Na gori Damavand v iranskem letu 1393

Damavand, najvišjo goro Irana, sem prvič videl pred nekaj leti, ko sem smučal v Iranu. Že ta, moj prvi smučarski izlet v Iran mi je ostal v prelepem spominu. Vrhunska smučišča, Dizin, kjer te žičnice pripeljejo do 3600 metrov nad morjem, prekrasna pokrajina in izjemno prijazni ljudje.

Na čudovit dan, brez oblačka na nebu, sem se spuščal na smučeh z vrha Dizina in v oddaljenosti kakšnih sto kilometrov se je bleščal Damvand. Uau. Videti je bil kot gora Fuji, ki nas vedno fascinira v dokumentarcih in na razglednicah. Na to goro se moram povzpeti, je že takrat nastal načrt.

Simbol upora

Pet let pozneje, v iranskem letu 1393, se je moj načrt začel uresničevati. Vmesna postaja med letom tja je bil Istanbul, nato pa smo sredi noči pristali v Teheranu. Mejne formalnosti so potekale brez zapletov, vsa prtljaga je prispela, naša iranska naveza nas je čakala in pospremila do hotela.

Zbrali smo se z vseh vetrov – iz Vipavske doline, Selške doline, Koroške in Gorenjske, Karničarjev Davo z Jezerskega ter celo Stipe Božič iz Splita. Prvi dan je bil spoznavni – Iranci so spoznavali nas, mi smo spoznavali znamenitosti Teherana, predvsem pa smo se spoznavali med seboj. Aha, ti si bil v tej odpravi, ti si presmučal tisti ozebnik .. ja, sem bral, da si se zaplezal v tistem kaminu ... Iz različnih okolij, vsak z drugačnimi hribovskimi izkušnjami, vsi pa z namenom, da smučamo z najvišjega vrha Irana. V aprilu naj bi bile razmere odlične, po napovedih bi morali presmučati več kot 3000 višinskih metrov – z vrha 5670 metrov vse do vznožja gore 2000 metrov nad morjem.

Damavand, najvišji vrh Irana, je vulkanskega izvora. Ima posebno mesto v perzijski poeziji, v njihovi zgodovini in folklori. Kraljuje na severni strani Irana, nedaleč od Teherana, sredi gorske verige Alborz. Je najvišji vulkan v Aziji in nazadnje je deloval julija 2007. O tem pričajo številne fumarole, luknje v površini, iz katerih se še vedno kadi žveplena para. Vrh ima pomembno vlogo v perzijski mitologiji. Vedno je bil simbol upora proti tujim zavojevalcem, je znamenje neodvisnosti in ponosa perzijskega ljudstva.

V noči pred odhodom pod vznožje gore smo pregledali opremo, namestili vezi na smučeh Himalaya in Alaska. Nove Elanove vezi za turno smučanje so videti zares vrhunske, smuči iz Elanove kolekcije 2014/15 pa so vzbudile zanimanje pri vseh članih odprave. Damavand je bil videti pravi za test vezi in smuči. Če zdržijo na takšnih terenih, bodo zdržale povsod.

Pot iz Irana do baze Iranske gorske zveze, kjer smo prespali zadnjo noč pred začetkom vzpona, je slikovita in polna presenetljivih spoznanj za neuke popotnike z Balkana. Seznanili smo se z našimi iranskimi spremljevalci. Beyti je bil glavni vodnik, pomagala sta mu še kolega Shamrah ter Seppideh. Seppideh je Iranka, študentka jezikov ter alpinistka. Trojica se je v naslednjih dneh izkazala kot izjemno uigran tim, ki je v celoti izpolnil naša pričakovanja. Zares smo se dobro ujeli, smučanje z vrha je v nekaj dneh postalo iransko-hrvaško-slovenski projekt. V jutru našega tretjega dne v Iranu smo stopili na smuči ter se v meglenem vremenu napotili proti prvi postaji – bivaku Bargah Sevom Shelter na višini 4220 metrov. Bivak je precej nov, pravzaprav je že velikosti planinske koče, sezidan iz kamenja in skal, tako da mu siloviti vetrovi, ki pridejo iznad Kaspijskega jezera, ne pridejo do živega.

Karničarjevega Dava ukazi

Načrt je bil preprost – naslednji dan smo izkoristili za aklimatizacijo, na smučeh smo se povzpeli do 5000 metrov, odsmučali do bivaka in si odpočili. Naslednji dan je bil naskok na vrh ter smučanje do bivaka ter naprej v dolino. Kratko in sladko, bi nekdo rekel.

Komaj smo pričakali naslednji dan. Spanje na 4220 metrih ni šala. Premetavanje ter kratko in plitko dihanje niso ravno kategorije sproščenega spanca. Kot pretepeni smo se zjutraj zbirali ob juhi, ki jo je pripravil Beyti, naš vodnik, ki se je izkazal tudi kot vrhunski kuhar. Aklimatizacija nam je šla v redu, vreme pa se je slabšalo. Na povratku proti bivaku sta nas spremljala megla in veter. No, opremo smo preizkusili, vezi so se dobro držale, smuči so se izkazale za izvrstne. Preizkusili smo vse vrste snega – od pršiča do klože. Premraženi, a pripravljeni za naskok na vrh smo se ob prvem mraku zavili v spalne vreče. Če bo vreme primerno, nas bo Davo zbudil ob štirih.

