Mesečeva pot na Krku

V skalna nedra ujeta veličastna slika narave krškega Tibeta popotnika navduši, pa tudi zelo utrudi.

Objavljeno
31. julij 2013 12.08
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Staša Lepej Bašelj
Staša Lepej Bašelj

Otok Krk je največji hrvaški otok. A to z velikostjo menda ne drži več, ker naj bi zadnja merjenja pokazala, da je bližnji Cres 0,48 kvadratnega kilometra večji od njega. Krk je bil že od nekdaj priljubljen počitniški kraj Slovencev. Odkar je Titov most, danes preimenovan v Krčki most, leta 1980 povezal otok s celino, se je njegova priljubljenost še povečala.

Najbrž ne bo nobeni politiki in oblasti uspelo zatreti v Slovencih ljubezni do morja, prelepih plaž in obal, na katere je lahko sosednja Hrvaška tako ponosna. Na tleh otoka Krka stoji nešteto hišic in vikendov, katerih lastniki so Slovenci, in predvsem v toplejših mesecih se vijejo proti notranjosti otoka neskončne kolone turistov. Tudi po številnih avtokampih se sliši predvsem slovenska govorica. Krk tudi v hladnejših mesecih nikoli ne sameva.

Otok je dolg 38 kilometrov, na najširšem delu pa širok 20 kilometrov in ima vsega skupaj 190 kilometrov obale. Na njem živi okrog 3400 prebivalcev, brez upoštevanja turistov seveda.

Po neki legendi je Krk usodno povezan s številko sedem. V 7. stoletju so se nanj naselili Hrvatje, otok se je sedemkrat uspešno branil pred gusarji, zadnji krški knez je bil sedmi po vrsti. Krk ima danes sedem osrednjih naselbin.

Kaj početi na Krku na kak bolj oblačen dan ali v mesecih, ko morje še ni dovolj toplo za namakanje? Ko v eni od turističnih agencij povprašam za zemljevid in prospekt Pastirske steze, domačin ob pogledu na moje gojzarje in pohodne palice teatralno zavije z očmi: »Opet ti ludi Slovenci! A i Slovenke niste mnogo bolje!«

Izroči mi zemljevid in prospekt, ki ga je tiskala Turistička zajednica Općine Punat. Na moje začudeno vprašanje, zakaj je prospekt tiskan v slovenskem, češkem in angleškem jeziku, ne pa tudi v hrvaškem, dobim odgovor, da noben normalen Hrvat ne rine prostovoljno v tiste hribe. Prvi turisti na Krku so bili že okrog leta 1900 Čehi in še danes velja, da so ta otok za turizem odkrili Čehi in so mu še vedno zvesti. Planinske poti si je »izmislil« Čeh Vaclav Tupy, v pomoč so mu bile nekdanje pastirske poti.

Kdor ne leze, ni Sloven'c!

Za planinarjenje po otoku Krku se je treba predvsem primerno obuti. Planinčev korak bo najvarnejši v visokih gojzarjih ali čevljih z debelejšimi podplati. Že manjši nepazljiv korak po kot britev ostrem kamenju, ki se kruši pod nogami, kaj hitro pripelje do zvina ali še česa hujšega. V poletnih mesecih sta obvezna pokrivalo in zaščita pred soncem, saj je planota povsem odprta in brez sence. Nujna je tudi zadostna količina vode. Pozimi, zgodaj spomladi in pozno jeseni brije in žvižga čez planoto huda burja, njeni močni sunki lahko prevrnejo celo odraslega človeka. Zaradi odprtosti planote je v oblačnem vremenu nevarnost udara strele, v sončnem vremenu pa izpod skal in kamenja rade prilezejo strupene kače, predvsem modrasi, tukaj jim rečejo poskoki.

