Mesto, ki so ga prodali s prebivalci vred

Varnostnik pred očitno zapuščeno stavbo se mi je približal in dejal: »Naprej ne smete. To je zasebno posestvo in lastnik še spi.« Zgodaj zjutraj sem šel iz hotela v paragvajskem mestu Puerto Casado na kratek sprehod ob reki Paragvaj, ko je mojo pozornost pritegnila velikanska zapuščena zgradba, ki ji je bilo videti, da je v svoji notranjosti nekoč skrivala pravo bogastvo.

Stavba, ki se ji je zdaj nenadoma prepovedano približevati, saj v njej nekateri očitno občasno še prenočijo, je bila nekoč osrednje prebivališče špansko-argentinskega veleposestnika in bankirja Carlosa Casada, po katerem se to mesto na meji z Brazilijo tudi imenuje. Ampak zgodba se tu šele začne. Carlos Casado je svoje podjetje ustanovil konec 19. stoletja v Argentini, leta 1886 pa je na severu Paragvaja kupil kar 6.500.000 hektarov zemlje. V njegovih rokah je tako pristalo 14 odstotkov paragvajskega ozemlja, kar je trikrat več, kot meri Slovenija. Na njem so bili prostrani gozdovi drevja kebračo, iz katerega so predelovali tanin, ki so ga v usnjarski industriji potrebovali pri strojenju kož.

Cerkev za združitev – razdružuje

Sprehod po mestu, v katerem danes živi okoli 7000 ljudi, je samo še spomin na nekdanje čase. Številne zidane hiše so opustošene, hotel sredi mesta s svojo veličastnostjo in vrtom na sredini nemo priča, da so v njem nekoč prenočevali bogati trgovci. Zdaj so njegove prazne prostore zasedli najrevnejši prebivalci iz okolice, ki so v želji po uspehu zapustili podeželje in prišli v mesto, tu pa živijo še slabše. Puerto Casado je namreč danes dobesedno prodano mesto. Potem ko so nasledniki Carlosa Casada posekali večino gozdov in je podjetje zašlo v krizo, so ga preprosto začeli prodajati. Vendar sporna prodaja ni dogodek prejšnjega stoletja, kot bi kdo morda mislil, ampak se je zgodila pred dobrim desetletjem. Leta 2000 je namreč argentinska družba Carlos Casado 652.000 hektarov svojega ozemlja prodala južnokorejski sekti Moon oziroma tako imenovani Cerkvi za združitev, eni najbolj kontroverznih ločin na svetu. Še posebno znana je po množičnih porokah, ki se jih udeležuje več tisoč parov. Po nekaterih podatkih ima kar tri milijone vernikov. Sedem tisoč prebivalcev Puerta Casada je po sklenjeni kupčiji nenadoma izvedelo, da je bilo sekti prodano tudi mesto, z njimi vred. Ker so se uprli in začeli na problem opozarjati domačo in tujo javnost, je čez nekaj let, v času predsednika Nicanora Duarteja (2002–2008), paragvajski kongres sprejel odločitev, da se iz prodane zemlje izloči 52.000 hektarov ozemlja, skupaj z mestom Puerto Casado, vendar ta sklep ni bil nikoli uresničen, ker je nato sodišče odločilo drugače. Kljub temu se je sekta Moon ponudila, da vrne 30.000 hektarov zemlje, toda ne tiste, na kateri stoji mesto. Mesto Puerto Casado je zanjo namreč strateškega pomena, in zato v njem vztraja še naprej. Poleg tega je z nedavnimi paragvajskimi predsedniškimi, guvernerskimi in parlamentarnimi volitvami sekta Moon dobila še politični vpliv.