Zjutraj smo bili vsi budni brez Davove budnice. Adrenalin in redki zrak nista kaj prida za mirne sanje. »Fantje, kar nazaj v vreče, danes ne bo nič!« je po Gorenjsko odrezavo zavil Davo. Kljub obljubljenemu nadaljevanju spanca sem moral ven – v 15 metrov oddaljeni zaklon, kjer smo imeli stranišče. V temi je vame udaril viharni veter, megla je v trenutku prodrla med kožo in sloje oblačil, na goli zadnjici se je nabralo ivje. Toda če dobro odložiš tovor, pomeni, da si zdrav in da sistem funkcionira tudi na tej višini. Ni lepšega.

Dan je minil v pogovorih o vseh mogočih temah – od rženega kruha s Koroškega do Stipetovega vzpona na K2, od nanoškega sira, vipavske pinele, postrvi na dilci do Davovega smučanja z Everesta. Dokler nas ni noč spet potegnila v spalne vreče – levi bok, hrbet, desni bok in nazaj. Vremenska napoved za naslednji dan ni bila obetavna, vendar smo se kljub temu pripravili za pohod.

Seveda se naši vodniki niso zmotili. Veter je brusil vogale bivaka še huje kot prejšnji dan, megla in oblaki so zakrili vse okrog nas. Bili smo na polovici vulkanskega hriba, ki je še pred leti deloval, v deželi, ki kljubuje »civilizirani« polovici sveta in je potencialna tarča dveh največjih zaveznikov v vojni proti terorizmu – Izraela in ZDA. Vendar nas nič od tega ni posebej skrbelo. Oslabljeni od višine, neprespanih noči ter mraza, ki se je od kamnitih sten zalezel tudi v kosti, smo razpredali in nadaljevali z debatami iz prejšnjega dne.

Za popestritev smo praznovali rojstni dan našega vodnika Beytija. Na ta dan, mesec dni po prehodu iz leta 1392 v 1393, je konec aprila dopolnil 45 let. S kalkulatorjem je računal letnice po našem koledarju. To je še ena znamenitost Irana – poleg neodvisne politike, Hamurabijevega zakona ter večtisočletne zgodovine imajo tudi svoj koledar.

Južna pot

Po treh dneh mraza in v pričakovanju tretje noči se naše telo ni veselilo spanca. Noči na tej višini zares niso prijetne, kljub relativnemu udobju, ki ga nudi bivak. Seveda bi bilo v šotoru, ki bi bil na milost in nemilost prepuščen perzijskim vetrovom, še huje. Vsi smo se spravili počivat z željo, da nam gora naslednje jutro nakloni boljše vreme.

»Fantje, smuči ne bomo mogli nesti na vrh, preveč piha in upor zraka v smučeh bo zlahka pometal z nami!« je bila komanda, sprejeta zjutraj. Zakorakali smo v perzijsko noč, ki je bila jasna, a podprta s strupeno mrzlim vetrom. Nobene zveze s perzijskimi pravljicami, nobene zveze z letečimi preprogami, le preprosto dviganje nog, korak za korakom.

Na Damavand se lahko povzpnejo gorniki z več strani. Mi smo izbrali Južno pot. Ker je bil veter izjemno močan, pihal je s hitrostjo več kot 160 kilometrov na uro, smo se držali grebena, ki je vsaj ponekod nudil nekaj zaščite. Predvsem pa je bila pot varna, saj ni bilo nevarnosti, da nas vrtinec vetra porine čez rob kakšnega prepada. Više smo se vzpenjali, tanjši je bil vdih, hitrejši je bil izdih. Postanki so bili vedno bolj pogosti, čeprav kratki, saj so ure kazale temperaturo pod minus 20 stopinj Celzija. Koliko je bilo to, če si prištel še učinek vetra, lahko samo ugibamo. Okončine so bile vedno bolj otrple od mraza, na nosovih pa so se že kazale rahle ozebline. Počasi se je zdanilo, nebo je bilo sinje modre barve ...

Žal ni bilo časa za uživanje – sunki vetra so bili tako močni, da smo morali paziti na svoj korak. Na višini nekaj več kot 5000 metrov je prvič zasmrdelo po žveplu. Fumarole so zares zanimiv pojav – iz luknje v zemlji se kadi dim, ki ti zares zapre pljuča, če ga vdihneš. Zato smo jih morali pazljivo obiti s strani, kjer nas ni mogla doseči smrdljiva Damavandova sapa. Po osmih urah vzpenjanja so prvi fantje dosegli vrh. Do kraterja na vrhu smo se morali splaziti po vseh štirih. Veter je neusmiljeno bičal z ledenimi drobci in odnašal sneg proti Kaspijskemu jezeru.

Končno: smučanje

Damavand ni bil preveč prijazen z vremenom, temperature nam niso dovoljevale uživanja v razgledih, veter pa je sproti odnašal naše želje po srečnem povratku. Ta je bil sicer miren in kontroliran. V bivaku smo se ogreli in okrepčali s toplo juho in se nato otovorjeni z nahrbtniki veselili smučanja v dolino. Ta del je bil mišljen kot najbolj uživaški del naše poti. Toda čakanje na vreme zadnje tri dni ter jutranji vzpon so pustili posledice na naših telesih. Vijuganje je bilo zelo selektivno. Na višini nad štiri tisoč metrov je bilo ta dan pet zavojev dovolj, da so zapekle mišice v stegnih, pljuča pa so lovila dih v nahrbtniku. Bolj smo se spuščali, lažje in bolj uživaško je bilo nizanje zavojev. In ravno ko smo se sestavili v vzorno kombinacijo smučarja in smuči, smo se zaleteli v terenska vozila, ki so nas čakala za pot nazaj v Teheran.