Vsa ta strašna opozorila seveda vrlih Slovencev ne odvrnejo od lazenja po krških hribih in planotah. V zgodnjem jutru se s prijateljico odpraviva do najvišjega vrha otoka, do Obzova. Čez krško planoto vodi Mesečeva pot. Ena od začetnih točk je v Punatu in se konča v Stari Baški. Po markacijah bi se jo dalo prehoditi v treh urah in pol. Prijateljica meni, da ji vzpon na najvišji vrh, ki naj bi trajal uro dvajset, povsem zadošča za dnevno dozo rekreacije, za kaj več pa da nima kondicije in volje. Račun brez hrvaških krčmarjev!

Najlažji dostop do vrha Obzovo je prelaz Treskavac, ki je poznan kot deponija odpadkov, nad katero kroži stotine galebov. Treskavac leži nekje na sredi poti od mesta Krk do Baške. Prelaz leži na višini okrog 330 metrov, zato je treba do vrha Obzova, ki meri 568 metrov, premagati le dobrih 200 metrov višinske razlike. Na Obzovo vodijo markirane poti tudi iz Punata, iz Stare Baške, Drage Bašćanske, Baške in najbrž še od kod. Asfaltirana potka pelje sprva med nizkimi borovci in makijo, med katerimi se skriva tu in tam kakšno figovo drevo. Markacije se ponavljajo vsakih nekaj metrov in so, roko na srce, na asfaltirani poti, s katere ni mogoče kreniti nikamor drugam kot naravnost, skoraj pretirane. Pogostost markacij pripisujem pridnosti članov Planinskega društva Obzovo, ki je bilo ustanovljeno leta 2008 in mu očitno ne manjka entuziazma in zagnanosti.

Pot se rahlo vzpenja in po četrt ure hoje je asfalta konec. Na levi strani je odlagališče ovčjih kož. Stotine ovčjih kožuhov je nametanih na kupih pod borovimi drevesi. Priročna lesena miza ni kar slučajno tam. Pastirji na tem mestu očitno odirajo ovce, kož pa ne zakopljejo, temveč jih pustijo na prostem, pod borovci in med kamenjem. V toplejših mesecih se na teh razpadajočih in razkrajajočih kožah pasejo roji mrčesa in širijo »omamne« dišave. Ovčje kože pač ne gredo v prodajo, lažje in ceneje jih je pustiti v naravi.

Čez čas markacij zmanjka. Najširša makadamska pot povede planinca do obronka planote, od koder se odpre čudovit razgled. Globoko spodaj v dolini se vije cesta proti Baški, na nasprotni strani, na drugem hribu, je podobna kamnita planota kot ta, na kateri stojim. Na kamnih je nekaj oznak, ki pa jih kmalu zmanjka. Vendar se nedaleč spredaj že vidi vrh s kamnitim znamenjem. Gotovo je to najvišji vrh Obzovo, saj višje točke od te ni videti. Izgubiti se ni kam, vrh je ves čas pred teboj. Po krušljivem kamenju jo kar počez mahneva proti vrhu. Spotoma splašiva črede ovac, ki so s svojo varovalno barvo kar zlite s kamenjem. Že stari Grki so Krk imenovali Zlati otok. Ime je dobil zaradi zlate ovčje volne. Z zlatom pa ni mišljena barva ovčjega kožuha, temveč denar, takrat zlato, ki ga je Krku prinašala trgovina z ovcami. Ovčereja je še danes pomemben vir dohodka domačinov na Krku.

Zidovi, neskončni mejniki

Po manj kot uri hoje sva pri betonskem podstavku na vrhu – a ne Obzova, temveč Velega vrha (541 m). Podpiševa se v planinski dnevnik in kljub oblačnemu vremenu občudujeva prelep razgled na morje, na polotok Prniba in otoček Košljun. Veli vrh krasijo številni kamniti možici. Na betonskem podstavku je oznaka, da je do Obzova še 35 minut hoje in 27 metrov višinske razlike. Pogled z vrha ne da odgovora, kje naj bi bilo Obzovo, saj se zdi, da so vsi drugi vrhovi nižji od tega, na katerem stojiva. Kreneva dalje – navzdol. Markacije so spet vzorno narisane na vsakih nekaj metrov in vidne že od daleč. Glede na to, da se nama ne sanja, katera vzpetina pred nama je Obzovo, se zvesto drživa markirane poti.