Politični vpliv sekte

Varnostnik, ki me je odgnal od stavbe, je namreč čuval tedaj v njej spečega Thomasa Fielda, predsednika fundacije Paz Global, ene številnih organizacij, za katerimi se skriva sekta Moon. Njegova fundacija upravlja nepremičnine sekte v Paragvaju, v državo in mesto Puerto Casado pa ni prišel brez vzroka. Prejšnji dan so bile namreč volitve, na katerih je bila med drugim za guvernerko province Alto Paraguay, v kateri leži Puerto Casado, izvoljena domačinka Marlene Ocampos. Nova guvernerka je poročena s Perujcem Ernestom Obregoso, ki je podpredsednik fundacije Paz Global, in v fundaciji je do pred kratkim delala tudi ona. Sekti Moon je poleg tega uspelo priti tudi v paragvajski parlament, saj so v provinci Alto Paraguay vanj izvolili Mina Adorna, ki je v zadnjih letih menjal vse stranke po vrsti, njegovo predvolilno kampanjo pa je financirala Marlene Ocampos. Po nekaterih podatkih je sekta Moon samo za zmago na internem strankarskem spopadu za guvernerskega kandidata Marlene Ocampos podprla z dvema milijonoma dolarjev. Za sekto to verjetno ni bil problem, saj o njej pravijo, da »prerokuje mir, financira pa se s preprodajo orožja«. Leta 1951 jo je ustanovil Sun Myung Moon iz Koreje, ki je lani umrl.

Salezijanski duhovnik poljskega rodu Zislao Ksiazec je eden redkih, ki se v teh delih Paragvaja še bojujejo proti temu kršenju človekovih pravic. V njegovi cerkvi svetega Ramona v mestu Puerto Casado deluje tudi radijska postaja. Ko so novinarji začeli poročati o spornem nakupu zemlje, so jim neznanci zažgali studio in bližnjo hišo. Policija jih ni nikoli odkrila. Zislao mi je dejal: »Tu sploh ne gre za verska vprašanja. Sekta Moon namreč tu ne izvaja svoje verske dejavnosti in tudi ne sklepa tistih znanih množičnih porok. Gre za čisti spopad za zemljo, ki je za tukajšnje Indijance življenjskega pomena.« Predstavniki sekte trdijo drugače. Po njihovih besedah je spopad verske narave, češ da oni tamkajšnjim prebivalcem prinašajo razvoj, Katoliška cerkev pa se boji konkurence. Glede na to, da je bil voditelj njihove sekte velik antikomunist, obtožbam dodajajo, da cerkveni predstavniki tu uvajajo socializem. Paragvajski Indijanci so res nenehna žrtev politike in veleposestnikov. Na njihovem ozemlju so se med drugimi skrivali nacistični ubežniki iz druge svetovne vojne. Ko sem Zislaa vprašal, kako je s tem, je samo odgovoril: »To je še ena, precej prikrita paragvajska zgodovina.« Skrivali so se tudi s pomočjo menonitov, ki so zgodovinsko nemškega in nizozemskega rodu, v Paragvaj pa so pribežali v tridesetih letih prejšnjega stoletja iz tedanje Sovjetske zveze, ko so bežali pred Stalinovim nasiljem. Njihova največja naselbina je zdaj v mestu Philadelphia. Tja so se umaknili iz Puerta Casada, kamor so prišli že leta 1920. V Philadelphii še danes prevladuje plavolaso prebivalstvo modrih oči, prebivalci pa se med seboj pogovarjajo v stari nemščini.

Carlos Casado je popolnoma zaznamoval mesto, ki je danes videti bolj kot mesto duhov. Zislao Ksiazec je pri razkazovanju cerkve dejal: »Tudi to cerkev je postavil on. Še svetniki na oltarju so povezani z njim. Na sredi je sveti Karel, ob njem pa sveti Jožef, saj je bil oče Jose. Carlos je imel še sestro Ramono, in zato je zraven še sveti Ramon.« Okoliški Indijanci pripadajo plemenu Ayoreo in po duhovnikovih ocenah jih približno 40 med njimi še ni prišlo v stik s civilizacijo. V zadnjem času je njihov največji problem alkohol, že vsa leta pa so tudi žrtve politike. Misija Evropske unije, ki je opazovala aprilske volitve v Paragvaju, je posebej izpostavila njihove probleme. Še vedno se dogaja, da pripadniki strank pred volitvami Indijance odpeljejo iz njihovih naselij in jih zaprejo za ograje, kjer jih nato podkupujejo z darili in alkoholom, da bi na koncu glasovali zanje. Njihove glasove tudi kupujejo. En tak glas stane 60 evrov. Strankam namreč ustreza tudi, če Indijanci ne volijo. Zato od njih kupujejo osebne izkaznice, a v dolgih letih nepravičnosti so se Indijanci že česa naučili. V Paragvaju ni problem dobiti novo osebno izkaznico, če si staro izgubil. Zato zdaj izkaznice prodajajo različnim strankam, na koncu pa z zadnjo celo lahko volijo. Volilne nepravilnosti so v provinci Alto Paraguay razširjene zato, ker guverner v njej zaradi maloštevilnega prebivalstva postaneš že s 3000 glasovi. Območje Chaco na severu Paragvaja, kamor sodi tudi Alto Paragvaj, obsega 63 odstotkov ozemlja države, na njem pa živi manj kot tri odstotke vsega prebivalstva. Veleposestniki o Indijancih nimajo ravno dobrega mnenja. V Puertu Casadu radi pravijo, da moraš z Indijancem ravnati lepo, a ga najslabše plačati. Če ga boš plačal dobro, naslednji dan ne bo prišel na delo. Za konec tedna pa mu moraš dati prosto, ker bo šel takrat na lov. Če boš tako ravnal, te bo imel raje kot tvoj pes.

