Mesto ob morju, obrnjeno v Ande

Stisnjena v kotu med Perujem in Bolivijo se po urejenosti, obrazih in oblekah bistveno razlikuje od obeh sosed.

Vendar ostaja vprašanje, koliko je Čile v zadnjem stoletju s priseljevanjem in asimilacijo spremenil svojo etnično podobo. To simpatično mesto med visokimi Andi in Tihim oceanom je namreč še eno ozemeljsko jabolko spora našega planeta, ki so si ga Čilenci prisvojili z orožjem. Posledice pacifiške vojne izpred več kot 130 let pa so nenadejano podaljšale moje bivanje v Arici in Čilu. Kriva je bila zaprta sporna, (ne)naravna kopenska državna meja, ki je bila tri dni nepremostljiva ovira.

Eiffelovi – carinarnica in katedrala

Center Arice je pod 130 metrov visoko skalnato pečino El Morro. Kljub vojnam in politiki ter potresom in cunamijem je nastalo sodobno mestno središče. Slavni Gustav Eiffel je poskrbel za osrednji arhitektonski atrakciji najstarejšega datuma, ki pa segata zgolj v drugo polovico 19. stoletja. Naredil je načrt za Staro carinarnico in Markovo katedralo. V Stari carinarnici je razstaviščni prostor, namenjena je kulturi in umetnosti. Markova cerkev pa izstopa s francoskim gotskim slogom. Zadnja dva cunamija sta poskrbela za najbolj nenavadno turistično zanimivost, ki jih ni veliko in so bolj povezane s slikovito obmorsko lego. Leta 1877 je ogromen val Tihega ocena odplaknil parnik US Wateree, ki je na kopnem postal bolnišnica, dokler ga naslednji cunami ni spet premaknil in posledično spremenil v hotel. Zdaj kot nacionalni spomenik rjavi in čaka lepšo prihodnost. Nanjo upa tudi prav tako spomeniško zaščitena železniška postaja. Pred sto leti so zgradili 457 kilometrov dolgo železniško progo med La Pazom in Arico, ki pa so jo opustili, čeprav Boliviji omogoča dostop do morja in so jo prav zaradi tega Čilenci sploh zgradili. Verjetno je spet zaradi politične zaslepljenosti njena revitalizacija zastala, čeprav je je krvavo potrebna.

O tem me je prepričal povratek v Peru, ki ga je preprečila gneča pred zaklenjenimi vrati mednarodnega avtobusnega terminala. Ljudje so mirno sedeli ali stali in poslušali policiste. Njihova hladnokrvnost me je presenetila, še bolj pa naslovnica lokalnega časopisa v rokah in na kolesu uličnega prodajalca Rolanda. »Sprožili so popolni alarm, ker je reka Arrastro naplavila pehotne mine na panamerikanki. Cesto čistijo. Meja s Perujem bo vsaj dva dni zaprta,« mi je šokantno novico v angleščino prevedel naključni sogovornik. Njegove besede mi je potrdil moj gostitelj, hotelir Adolfo Rodriguez: »Imeli smo vojno z Bolivijo. Zato je ob meji polno minskih polj. Zdaj se oblasti bojijo, da bo reka naplavila še več protipehotnih min. V Peru lahko greste samo skozi Bolivijo ali z letalom. Ladijske povezave nimamo. Tacna (prvo perujsko mesto) ne leži ob morju, ampak v puščavi.«

Nemudoma so pošle vse avtobusne karte za bolivijsko prestolnico La Paz in v nebo dvignile cene zelo redkih letalskih poletov. V Arici sem bil nenadoma odrezan od sveta zaradi pozabljenega obmejnega minskega polja, ki so ga Čilenci po pacifiški vojni nastavili sosedom. Iz slepe ulice me ni rešila niti vožnja do Iquiqueja. V mesto, ki leži 300 kilometrov južneje od Arice, sem prišel opolnoči in tam samo »pogledal na uro«. Za nameček je avtobus dodatno uro stavkal, a so ga s precej solidarnosti in pomočjo voznikov drugih avtobusov usposobili za vožnjo. Ker so medtem tudi v Iquiqueju pošle vse vozovnice za Bolivijo, od koder sem hotel oditi v Peru, sem se vrnil v Arico.

