Na gradu se vrti kolesje zgodovine in družabnosti

Ljubljanski grad je ena najbolj obleganih turističnih točk ne samo Ljubljane, ampak vse Slovenije. Ker ima grič bogato zgodovino – začela se je pred približno 3500 leti – se je potopiti v zgodbe kot bi zavrteli časovni stroj. To je tudi eden novejših programov, s katerimi so popestrili vodenje po zgodovini gradu.

Tudi prva junaka, rimskega vojaka in rimsko svečenico, je mogoče srečati pred kolesom, najbolj stereotipno podobo časovnega stroja, ki se skriva ob zunanjem grajskem vodnjaku. Kot pravi član XV. rimske legije Appolinaris, ki služi na griču nad mestom Emona: »Razgled je prijeten, še prijetneje se je odžejati pri vodnjaku, ki smo ga izkopali, ko smo postavljali postojanko na griču. Najprijetneje pa si je spočiti oči na lepi svečenici, ko v bližnjem templju daruje boginji Ekorni.« Ta se je odločila, kot pove, da bo – ko je rimski prestol zasedel cesarjev posinovljenec Tiberij, leta 767 ab urbe condita (od ustanovitve mesta Rim) – zapustila lagodno življenje, se posvetila svečeniškemu in se preselila v Emono. »In prav v tem mestu sem življenje povsem posvetila boginji Ekorni, ki jo v teh krajih že od nekdaj častijo. Tukaj na griču stoji njej posvečeni tempelj in prav prijetno se je povzpeti sem in opraviti vsakodnevne daritve,« pove obiskovalcem leta 2014.

Po besedah vodnika Blaža Dominika, ki je povezoval vseh šest izpostavljenih obdobij zgodovine ljubljanskega gradu, so vodnjak, ki so ga zgradili rimski legionarji, pozneje zasuli in ga znova odkrili šele na začetku 19. stoletja, ko je grad postal kaznilnica in je doživel številne prezidave in adaptacije. Takrat so postavili tudi veliko gonilno leseno kolo, s katerim so zajemali vodo iz 60 metrov globokega vodnega grla, ki je nekoč segalo še globlje, celo pod nivo današnjega predora pod gradom. »En ali po dva zapornika sta hodila znotraj kolesa in vrtela vitel, da pa jima med tem opravilom ne bi bilo slabo, so jima oči prevezali,« je povedal.

Nemikavno zakonsko življenje

Na poti v srednji vek je bilo srečati svetega Jurija, ki se je na grajskem griču s sulico uprl strašnemu zmaju; ta je vsako leto od meščanov zahteval devico in jo nato v svoje veselje in v grozo ljudi pohrustal. Ko je sveti Jurij pred njim rešil županovo hčer Marjetico, ga misel na zakonsko življenje z njo ni preveč mikala. Brez zadrege poslušalcem pove: »Le kaj naj pustolovski vitez počne z mlado devico? Upam, da deklič ni bil preveč razočaran. Pozneje sem izvedel, da so vrli meščani na mestu, kjer je v zemlji izginil zmaj, sezidali lično kapelico, jo posvetili v mojem imenu in od tedaj častijo le enega boga,« je povedal in izginil, od koder je prišel. Dominik pa je opomnil na peterokotni stolp, v katerem je še danes kot gradnik jasno viden rimski nagrobnik. Takšnih primerov je po gradu in Ljubljani veliko, vendar se očem skrivajo pod fasadami. Precej imajo povedati tudi odprtine v obzidju. »Največja razkriva, da so skoznjo vstopali s konjsko vprego, skozi manjšo pa so šli peš. Ozka grla s trikotniki so bile strelne line za vojake s puščicami, po iznajdbi smodnika za topove pa so jih nadomestile okrogle odprtine. Vode v obrambnem jarku ni bilo, a je kljub temu uspešno opravljal svojo funkcijo,« so zanimivosti, ki jih je vodnik prebral z grajskega zidu.

Prav peterokotni grajski stolp je po podrtju spanheimske trdnjave dal (kot del poznosrednjeveške utrdbe z nepravilnim tlorisom) postaviti deželni knez in avstrijski cesar Friderik III. Habsburški. Z ženo Elonoro Heleno Portugalsko, ki mu je v zakon prinesla zajetno doto, ga je bilo srečati že naslednji hip. Stal je vzravnano in ponosno razlagal: »Ne le ta grad, tudi mesto pod njim mi je bilo vedno pri srcu, podjetnost tukajšnjih trgovcev se lepo vidi pri razcvetu Ljubljane. Zlasti tujci se radi ustavljajo tukaj, na trgih se ob sejemskih dnevih prodaja blago iz Italije, Ogrske in Hrvaške, da drugih avstrijskih dežel sploh ne omenjam. Mnogi se semkaj pripeljejo celo s čolni po reki Ljubljanici. Na ta račun se prenekateri zlatnik zakotali v mojo zakladnico. In prav je tako, navsezadnje sem od Boga poklican vladati tej deželi in njenim ljudem.«

Prinesli pridobitve revolucije

Sredi 17. stoletja je grad postal vojaško skladišče s smodnišnico, zaradi katere prebivalcev ni več ščitil, temveč ogrožal. Konec 18. stoletja so menili, da bi ga bilo najbolje podreti, gradbeni material pa prodati. Temu so nasprotovali kranjski deželni stanovi in deželni odbor, polemike pa je naposled ustavil prihod Francozov pomladi leta 1797, ko je francoska vojska prvič zasedla mesto Ljubljana, ponovno pa leta 1809. V času Napoleonovih Ilirskih provinc (1809–1813) sta bili na gradu vojašnica in vojna bolnišnica, na kar sta pred peterokotnim stolpom opomnila naslednja junaka: Napoleonov vojak in bolničarka nuna.

