Tiskane izdaje
Kranj je prej Rožle kot Kekec, previden, bogaboječ, ponižen …, a prepleten s samimi skrivnostmi. Nekatere so krute in so že zdavnaj presegle meje tajnosti ter se iz podzemlja preselile na ulice. Kranj je postal brazgotinec, katerega globoke rane se ne bodo nikoli zacelile.
Opisati svoje mesto je enako kot opisati samega sebe. Ni lahko …
Prvega Kranjčana ni,
Če pridete čez Savski most pod Jelenov klanec, vas zdaj pričaka krožišče, ki vas lahko zavrti kot ringelšpil nazaj čez Savo, od koder ste prišli, ali pa navzgor k strahopetcu Kranju. Ne, Kranj zagotovo nikoli ni bil mesto heroj, četudi ves dan gledate Dolinarjeve spomenike na Glavnem trgu tam zgoraj pred Gimnazijo. Ko smo ravno pri Gimnaziji – ta ima svoj skrivni kotiček na dvorišču, kjer smo fantje svoje kavbojske jopiče, džekije, podlagali pod privzdignjena lahka poletna krila najlepših Kranjčank. Ne vem, zakaj se je to dogajalo ravno za Gimnazijo, prostor je bil tudi na tribuni nogometnega kluba Triglava pa na Kosovem repu, v orožarnici na Škrlovcu in tisti še danes polomljeni klopi na odskočni mizi Pungerta. Ampak take točke imajo vsa poštena mesta na svetu.
Njegova glavna arterija, po kateri se je nekoč prelivala prava slovanska kri, gre po Prešernovi ulici od Maistrovega trga pa vse do najboljšega jazzovskega postajališča na Pungertu. Glavna obvoda sta Tavčarjeva in Tomšičeva ulica, ki nista širši od rokavov zimskega plašča. Vije se duh po mestni plesni in niti veter, ki ves čas dežura na Poštni ulici, ne razpiha tega vonja kranjske podpazduhe. Pod eno pazduho je grad Kieselstein, s sramotnim nemškim priimkom, ki obnovljen in prenovljen zabava vse, ki imajo radi kulturo in šund. V tej uličici je tudi Layerjeva hiša, imenovana po drugem najznamenitejšem Kranjčanu, ker prvi nihče ne more biti. Sam dr. France Prešeren je tod pisaril odvetniške listine, dodobra podpiral gostilniške pulte in vetril dekliška krila po Kranju. Z vsako stopinjo, ki jo je naredil, se je mesto bahalo. V Tavčarjevi ulici je živel še Janez Bleiweiss, oče naroda, piše na hiši, pod hišno številko, ki je v njegovih časih ni bilo, in isto piše na spomeniku na ulici, ki nosi njegovo ime. V Tavčarjevi »poscani gasi« je tudi ribarnica, edina v mestu, a najboljša v Sloveniji. Popek je kranjski vodnjak, prav tam, kjer se Poštni veter obrne nazaj, če ni morda dvignil želenega krila ali prihajajočih sklonjenih pogledov s Planine, in huj čez Kokrški most. Mostovi so Kranj pokorili.
Zato so padla obzidja, stražarnice, zato je moral priznati poraz. Meščani kranjskega strogega jedra so spustili vaščane v svoje mesto. Ti so drli čez dva Kokrška in čez dva Savska mosta. Napadali so ubogi Kranj, ki više kot na vrh skale ni mogel splezati. Ni se spomnil na krila, ki jih je poveznil Plečnik, in namesto petelina na vodnjaku ob arkadah na piedestal raje postavil orla ali katero drugo močnejšo ptico ujedo. Kranj bi pravzaprav moral imeti sovo za zaščitno žival, saj skovika takrat, ko vsi spijo, po tisti orožarski aferi pa je toliko zaslužil, da je lahko postal še mamilarsko središče številka ena v državi. Zakaj se je tako gnal v višino in se vse življenje ograjeval z obzidji, če pa je potem postal tak prestopnik? Mogoče zato, da bi drugi ne vedeli o njegovih pokvarjenih skrivnostih.
Če se sprašujete, kje je glava Kranja, potem morate gledati više, čisto do Storžiča. Ta vršac s križem na čelu se križa od samega strahu pred vodo in tistimi, ki bi hoteli v mesto. Kranj se sramuje turistov. Te zdaj skozi Kranjske rove pošiljajo v sramežljivo, strahopetno mesto. Leva roka Kranja sega prek Planine do Šenčurja in čez Brnik do Kamnika. Desna roka sega vse prek Nakla do Bleda in Bohinja, in če ne neha mahati, potem pozdravlja vseskozi Kranjskogorce, Ratečane in za hlače drži tiste, ki bi radi bežali v Avstrijo ali Italijo. Ne sprašujte me, kje ima Kranj srce. Tega ne ve nihče. Eni pravijo, da so mu ga izrezali leta 1991, drugi, da je trenutno v košu za smeti, na pladnju pa je novo srce, pripravljeno za presaditev. Verjamem enim in drugim. Tistim prvim zato, ker sem bil zraven, ko so Kranjčani kradli, kar bi moralo iti z vlakom na jug in še naprej.
