Tiskane izdaje
Zakaj se torej vsak dan zjutraj eno uro voziš iz Zasavja v Ljubljano in zvečer nazaj, me sprašujejo.
Prihod v eno od treh zasavskih dolin, v Hrastnik, Trbovlje ali Zagorje ob Savi, pritrjuje Slovencem, ki Zasavje dojemajo kot črno, umazano regijo, kjer še delujoča industrija zastruplja in ubija prebivalce, ki pa tako ali tako nimajo služb.
Kjer potok Trboveljščica najde svojo pot iz ozke doline in se izliva v Savo, se v zrak dvigajo silosi cementa, nad cementarniško pečjo pa vitek rdeče-bel dimnik. Na dimnik cementarne se sicer obiskovalec ne bo dolgo oziral, ko bo dober kilometer stran uzrl 360 metrov visok »raufnk« trboveljske termoelektrarne, najvišji v Evropi. A če je pred 37 leti zgrajeni orjak zmanjšal onesnaženost Zasavja z žveplovim dioksidom in strupeni plin – tako kot tudi elektriko – enakopravno porazdelil po Sloveniji in menda tudi po sosednjih deželah, je v zadnjem času večji problem cementarniški izpuh. Prižgane sveče pred modro-sivo Lafargeevo cementarno so ena pogostejših podob Zasavja, ki so obkrožile Slovenijo.
Poldrugi kilometer od cementarne se trboveljska dolina razširi, a podoba ne spreminja stereotipne predstave v revirjih. Na desni strani nekaj manjših delujočih podjetij, dva diskonta z največjima parkiriščema v Trbovljah in propadajoče industrijske hale, kakršnih je po dolini še kar nekaj. Na levi strani pada omet s starih blokov, železni nosilci ob oknih pa spominjajo na čase pred kabelsko napeljavo, ko se je kolonija zaradi številnih satelitskih krožnikov priljubljeno imenovala Nasa center.
Zasavje ime veliko socialnih, okoljskih in gospodarskih težav. Za povrhu je negotova tudi prihodnost; pa ne le zaradi finančne in gospodarske krize v Sloveniji, ampak tudi zato, ker je vlada pozabila na energetsko strategijo.
»Dvesto let je rod za rodom grizel v to zemljo, dvesto let je rod za rodom preklinjal pod zemljo,« pojejo Orleki. Ali se bodo po dveh stoletjih kamerati dokončno razšli ali pa še bodo kopali v nedrjih hrastniških bregov, se država še vedno ni izrekla. Želja knapov je jasna: država naj v jami Brnica izkoristi lastni energetski vir in še za nekaj let podaljša delovanje »gverka«.
Kakor koli se bo že odločila, bo morala še kar nekaj denarja nameniti za sanacijo rudniških površin in spodbudo razvoja malih in srednjih podjetij, ki morajo biti gonilo prihodnjega zasavskega razvoja.
Na žalost se pri tem zastavlja vprašanje, ali bodo zasavski velmožje sredstva za zapiranje jam koristno uporabili – kar v preteklosti ni bilo pravilo.
Od Nase
Pa ne v tisti v trboveljski koloniji, ampak v oni pravi, ameriški.
Onstran luže s steklenicami vodke prodirajo tudi hrastniški steklarji, uspešnih podjetij, ki rastejo na pogorišču velikih gospodarskih sistemov, je še veliko.
In ja, podjetni rojak je tudi nekdanji šef NLB, pod čigar vodstvom so bili odobreni mnogi slabi krediti, sam pa je za vodenje banke prejel milijon evrov nagrade.
Eno uspešnejših zgodb pišeta Andrej Orožen in Jure Knez v trboveljskem Dewesoftu, ki je s svojimi merilnimi instrumenti in programsko opremo pomemben partner avtomobilskih koncernov Volvo in General Motors, njihovo opremo pa je Nasa uporabljala pri prenosu podatkov iz space shuttla na Zemljo. Orožen pojasnjuje, da po prizemljitvi space shuttla za ameriško vesoljsko agencijo delajo manj: »Smo pa z njimi v stikih in delamo za njih, tako da bodo pripravljeni, ko bodo imeli nova plovila.«
Dewesoft stalno povečuje prihodke in dobiček pa tudi število zaposlenih. V podjetju jih je 35, v Trbovlje pa se na delo vsako jutro vozijo delat iz Ljubljane, Kamnika, Murske Sobote.
»Dewesoft je v zadnjih letih začel izdelovati tudi merilne instrumente, razvijamo svojo trgovinsko mrežo in krepimo lastno blagovno znamko. Če smo bili prej dobavitelj za eno veliko podjetje, se zdaj na trgu pojavljamo kot samostojno podjetje. Nastopamo po vsem svetu in vsi vedo, da je Dewesoft iz Evrope in iz Slovenije,« pravi Orožen.
V podjetju zdaj pripravljajo novo serijo izdelkov, s katero bodo kupcu lahko ponudili vse, kar ponujajo vsa druga podjetja na svetu skupaj. »Unikatni pa bomo v tem, da bo vse merilne sisteme, vse, kar bomo prodali, še vedno združevala ena sama programska oprema. To je na trgu ogromna prednost, nihče ne more tega ponuditi,« je ponosen naš sogovornik.
Zakaj Dewesoft vztraja v Trbovljah, medtem ko številni bežijo ne le iz Zasavja, ampak tudi iz Slovenije? »Ker smo tukaj doma,« odgovarja Orožen. Poleg tega je tukajšnje okolje do podjetja prijazno, ni pritiskov, infrastruktura je dobra, banke so pripravljene pomagati, občina nam stoji ob strani, DHL pošiljke dostavi vsak dan, internetna povezava je dobra, še našteva.
