O čarobnem Šmartnem, Brdih in nabritih Bricih

Pesnik Alojz Gradnik ga primerja z orlovskim gnezdom, saj je slikovito obzidano vas s petimi ohranjenimi stolpi, ki velja za geografsko središče Goriških brd in čepi na izjemni razgledni vzpetini, tu mogoče občudovati od vsepovsod.

A Šmartno niso le izjemna arhitektura, dolga zgodovina in žlahtna kapljica. So tudi zgodbe: zamolčane in skrivnostno lepe, take, kot jih znajo povedati le domačini. O tem, kako so Brici znali opiti že rimsko vojsko, kako je Brda v svoje obrambne načrte vključil že slavni Da Vinci, zakaj so Šmartenci veljali za pretepače in kako je z martincem že zdaj mogoče napovedati, kakšno vino jim bo prinesel sveti Martin ...

Če hočeš spoznati tiste zgodbe o Šmartnem, o katerih drugje ni mogoče brati, je Izidor Simčič, doma iz bližnjega Doljnega Cerovega, kar pravi naslov. Kot arhitekt je namreč skoraj štiri desetletja sodeloval pri obnovi Šmartnega in Breginja, torej tistih krajev severnega dela Primorske, ki jima je potres leta 1976 najmanj prizanesel. Na srečo so predpotresni duši obeh arhitekti in konservatorji znali spraviti v še danes ohranjene stavbne nize: ko se leta 2013 sprehajaš po Šmartnem, tako kar težko verjameš, da so v tem trenutku najbolj slikovito briško vasico, ki je obenem edino utrjeno naselje v Brdih, pred nekaj desetletji želeli preprosto – porušiti. Le kje bi v tem primeru končale vse vaške cine, žbatafurji, ganjki in gase, kaj bi se zgodilo z velikim zidanim, obokanim rezervoarjem za vodo pod Padratami, o katerem so domačini prepričani, da je s približno šeststo kubičnimi metri največji v Sloveniji, in kam bi burja odpihnila zgodbo o prunelah, svetovni posebnosti kraja, s katero so se domačini ukvarjali do leta 1955, ko so med košnjo in trgatvijo olupili, posušili, razkoščičili in spenčali v zlato rumene medaljone okrog 25 ton sliv, ki so v Nemčiji, Skandinaviji, Rusiji in Ameriki dosegale izredno visoke cene in dajale zaslužek briškemu življu?

Zabava za Rimljane, izziv za Da Vincija

Ampak pojdimo lepo po vrsti. Kot pravi Izidor Simčič, so bila Goriška brda – približno dve tretjini jih danes najdete v Sloveniji, tretjina pa pri sosedih na italijanski strani sliši na ime Collio – obljudena že v prazgodovini, pred približno pet tisoč leti. In prav vinarji v Colliu še danes pripovedujejo legendo iz časa Rima, o kateri pri nas, preden so arheologi v Golem Brdu našli ostanke rimske hiše in v njej celo sledove grozdnih pešk, dolgo sploh ni bilo ničesar slišati. Ko so Rimljani začeli prodirati proti centralni Evropi in bližnjemu Ogleju ter naprej skozi današnjo Slovenijo proti Balkanu, so prišli tudi do Soče, čez pa niso mogli, saj velikega mostu čez zelenomodro reko takrat še ni bilo. Zato so se odločili postaviti most, vojake pa so poslali v griče, da bi pripeljali lesena bruna. »Čakali so dan, dva, tri, a jih ni bilo. Zatem so poslali drugo skupino, zgodba pa se je ponovila. Ker so mislili, da je bil na delu sovražnik, se je celotna vojska pomaknila v Brda in kmalu ugotovila, da njihovi vojaki tu veselo popivajo in se zabavajo z dekleti. Legenda tudi pravi, da so tako v Brdih Rimljani spoznali bela vina, saj naj bi do takrat pili le rdeča. In ker so rdeča za prebavo težja, v Rimu pa so takrat precej praznovali in se zabavali, je v nekem zapisu najti podatek, da so dan po popivanju priporočali pitje belih vin,« pripoveduje Simčič.