Kranj je konzerva
Ali lahko mestu preteče rok trajanja? Mesto je hermetično konzervirano, zato je rok trajanja skoraj neomejen. Če po nesrečnem naključju v to konzervo samo malo zapiha, se vsebina pokvari hitreje, kot piše na njej. Vsebina mesta Kranja se je začela kvariti leta 1991 in je počasi, a zanesljivo gnila vse do lani. V mestu so ostali zapriseženi meščani in prišleki, ki so napol zastonj pokupili prazna, stara stanovanja in napol po slovensko znajo reči: »Dober dan, kako ste kaj?« Galopiranje mamilaških konjev in selitev na obrobje mesta sta bila dobljena tekma za tiste, ki so že začeli v težkih gumijastih škornjih gaziti po Kranjčanih. Kranj se jim je približal, šel je k njim, tja na rodovitne njive, z nakupovalnimi centri, ki so spodrinili stoletne manufakture najboljših slovenskih obrtnikov.
Pustimo politiko …
Ko boste prišli v Kranj, boste ogled verjetno začeli na Glavnem trgu med socialističnimi simboli Lojzeta Dolinarja, zaščitnim znakom vseh tistih Kranjčanov, ki niso izdali svojih korenin. Kranj je partizansko mesto, izdali so ga »partizani«, pokrite riti, ki so v srednji tekstilni šoli zanetili splošni upor proti tistim, ki ne napadajo šolskih ustanov. Še dobro, da se niso organizirali pod rdečim križem. Zdaj, ko je politika Kranja tako visoka, da vodi vso državo in se smehlja samemu papežu, postavlja Kranj, tega sramežljivega strahopetca, na prestol vseh slovenskih grehov. Spet … Dvajset let je, kot kaže, kranjski ciklus obrata od dobrega k zlu.
Pustimo politiko. Le kdo bi zaradi politike prišel na kavo v mesto, kakršno je Kranj …
Gospodarstvo nas zanima!
V Kranju je na smrtni postelji, čeprav je bilo mesto trideset let na evropskem vrhu najprestižnejših industrijskih mest. Brezposeln je bil samo tisti, ki ni hotel delati. Danes se ne more zaposliti niti tisti, ki bi delal napol zastonj. Kranj o gospodarstvu govori samo v pretekliku …
A pustimo gospodarstvo in se prepustimo športu. Kranj je valilnica najboljših športnikov na svetu. Ni ga športa, ki ga Kranj ne bi zavozil, in jaz ga imam še vedno rad … Če ne zaradi drugega, ker te bo prav ta Kranj prepričal o lastni zmoti. Saj vemo, kako težko je samega sebe kritizirati ...
Kulturni Kranj
Ne verjamem, da ima še kakšno mesto s približno toliko prebivalci toliko dobrih jazzistov. Neverjetno, ampak Kranj ima vse tisto, kar normalen človek nujno potrebuje, da bi lahko rekel, da živi kakovostno. Samo vzljubiti tega ne sme, kajti takoj, ko začuti domoljubnost, ta ljubljenec odvihra v svet. Kranjski jazzisti več nastopajo v newyorških jazzovskih dvoranah kot pa v Kranju. Reči hočem, da je jazz drugo ime za Kranj.
Prosim vas, ne hitite v center mesta. Okolica je tako lepa, da je bolje, da se ustavite na primer v Preddvoru ali na katerem od najlepših odprtih gradov v Evropi. Spijte kavo na Brdu, sprehodite se po Račjem otoku, v Kranj pa pridite na jesen, ko mesto zadiši po kostanju, ki ga pečejo tujci.
Ko bodo vsa dela dokončana, in to bo zelo kmalu, bo Kranj spet postal najlepše mesto na svetu … Tonalitne plošče in mačje glave so najdražja in najlepša talna podlaga, ki mu ustreza. Na tisoče kvadratnih metrov novega Kranja … Potem ste vabljeni pred eno od kranjskih gostilnic ali bifeja, da se usedete in spoznate, kje sedite – v najbolj skrivnostnem mestu v Sloveniji, kjer žive najboljši ljudje, ki niso sami krivi, da je to njihov dom. Kranj je arhitekturna umetnina, ki ima vsako hišo v mestnem jedru postavljeno tako, da hrani svojo skrivnost. Največje skrivnosti pa so očem skrite, pridejo ponoči, kot netopirji, in pijejo kri tistim, ki nič hudega sluteč spijo in čakajo nov dan.
Kranj nikoli več ne bo, kar je bil pred davnimi leti. Na pogled bo lepši, najhujše strahote v njem pa bodo ostale, tiste, ki vlečejo v svoj objem ne turiste, ampak someščane.