Da je v Zasavju kar precej dobrih podjetij, pritrjuje tudi solastnik Studia Moderna Sandi Češko, ki je z dobrimi 400 milijoni evrov najbogatejši Slovenec, in pristavlja: »Čeprav se niso vsa tako razširila po svetu kot Studio Moderna, sem prepričan, da ne bomo edini.«
Češko tudi svetuje mladim podjetnikom. Pravi jim, naj ne razmišljajo preveč togo, samo na podlagi izkušenj in tistega, kar so se naučili v šoli: »Na svet ne smejo gledati iz perspektive, da vse propada, pač pa, da se vse spreminja. Ko se stvari in koncepti spreminjajo, pa imajo prednost novi pogledi in predvsem mlajše generacije, ki niso obremenjene s prtljago prejšnjega časa.«
Češko živi na Izlakah, tik pod Trojanami. Prizna, da je tujina danes bistveno bolj vabljiva kot Slovenija. »Jaz sem stara generacija, ki je pognala korenine tu v Sloveniji, v Zasavju. Če bi začel danes, bi me gotovo kam odneslo, čeprav je tudi doma dovolj priložnosti, a so omejene,« pravi, vendar doda: »Sicer pa vetrovi pihajo vse močneje in vprašanje je, kaj vse še prinese prihodnost.«
Od knapov do
A knapom so živci hitro popustili tudi v socialistični državi, tako da so si januarja 1958 privoščili prvo stavko v novi Jugoslaviji in si – verjetno za vselej – nakopali zamero vrha komunistične partije.
Knapi s štrajkom grozijo tudi danes.
»Tu je bil vedno prisoten uporniški duh, upor proti vsem vrstam avtoritete, tudi na vseh področjih kulture,« pravi direktor Delavskega doma Trbovlje Zoran Poznič. V osemdesetih letih so štafetno palico uporništva od knapov prevzeli umetniki. Najprej skupina Laibach, ki je postala eden največjih slovenskih izvoznih glasbenih artiklov. Poznič pojasnjuje: »Delavski moment je osmislil ljubiteljsko kulturo, ki se je tu negovala skozi desetletja. V Trbovljah je več kot 50 kulturnih društev, iz kvantitete pa se je izjedrila tudi kvaliteta, in sicer takšna, ki je v nasprotju z etabliranim, torej alternativa. Takšni alternativni skoki se v Zasavju zgodijo vsakih 30 let; najprej Laibach in nadaljevanje z Neue Slowenische Kunst. Zdaj pa se vzpostavlja mednarodno močna paradigma, ki poteka v okviru programa Trbovlje, novomedijsko mesto, in se ji reče VAT – Vizualna alternativna Trbovlje.«
»Trbouci« bodo novomedijsko umetnost še dvignili, in sicer na 1220 metrov visoki Kum. »RTV-oddajnik na Kumu je prazen več kot leto dni, saj je RTV Slovenija prešla na digitalno oddajanje signalov. Zdaj smo pri koncu razgovorov z RTV o delnem najemu stolpa, kjer bomo pripravili mednarodni center novomedijske kulture s stalno postavitvijo, simpoziji, šolanjem in tako naprej,« napoveduje Poznič.
Od 20 do 30 ustvarjalcev novomedijske kulture (denimo Boris Beja in Maša Jazbec) dopolnjuje zasavski umetniški kolaž, ki ga sestavljajo kiparji s Stojanom Batičem, slikarji z Janezom Knezom, igralci s Tanjo Ribič, plesalci z Iztokom Kovačem iz Zavoda En-Knap, hrastniški lutkarji ter cela vrsta glasbenikov iz skupin Orleki, Red Five Point Star, Kreshesh nepitash, Igor in zlati zvoki ter številnih godb na pihala. »Kulturno življenje je v naših krajih izjemno bogato, pa ne samo visoka kultura, ampak predvsem alternativa. Ta je zelo kakovostna,« meni Poznič.
Od črnih do zelenih revirjev
»Ko se zadnji zajbrovc bo na britof znajdu, z njim umrl bo še spomin,« godejo Orleki. A čeprav bomo knapom pomahali v slovo, bo regija še vedno ponosno nosila ime črni revirji, ne bomo pa se preveč zmotili, če jo kdaj poimenujemo tudi – ne boste verjeli – zeleni revirji.
Mrzlica, Kum, Kal, Čemšeniška planina, Kopitnik, Zasavska gora in drugi vrhovi so priljubljena točka za planince, po njihovih pobočjih pa sopihajo kolesarji. Za ljubitelje potiskanja pedalov v breg je največji izziv desetkilometrska cesta na Kum, ki se od trboveljske železniške postaje do vrha dvigne s povprečnim naklonom 10,18 odstotka oziroma za približno tisoč metrov. Na tej trasi tako rekoč ni metra, ki bi pekočim nogam dovoljeval počitek.
Za primerjavo; cesta iz Trente na Vršič, po kateri bodo dirkali kolesarji na letošnji kraljevski etapi Dirke po Sloveniji, je dolga skoraj 13 kilometrov, povprečen naklon pa je 7,7-odstoten.
Ker je v Zasavju še veliko kotičkov, kjer si lahko sam z naravo, ker je zelenih površin vse več in ker lahko, če imaš srečo, srečaš čredo muflonov. Ker uspešni podjetniki dokazujejo, da regija ima perspektivo, ker mladi Zasavci ustvarjajo bogato družabno življenje in ker uporna, ponosna in trmasta narava tukajšnjih prebivalcev daje upanje, da bomo vse težave, ki nas pestijo, rešili. To odgovorim tistim, ki tu ne vidijo prihodnosti.
