturno prestolovanje Evropi zelo primerno, da bi zbirko postavili v ospredje, da bi tako vsaj opominjala, kako si zasluži skupaj z mestom in skupaj z vsemi okoliškimi vasmi in deželicami primerno muzejsko predstavitev.

Kurente in druge pustne maškare bo do pepelnice najbolje opazovati v mestu in na njihovih rogoviljenjih po okoliških vaseh, predvsem vzhodno od Ptuja, na Ptujskem polju. Tam je tudi po dognanjih in mnenjih številnih strokovnjakov njihova izvorna domovina, strnjena v devet vasi (Markovci, Zabovci, Nova vas, Bukovci, Stojnci, Sobetinci, Strelci, Prvenci in Borovci).

A se danes nad takimi ugotovitvami zelo jezijo ljudje iz sosednjih vasi: Spuhlje, Dornave, Podvincev, Mezgovcev, Moškanjcev, Zagojičev in Muretincev, tudi iz Pobrežja na drugi strani Drave, ki so kurente že zdavnaj posvojili in jim pomagali pritovoriti njihovo demonsko poslanstvo in moč v 21. stoletje.

Takoj zatem pa se oglasijo še prebivalci Lancove vasi z Dravskega polja pa prebivalci Vidma, Leskovca in seveda Cirkulan v Halozah in si jezno nataknejo korantove kape z značilnimi živalskimi rogovi, da se lahko začnejo prepiri, kateri kurenti so pravi in bolj prvinski: pernati z levega brega Drave z gosjimi ali kanjinimi peresi na kapah ali rogati z desnega brega Drave. A taki prepiri so pravzaprav le nemirna kurentova kri in nič več pravi razlog za spopade in krvave pustne torke.

Kurent, korant, ni pomembno

Kajti za ene in druge, pa tudi razne tretje – še celo tiste, ki trdijo, da so kurentovo poreklo in izvor temeljito raziskali – je kurent še vedno uganka. Po svoje bi bilo najbolj prav, da bi takšen tudi ostal, saj ima dovolj drugih atributov, da ni treba secirati njegovega srca ali sestavljati njegovega demonskega rodovnika.

Ali pa si beliti glave z njegovim imenom, če je še sam France Bezlaj priznal, da o kurentovem imenu do končnega mnenja ni mogel priti. Je torej kurent ali korant, je samo naše jezikovno pomagalo, da vemo, o čem pravzaprav govorimo in na kaj mislimo. Nedvomno pa gre za božanstvo totemskega kulta, nam polaga na srce in jezik Bezlaj.

To je tisto nerazložljivo doživetje in nedoumljivo počutje, ki ga večina še vedno spozna, ko si nadene kurentovo opravo in v tej silni maski popolnoma spremeni identiteto: iz jaza stopi v ne-jaz, iz svoje vsakdanje nemoči v nevsakdanjo moč, iz človeške krhkosti v demonsko klenost, iz povprečnega videza v izstopajočo fascinantnost.

Kurent je na čelu vseh naših ohranjenih pustnih likov. Pri oračih, ki pred pustom orjejo za dobro letino, stopi za plug in zaorje nove brazde po dvorišču. Da napove, kako je kot maska obstajal še prej, preden je človeku sploh uspelo narediti plug ali prvo rahljalo za rodovitno zemljo.

Kurent stopi ob ruso, kot prvinsko živalsko masko, kurent pred piceki, kurikami in kokotiči utira pot po vaških kolovozih. Kurent ropota s svojimi petimi ubrano skovanimi zvonci melodijo celotnega časa prerojevanja narave in edino njegov trušč lahko prežene trdovratno boginjo zime. Samo on lahko uroči živino, da od nje ne bo pravega haska...

Združeni duh pustnega časa

Zaradi vsega tega bi kurent za vso svojo velikansko druščino, morda celo vso svojo pustno rodbino, moral na Ptuj ali v katero od okoliških vasi pritegniti še celo vrsto drugih ohranjenih pustnih mask, saj bi le v družbi lahko predstavil duh pustnega časa.

Vendar v belgijskem Binchu že dolgo sam samcat in osamljen stoji v mednarodnem muzeju mask in karnevalov. Onega v muzeju človeštva v Parizu pa zdaj ni mogoče videti, saj muzej obnavljajo in ga nameravajo odpreti prihodnje leto z velikim kulturnim pompom evropske kulturne prestolnice.

Ministrstvo za kulturo se je obnove lotilo, kot se spodobi – od mednarodnega natečaja do sleherne podrobnosti. Za skoraj 55 milijonov evrov bodo bogate zbirke dobile novo energijo v obnovljenih prostorih. Tudi kurent v eni od njih. Ker si pač muzealci svetovnega slovesa ne znajo predstavljati dovolj globokega razumevanja človeka v njegovem družbenem in kulturnem izražanju brez kurentove demonskosti in pojavnosti.

Tako potiho pa se čudim krajem iz priznane domovine kurenta, ki ne strnejo vrst in se ne zavedo, da že stojijo na zgodovinskem in muzejskem odru. Dejansko bi muzej mask, pa naj bo to samo njihovih (te pa predstavljajo dve tretjini ohranjenih na Slovenskem), vseh slovenskih ali pa vsaj vseh z mediteranskega obroča (kjer ima kurent veliko bratov), spadal v te kraje.

Zdaj sta namreč pustno izročilo in tradicija že tako usidrana in utrjena, da ju muzej ne bi zatrl ali prekril, ampak bi ju le še utrdil in pritegnil široko zanimanje zanju. Kurent nikoli ni zakopal skrinje biserov, a je tako močan, da bi jo zlahka odkopal.