Prestopiva nekaj kamnitih zidov. Znotraj zidov so obori za zavetje ovac. Ljudje so tukaj že pred več tisoč leti krčili skromno zemljo in jo otrebili kamenja. V trdem boju za preživetje so kmetje sprva kamenje nalagali na kup in ga kopičili na obronkih polj, kasneje pa so začeli graditi zidove, ki jim pravijo suhozidi. Naravni kamen so nabrali v okolici in ga brez uporabe veziva (malte) »na suho« spretno zložili v dolge metre, včasih celo kilometre zidu. Domačini so s kamnitimi zidovi ograjevali in ščitili svoje koščke rodovitnih pašnikov, polj, nasadov oljk in vinogradov. Takšen zid je držal dragoceno rodovitno zemljo na kupu, da je nista odnesli voda in burja. Na otoških pobočjih se jasno vidi zelena meja, ki jo kamniti zid brani pred silovito burjo. Na eni strani zidu je pobočje popolnoma golo, na drugi strani pa zeleno. Preprosti pastirji obvladajo vrhunsko gradbeno tehniko. Zaradi številnih rež med kamenjem se tak prostostoječi zid uspešno upira sunkom burje, ki med špranjami izgubi moč.

Kamniti zidovi razmejujejo posestva po drugi strani pa so naravna meja, torej ravno dovolj visoki, da jih ne morejo preskočiti ovce, in ravno prav trdni, da jih ne podre močna burja. V poletnih mesecih se v hladno senco zidov zatekajo ovce, ki jim je v tej pusti pokrajini brez rastlinja edino zatočišče pred vročino in soncem.

Kamnite zidove je mogoče videti po vsej Istri in Dalmaciji, predvsem po otokih, kjer piha močna burja. Samo za južni del Krka pa so značilni in edinstveni mrgari, kamniti zidovi, ki so iz ptičje perspektive videti kot čudoviti cvetovi. Zgradili so jih pastirji, ki na Krku še ohranjajo običaj in tradicijo kolektivnega čuvanja ovac. Ovce se sicer vse leto svobodno pasejo po prostranih otoških planotah, trikrat na leto pa jih pastirji naženejo v mrgare. Vsak del takšnega mrgara pripada drugemu pastirju. Ovce pregledajo, cepijo, preštejejo in razvrstijo po njihovih lastnikih, nato pa spustijo nazaj na pašnike. V največjem od teh ogromnih kamnitih cvetov se lahko nastani do 1500 ovac. Na vsako stran Baščanske doline stoji po pet takšnih mrgarov, ki jih po svetu poznajo le še na bližnjem otoku Prvić, na Islandiji in v Walesu.

Kamen, en sam kamen

Vsakega od teh kamnov je položila v zid človeška roka, roka nekega kmeta ali pastirja, mogoče že pred več stoletji. Otočani so za svoj obstanek vedno bíli trd boj z naravo. Mnogim daje danes beli kruh turizem, pastirjev na tej pusti planoti pa se blaginja turizma ni dotaknila. Planince občutijo kot moteče faktorje, ki jim kalijo mir in podirajo stoletne kamnite zidove. Pastirji so jezni, res jezni na planince. Najbrž ne vsi, nekateri pa zanesljivo. Zakaj to pripovedujem?