Slovenska vez s Paragvajem

Slovencem so ti kraji precej bližji, kot si mislimo. Pred dobrimi 50 leti je tod raziskovala naša antropologinja Branislava Sušnik, ki je v Paragvaj prišla po drugi svetovni vojni in nato v prestolnici Asuncionu na noge postavila tamkajšnji osrednji etnografski muzej. Paragvajci so na znanstvenico svetovnega slovesa še posebno ponosni. Po njej so že imenovali eno od ulic v središču Asunciona, ime Branislave Sušnik nosi osrednja državna nagrada za znanost, njen lik pa je mogoče videti tudi na eni od paragvajskih poštnih znamk. Zislao Ksiazec se je še dobro spominja: »Ogromno je naredila za te ljudi. Večkrat sva se srečala in nanjo ste res lahko ponosni tudi vi.« Povedal sem mu, da sem pri njegovem kolegu v mestu Fuerte Olimpo pustil dokumentarni film o njej, ki so ga posneli na slovenski nacionalni televiziji, in tega je bil še posebno vesel. Poljaku seveda ne bo težko razumeti tudi našega jezika.

V Paragvaju še zdaj ne morejo pozabiti dveh vojn. Prva je bila med Paragvajem in trojno alianso, ki so jo tvorili Brazilija, Urugvaj in Argentina. Trajala je med letoma 1865 in 1870, v njej je Paragvaj izgubil kar 80 odstotkov aktivne populacije, država pa se je znašla v ruševinah. Druga vojna, za Chaco z Bolivijo, je trajala med letoma 1932 in 1935. Nanjo spominjata dva spomenika. Prvega, padlim borcem, je na svojem posestvu postavil Carlos Casado, v središču mesta pa je še spomenik bojevniku. Ob prvem stoji osamljena in zapuščena lokomotiva. Nekoč so po ozkotirni progi izvažali les, med vojno pa z vlaki na fronto vozili vojake. Potem je tudi železnica obstala na smetišču zgodovine. A zgodovina se ponavlja še naprej. Novi parlamentarni poslanec iz Puerta Casada Mino Adorno ima v mestu svojo nogometno šolo. Nerodno je le, da je zanjo dobil veliko javnega denarja, nato pa je stadion naredil tako, da je le ogradil travnik.

Stoletni boj Indijancev

Veliki paragvajski pisatelj Augusto Roa Bastos je nekoč dejal, da je Paragvaj država ljudi brez zemlje in država zemlje brez ljudi. Za Alto Paraguay to še posebno velja. Tamkajšnji čedalje redkejši avtohtoni indijanski prebivalci se že stoletja borijo za nekaj, kar bi moralo biti samoumevno – pravico do dostojnega življenja na zemlji, ki jo naseljujejo že stoletja. Ampak kaj, ko so vmes prišli veliki trgovci in prekupčevalci. Pokojni vodja sekte Moon je menil, da je krščanstvo zabloda, upanje pa je videl v Združenih državah Amerike ter boju proti marksizmu in islamu. Od svojih pripadnikov je zahteval popolno poslušnost, zato so ga med drugim obtoževali pranja možganov. Toda v Paragvaju se mogoče lahko pere njegov denar, možganov pa mu vsaj nekaterim tamkajšnjim prebivalcem ni uspelo oprati.