Pinochet kot »promotor turizma«

Kljub pomanjkanju turističnih znamenitosti Arica ni dolgočasno mesto. Za občasno popestritev poskrbi kar skupina mladih telovadcev na križišču Avenid, Santa Maria in Diego Portales. Ko se prižge rdeča luč na semaforjih, Nikolaj, Boris, Pedro stečejo pred avtomobile, dvignejo in v zrak mečejo Nicole ali Marijo. Potem pa med vozniki poberejo drobiž. »Tega ne delamo za denar, ampak za zabavo,« mi je zatrdil njihov neformalni vodja Nikolaj. Kljub vročini niso bili edini živahno telesno razpoloženi. Popoldne so plesalci zasedli trg posvečen Krištofu Kolumbu in do onemoglosti vadili eno samcato sodobno plesno točko, medtem ko so brez glasbe na drugem koncu istega trga vadili kotalkarji.

Arica je bila nekoč industrijsko središče, vendar je to panogo že general Pinochet izgnal iz mesta, tako da se to počasi spreminja v prijetno letovišče. Ob pristanišču širijo marino za navtični turizem. Zato so zgradili nasip do majhnega otočka El Alacran, na katerem je nekoč stala španska trdnjava. Otoček koristijo predvsem deskarji, saj je Arica zaradi visokih valov zelo priljubljena med njimi. Členovita obala je tudi polna priobalnega tihomorskega rastlinja in živali. Bližnji plaži El Laucho in La Lisera sta poleg plaž Las Machas in Playa Chinchorro najbolj obljudeni. Po urejenosti v ničemer ne zaostajajo za zvenečimi sredozemskimi plažami. Tudi ves vrvež v peš coni osrednje ulice 21 De Mayo se ne razlikuje od poletnega razpoloženja evropskih letovišč in celo spominki nimajo veliko skupnega s kulturo južnoameriških domorodcev.

Za obmorski turizem ima Arica odlične pogoje, predvsem pa ji je zelo naklonjeno vreme. Čeprav spada med najbolj sušne kotičke sveta, nenehne visoke temperature vse leto blaži pacifiški veter. Zato tudi vzpon na simbol mesta ni bil pretirano naporen. Domačini pravijo, da tisti, ki se ni povzpel na El Morro, ni videl Arice, kar zagotovo drži. Ob čudoviti panorami pa se spet nisem mogel izogniti politiki. Verjetno me je spremljala po Arici tudi zaradi slabega slovesa Čila iz mračnega obdobja Pinochetove diktature. El Morro ni samo zaradi svoje lege, ampak tudi zgodovinske vloge simbol mesta. Na njem je stala perujska trdnjava, ki jo je 7. junija 1880 osvojila čilska vojska. Tri leta pozneje, ob koncu pacifiške vojne, je Arica iz perujskih rok prešla v čilske. Spomenik neznanemu junaku oziroma padlim na obeh straneh in deset metrov visoki bronasti Kristusov kip sta simbola miru. Ali tudi sprave, je že drugo vprašanje. Saj poleg njiju na vrhu zmagovalca razločno častita vojaški muzej in predvsem ogromna čilska zastava, ki jo je mogoče opaziti tudi s perujske obale. Še dobro, da je nenaseljena, ker je bil vojaški poraz v pacifiški ali solitrni vojni (tako je imenovana zaradi nitratov v puščavi Atacama) za Peru enako boleč kot za Bolivijo in zanj predstavlja Arica izgubljeno območje.

To je bilo, ne glede na puščavski pesek, očitno privlačno za ljudi od pradavnine. V okolici Arice so v inkovskem obdobju po Cerru Sagradu v zemljo vgrajevali preproste mozaike in risali živalske in človeške like. Arheološki muzej San Miguel de Azapa pa v zbirki 10.000 let starih kultur hrani mumije chinchorro, ki so najstarejše na svetu. Pestro ponudbo zaokrožuje nacionalni park Lauca s pumami, pticami punami, vicunjami, kondorji, činčilami, flamingi ...

Arica ima odlično izhodiščno lego za pohode v Ande in jo bo popolnoma izkoristila, ko se bo dokončno rešila relativne izoliranosti in bo iz Lime ali La Paza enako dosegljiva, kot je že zdaj s čilske prestolnice Santiago.