Nuna je povedala, da Francozi, ki so vkorakali v mesto maja 1809, niso doživeli odpora: »Z zanosom so v te kraje prinesli pridobitve revolucije, pa smo jih domačini vseeno težko sprejeli. Čeprav so nam dovolili šolstvo v našem, 'ilirskem' jeziku, so naše fante pošiljali na tuja bojišča. Čeprav so odredili, da smo pred zakonom vsi enaki, so nam naložili nove davke. Ko pa so duhovščini odvzeli skoraj vse pristojnosti in jih prenesli na civilno upravo, so jih ljudje ožigosali za nevernike. Naposled smo spoznali, da se nam je bolje godilo pod avstrijsko krono, za njih pa se bo očitno vse skupaj slabo končalo.«

Vodnik Blaž Dominik je nemudoma dodal, da je tudi Napoleon v Ljubljani preživel šest ur in da je grad dve leti po odhodu Francozov postal kaznilnica za Kranjsko in Koroško. Tu so kazni prestajali tako politični zaporniki kot jezikava dekleta, je na postaji pri vodnem zbiralniku na grajskem dvorišču povedala ena od njih. V ječi je končala samo zato, ker ji je nekoč na tržnici ušlo, da je njegovo presvetlo visočanstvo Franc Habsburški »en čisto navaden osel«, oblastem pa jo je prijavila soseda. »Kako težko sem se navadila na ta ritem in na te grozne razmere, ki vladajo tukaj! ... Moj vsakdan se je začel zelo zgodaj, ko so nas postrojili na dvorišču, nas prešteli in nas nato poslali na delo. V kaznilniških delavnicah smo delali vse mogoče, od predenja platna, izdelovanja gumbov, oblek, kocev ...« je tožila poslušalcem. Te je naposled pričakal ljubljanski župan Ivan Hribar, mož, ki je zaslužen za to, da je grad pristal v lasti mesta. »Koliko truda me je stalo, da sem prepričal tiste avstrijske birokrate, da so mi v imenu mesta dovolili odkupiti naš grad! ... Pogajanja so se zavlekla vse do leta 1905, ko smo se končno izpogajali, da kupnino 60.200 kron plačamo v šestih obrokih,« je razkril, potem pa potarnal, da se njegovi visokoleteči načrti o ureditvi mestnega kulturnega centra z galerijami in muzeji, z gostilnami in plesnimi dvoranami ter celo dvigalom na grad niso izšli, da pa ga s kančkom upanja le navdaja slavni rojak, profesor Plečnik, prav tisti, ki je vodil obnovo praškega gradu. Pred kratkim mu je izdal svoj sen za obnovo gradu, Slovenska akropola ga je poimenoval ...

Iz Hribarjevega časa se je v leto 2014 mogoče vrniti z osvežilno pijačo na grajski terasi, ogledom katere od razstav, vzponom na razgledni stolp pa tudi z avtorjem besedil vseh predstavljenih junakov Časovnega stroja, Markom Brunskoletom, strokovnim sodelavcem za izobraževalni program.

Skoraj 2300 obiskovalcev

Kot pravi diplomirani zgodovinar, sta mu s sodelavci največ časa vzela idejna zasnova in študij literature. »Ker zgodovine ljubljanskega gradu ni mogoče zapakirati v eno zgodbo kot pri gradovih, ki so bili rezidence ene ali več plemiških družin, smo se odločili, da bomo poudarili prav to številnost zgodb in med njimi najpomembnejša in najzanimivejša obdobja. Pri tem smo imeli v mislih tudi tujce, ki skozi grad spoznavajo zgodovino Ljubljane in Slovenije. Čas Ilirskih provinc, denimo, za grad ni bil tako pomemben, a mislim, da redki vedo, da so naši kraji štiri leta sodili pod Napoleonovo oblast,« je pojasnil. Izbrana obdobja je bilo treba povezati, v kar so vključili vodnika, ki ima tako priložnost natrositi še druge zanimivosti.

»Omejiti smo se morali tudi pri dolžini besedil junakov, za katere smo dali sešiti kostume [izdelala jih je Andreja Stržinar, op. p.], kandidate pa smo k sodelovanju pozvali po socialnih omrežjih in v ljubiteljskih dramskih šolah. Ekipa šteje 17 igralcev, večinoma študentov, ki morajo dobro obvladati angleški jezik, saj se je na Časovni stroj mogoče podati v angleščini in slovenščini,« je dodal. Od začetka aprila, ko so Časovni stroj prvič zavrteli za javnost, si ga je ogledalo skoraj 2300 obiskovalcev in po le nekaj mesecih se uvršča med najbolj priljubljene vsebine. V poletnih mesecih in septembra je na sporedu vsak dan ob 11., 13., 17. in 19. uri.