Po njegovih besedah so se v Šmartnem sledovi Rima tudi ohranili. Tako naj bi v enem od tukajšnjih stolpov našli rimski denar, arheologi pa po Simčičevih navedbah celo domnevajo, da sta stolpa na južni strani vasi verjetno rimska oziroma da sta na njunih temeljih že stala rimska stolpa. Prvo pisno omembo Šmartnega je sicer zaslediti šele v 14. stoletju: leta 1512 je Šmartno že imelo obzidje s sedmimi stolpi. Utrjeno naselje, ki je bilo del goriškega obrambnega ogrodja, je po navedbah konservatorske svetovalke Andrejke Ščukovt s smrtjo zadnjega goriškega grofa leta 1500 prešlo pod habsburško vladavino. Vendar so si morali Habsburžani prevlado nad Goriško pribojevati od Benečanov. Po letu 1500 so bila prav tako imenovana goriška vrata ena največjih strateških točk na območju najhujših napetosti med severom in jugom. Malokdo pa ve, da je obrambno območje tega dela Goriške v nemirnih časih 16. stoletja zasnoval prav slavni Leonardo Da Vinci, verjetno največji genij vseh časov. »Prvi je o tem pisal Marjan Mušič, moj profesor na fakulteti, drugače pa je pisnih virov o Da Vincijevih projektih v tem delu Slovenije izredno malo. Dejstvo pa je, da je Da Vinci natančno opisal Sočo, Vipavo in tudi Brda. Kjer se združita reki Soča in Vipava, je grič z imenom Grmada. Da Vinci je predlagal, da bi tu naredili velik jez, pravzaprav govori kar o dveh. Drugega bi postavil pri Vogrskem. Si predstavljate? Pol stoletja, preden so zgradili namakalno jezero Vogršček, je Da Vinci že predvidel poplavitev tega območja! Tu je njegova risba: ko bi vojske s severa poskušale prodirati proti Benetkam, ne bi mogle mimo Gorice, zato je tu predvidel poplavitev celotnega območja. Prav tako pa je predvidel, da bo šla vojska mimo Brd, da bi zaobšla jezero. In natanko to se je zgodilo,« navdušeno ugotavlja sogovornik.

Zaradi uskoškega izvora bojevniško razpoloženi

Dobro stoletje po Da Vincijevi smrti je s tako imenovano drugo gradiščansko vojno to območje dokončno pripadlo Avstriji. Ta je v Brda naselila uskoke, ki so Šmartno povečali in dodatno utrdili, prav tako obzidje. A uskoki, ki so v 17. stoletju sem prihajali kot plačanci iz zaledja Dalmacije, zemlje niso obdelovali. Imeli pa so v sosednji vasi Imenje »imanje«, posestvo. So pa uskoki svoje hiše v Šmartnem dvignili za celo etažo. Kaj se je s hišami v Šmartnem dogajalo skozi stoletja – tudi kakšna je bila nekoč hiša uskokov – boste danes najbolje spoznali v Hiši Marica. Ta je za nekatere kot popek sredi vse bolj vitalnega telesa: leži sredi kraja in mu daje nove vsebine. Ni pa le ena najzanimivejših in najbolj barvitih hiš v Šmartnem, upravičeno velja tudi za nekakšen mini etnološki muzej s spahnjenico in lesenimi balkoni ali ganki. »Le ta hiša je v Šmartnem obnovljena tako, da je videti vse sledove preteklosti,« poudarja arhitekt Simčič, ki je tudi bdel nad njeno prenovo. Resnici na ljubo je treba priznati, da je Hiša Marica danes predvsem zbirališče gurmanov od blizu in daleč, saj glas o njenih dobrotah seže v deveto vas ... »Ko smo hišo pred petimi leti kupili od občine in jo začeli prenavljati, smo se odločili, da v njej ohranimo vse, kar je bilo originalnega. Naša ideja prenove je bila predstaviti tipično briško hišo v njenem prepoznavnem slogu, vse skupaj pa smo seveda nadgradili z domačim pršutom, šalamom in tipičnimi pridelki iz okolice. Skratka, ponuditi želimo nekaj domačega in pristnega. Zatem je v hiši zrasla trgovinica s pridelki iz Brd, uredili smo tudi turistično točko in pred dvema letoma ustanovili še turistično agencijo,« pravi Sebastjan Mavrič s kmetije Belica, ki vodi hišo in skrbi za program v njej. »Kaj goste najbolj zanima? Predvsem se pri nas dobro pije in jé. Če pa se človeku posvetiš, lahko v njem prebudiš zanimanje še za marsikaj drugega,« je prepričan.

