Nova priložnost za nekdanje krotilce kač

Pradip Singh sproščeno poležava na ležišču iz pletene vrvi in kadi vodno pipo na dvorišču stare hiše svojih prednikov. Ženske medtem obiskovalcem iz mesta kažejo, kako se pomolze krava. Za številne tuje turiste in tudi Indijce, ki so prevzeli zahodnjaški življenjski slog, je preprosto podeželsko življenje prebivalcev severne indijske države Harjana pravo odkritje. Singh je to podeželsko življenje povzdignil v turistično zanimivost.

»Ljudje potrebujejo spremembo in odmik od vsakdanje rutine,« pravi ta 48-letni posestnik. Dolga leta so si namreč Indijci srednjega razreda počitnice predstavljali izključno kot obisk katerega od gorskih ali obmorskih letovišč. Zdaj pa so se začeli mnogi zanimati za raziskovanje drugačne Indije in vrnitev k svojim koreninam.

Mestna blaginja indijskega podeželja še zdaleč ni razširila. Številne vasi so še vedno brez elektrike, komunalne infrastrukture in pitne vode. Ljudje v njih še ohranjajo stoletja stare običaje, kar, denimo, zahodnim turistom pričara doživljaj življenja njihovih pradedov.

Leta 2006 je tako Singh svojo kmetijo spremenil v svojevrsten zabaviščni park. Turisti lahko na njegovem posestvu vozijo traktor, orjejo polja, kuhajo na peči iz žgane gline ali pečejo kravje iztrebke, ki jih tukaj še vedno uporabljajo za gradbeni material. Gostje pri tem vzpostavljajo pristne odnose z vaščani.

Kačji ples

Podeželski turizem je v Indiji razmeroma mlada turistična panoga. Obiskovalci živijo pri družinah ali v posebnih objektih ter so v celoti vključeni v delovanje vaške skupnosti. Naučijo se opravljati različna kmečka dela, od blizu spoznavajo življenje v naravi in odkrivajo tradicionalno umetnost in kulturo. Doslej je ministrstvo za turizem podprlo že 150 takšnih podeželskih projektov. S tem želijo ohraniti starodavni način življenja na podeželju in tudi denarno podpreti domačo obrt in umetnike.«

Singh je sicer bogat posestnik, ki se je za ruralni turizem odločil zgolj zaradi zaslužka. Njegova kmetija v Džadžarju – območju, ki slovi po lončarski obrti – je že mnogim vaščanom zagotovila redno zaposlitev. »Vse svoje otroke sem lahko poslala na šolanje,« pravi Kalavati, vdova, ki za goste kmetije pripravlja praženo proso. Prej kot gradbena delavka ni imela stalnega zaslužka.

Podeželski turizem je pomagal tudi ljudem, kot je Sukhbir Nath. Moški iz njegove družine so bili več generacij krotilci kač, vse dokler ni indijska vlada te dejavnosti prepovedala. Številni njegovi sorodniki so tako izgubili svoj vir prihodkov. Nath zdaj s piščalko in plešočimi kačami zabava turiste na Singhovi kmetiji.

Nova moda

Ašiš Kothari, okoljevarstvenik, ki je sicer zelo zadržan do organizatorjev izletov, ki vaške skupnosti izkoristijo za prodajo svojih aranžmajev, v celoti podpira turistične kmetije, ki jih vodijo vaške skupnosti. »Podeželski turizem je novo modno geslo,« pravi. »Če pa ga izvajajo območne skupnosti, jim to vendarle prinaša veliko dobrega.«

Tuji in domači turisti se z veseljem vključujejo v podeželske skupnosti. »Naši otroci nič ne vedo o življenju na vasi. Zdelo se mi je, da bi bilo lahko to sila zabavno, poleg tega otroci tako spoznajo tudi nekoliko drugačno Indijo,« pravi oglaševalec iz New Delhija Rakeš Budhiraja, medtem ko se njegov sin veselo namaka v blatu.

Na Singhovi kmetiji so za goste zgradili posebna stranišča. A prepad med meščani in njihovimi gostitelji občasno vendarle povzroči trenja. Poleg tega vzbuja skrb vse večji naval turistov. Singh, denimo, v goste ne sprejema več velikih skupin.

»Na obisku smo imeli šolarje, ki so se jim gnusili kravji iztrebki, ki so se spakovali vaščanom in se norčevali iz našega narečja,« je vzrok pojasnil Singh.

Zdaj na svojem posestvu sprejema le še resne študijske skupine, ki se zlahka vživijo v vaško skupnost. »Če kaj prispevate k naši kulturi in je nekaj odnesete s seboj, vam z veseljem organiziramo obisk.«

Inir Pinheiro, vodja družbe Grassroutes, ki se ukvarja s podeželskim turizmom v Maharaštri, pove, da so pri svojem delu tudi ekološko naravnani. Tako skrbijo, da vasi ne obišče več kot 40 turistov hkrati. Poleg tega morajo ob odhodu s seboj odnesti tudi smeti. »Smeti ne sodijo v vas, smeti pripadajo mestu,« pravi Pinheiro.