Na Mesečevi poti se je namreč kaj lahko izgubiti. Ker ni dreves in masivnih skal, rišejo prizadevni krški planinci markacije na kamne. Čudno je, da so na nekaterih mestih markacije na vsakih nekaj metrov, nato pa, kamor seže oko, prav nobene. Planinec kroži in išče, išče … Nič. Če ima srečo, po dolgem iskanju najde pot naprej. Menda nekateri pastirji markacije nalašč odstranjujejo in kamne obračajo tako, da se markacija ne vidi. Marsikateri planinec se zato raje obrne in ne tvega, da bi se izgubil na tej prostrani planoti brez vode. Nekaj markacij pa je tudi precej zagonetnih.

Tik pod vrhom Obzova te oznake postavijo pred dilemo. Na vrh usmerjajo kar štiri različne poti: Brestovica, Punat, Stara Baška, Draga Bašćanska. Vse pa vodijo na vrh Obzova! Povsem po instinktu greva naravnost in čez čas res zagledava vzpetino sredi planote. Obzovo, najvišji vrh otoka Krka, 568 metrov nadmorske višine. Široki razgledi daleč naokrog po odprti pusti planoti, podobni mesečevi površini. Mesečeva pot nosi ime po lunarni pokrajini. Sami sva na vsej tej čudoviti samotni planoti, ki ji pravijo tudi krški Tibet in mini Velebit, po planoti, po kateri se pase tisoče ovac, kjer na nebu kroži beloglavi jastreb, med kamni pa poganjajo trdoživi drobceni pisani listi planinskega cvetja. Tišina, mir, prostranost, razgledi na morje … Če si želiš miru, ga tu res najdeš. Slovenska planinska duša zavriska od veselja.

Čeprav naj bi bilo do vrha Obzova za dobro uro hoje, sva hodili vsaj dve uri. Odločili sva se, da sestopiva na drugi strani otoka, da se ne bi vračali po isti poti. Po oznakah sva že tako in tako na pol poti.

V dolini napisov

Ja, prav gotovo. Od vrha Obzova vodijo markacije le še v eno smer. Ne preostane drugega, kot da se napotiva po njih. Vrniti bi se morali nazaj, ob vznožje Obzova, na križišče poti, ki ga ob vzponu nisva znali razvozlati in se tam odločiti, ali sestopava v smeri Punata, Stare Baške ali na prelaz Treskavac. Tako pa sva hodili in hodili. Strmo sva sestopali navzdol in se spet dvignili nazaj na planoto, ves čas s pogledom na morje. Sledili sva na nekaterih mestih slabo markiranim potem, hodili mimo majhnih lokev, iz katerih se napajajo ovce, prestopali kamnite zidove, odpirali in zapirali lese … Ne vedoč, v katero smer greva in v kateri kraj bova sestopili. Zadnji del poti predstavlja vrtoglavi spust po kruševiti in skoraj navpični kamniti potki, na kateri je treba skrbno paziti na vsak korak. Po osmih urah resda zložne hoje sva sestopili v dolino, v kraj Jurandvor.

Slikovitost Mesečeve poti prevzame vsakogar, ki ima vsaj kanček občutka za naravo. Na lepi in spokojni, skoraj futuristični pokrajini se umiriš in razgibaš. V objemu tišine se odmakneš od turističnega vrveža. Sam si v tej samoti, tudi v času največje turistične gneče. Slovenci smo pač malo nori, da tudi na morju rinemo v hribe.

Na poti do Stare Baške pa povsem očarajo kamniti napisi v dolini. Tam, kjer je najlepši zaliv, ki se vidi s ceste, je menda nekdo iz čistega dolgega časa sestavil velikanski napis iz kamnov. Začelo se je z Mariom, so nam pojasnili domačini. Nekdo je najprej sestavil gigantski napis Mario, nato so nastali še srčki, rožice, Nina, Luka, Pia … Cela dolina kamnitih napisov, in to na samotnem in težko dostopnem kraju. Prisrčno. Duh prednikov, ki so sestavljali kamnite suhe zidove, očitno še živi.