Katja Kogej, domačinka, sicer etnologinja in hkrati članica letos ustanovljenega kulturno-turističnega društva Martinc, je zagotovo med tistimi, ki vam utegnejo odstreti tančico, ki zakriva že malce prašne šege in navade iz preteklosti Šmartnega. Ni pa seveda edini vir znanja o briških običajih. Darinka Sirk, prav tako članica Martinca, je namreč bogato izročilo prenesla že v dve knjigi, vse članice društva pa še vedno pridno zbirajo različno gradivo o preteklem življenju Šmartnega. »V pomoč so nam fotografije domačinov in različne pripovedi starejših vaščanov, ki se še marsičesa spomnijo. Denimo o tem, kako so moški včasih tekmovali v metanju kamenja. Potem so tu zgodbe, da smo Šmartenci uskoškega izvora in zato očitno tudi bolj bojevniško razpoloženi. Zdi se mi zdi, da je malo tega duha v Šmartnem še vedno prisotnega,« v smehu prizna Kogejeva. »Je pa res, da so tukajšnji moški veljali za pretepače in menda ni šlo tako lahko, če je kdo prišel kakšno pupo snubit v vas. Ja, pravi barufarji so menda bili ...« Etnologinji seveda tudi ni ušla pripoved o rezervoarju vode pod Padratami. »Sklepamo, da je narejen enako kot piranski, z obokanimi stebri. Ves prostor je zelo lepo oblikovan, tam se še vedno zbira voda in trenutno predvidevamo, da je rezervoar poln. Lani, ko je bilo vode za meter in pol, smo bili v njem. Kakšna je njegova voda? Bistra in hladna. Poleg tega smo naleteli na zapis, kjer piše, da naj bi bil rezervoar obnovljen leta 1912. To pomeni, da bi lahko nastal že v 18. stoletju, torej takrat kot piranski. Vemo tudi, da naš rezervoar drži več kot 600 kubičnih metrov vode, piranski pa med 250 in 300 kubičnimi metri. To pomeni, da je skoraj trikrat večji od piranskega in pravzaprav največji v Sloveniji in mogoče celo na Jadranu.«

Če jabolko zgnije, bo vinska letina slaba

A ne bomo daleč od resnice, če zapišemo, da Brice te dni bolj od vode zanima vino. Jasno, pred vrati je martinovo, prav sv. Martin pa je dal Šmartnemu tudi ime, zato ne preseneča, da ima glavni vaški zavetnik v dneh okrog 11. novembra še posebno pomembno vlogo. Kakšno bo vino za martinovo, so tukajšnje gospodinje nekoč napovedovale z martincem, jabolkom, ki so ga po trgatvi dale v klet, večinoma na sod. »V jabolko so zapičile pet zdravilnih rastlin: sivko, rožmarin, lovor, pelin in brin. Če je jabolko segnilo, je bilo to slabo znamenje. Če pa se je posušilo, je napovedovalo dobro vinsko letino. Je pa res tudi, da jabolka takrat še niso bila plantažna in tako niso gnila kot danes pa tudi vse rastline, ki so jih gospodinje zapičile vanj, imajo aseptične lastnosti. Pravzaprav je bilo vse narejeno tako, da se je jabolko posušilo, in ne segnilo. Kakorkoli, martinc je lep okras, zato smo ga izbrali za simbol društva,« dodaja Kogejeva. Novinarsko radovednost, kakšna bo letošnja vinska letina v Goriških brdih, pa poteši takole: »Lahko napovemo le to, kar vemo. In vemo, da je bilo zaradi suše grozdja manj, vseeno pa vsi verjamemo, da bo letina dobra. Zadnji mesec pred trgatvijo sta se rebula in merlot zelo popravila, zato smo bili na koncu kar zadovoljni. Ne samo da so se grozdne jagode občutno povečale, tudi zelo sladke so bile.«

Prav z martinovim je v Šmartnem povezan tudi tarcent, preprosta oblika rožnega venca. Kot pokaže etnologinja, je narejen na navadni vinogradniški žici in iz trtine rozge, iz 13 členov, kolikor je črk v izreku »Martin, varuj ga«. Tarcente so Brici obešali na pipe na sodih prav za martinovo ali pa so jih dali v bližino soda na steno. »Še ena briška šega oziroma navada, tudi že nekoliko pozabljena. Po prvi svetovni vojni so te stvari domačije še imele, zatem pa nisem več zasledila, da bi te šege in navade ohranjali. Vsebin, ki so za vedno odšle, je še zelo veliko. Zato poskušamo v društvu vse, kar je seveda v današnji moči in s čimer lahko popestrimo turistično ponudbo, oživljati. In to na malce drugačen način, ki je ljudem blizu, in je hkrati prijetno tudi za oko. Letošnje martinovo v Šmartnem bo zagotovo v tem znamenju,« obljublja Katja Kogej. Obred blagoslavljanja vina je bil v kraju že lani rekonstrukcija nekdanjega običaja. »V Sloveniji martinovo večinoma povezujejo s krstom vina, a to sploh ni krst. V resnici je blagoslov vina, ki ima poteze predkrščanskega obredja,« še razloži, medtem ko se sprehajava po vaških gasah in občudujeva lično izdelane venčke, ki krasijo praktično vsaka vrata tukajšnjih domačij.

Pupa, godna za možitev, je rdeč cvet

Ivanovi venci, kot je njihovo uradno ime, so pravzaprav ostanki predkrščansko-poganske navade, zapise o njih pa so v društvu Martinc našli kar v knjigi domačink Tatjane Sirk in Magde Reja o briški kuhinji. »Po tej navadi so ljudje dan pred kresnim dnevom nabirali rumene marjetice ali primožke in iz njih izdelovali vence ter jih obesili na vrata. Po ljudskem verovanju so namreč tako poskušali družini in živini zagotoviti zdravje in obrambo pred zlimi silami in vremenskimi ujmami. Bricev je bilo še zlasti strah toče. Takrat so vzeli po nekaj cvetov iz venca in jih vrgli na ognjišče. Verjeli so, da bo to odgnalo zle duhove. Če pa so v venček vpletli še kakšen rdeč cvet, so mimoidoči hitro videli, da je v hiši pupa, ki je godna za možitev,« se glasi pojasnilo poslanstva poganske navade. No, in seveda je treba takoj izvedeti, kakšne so bile te Šmartenke, predvsem pa, ali so bile tudi one tako bojevite kot moški v teh krajih ... »O Bricih se ve, da so bili vedno zelo iznajdljivi in delavni. Zame kot etnologinjo je predvsem zanimiv kulturni preskok, ki se je zgodil po potresu leta 1976. Kmetje tu so se šele po drugi svetovni vojni začeli osamosvajati in svobodneje dihati, potres pa je naredil velikansko škodo in vse skupaj prevrnil na glavo. Prav sedemdeseta so bila namreč zlata leta, ki so sem prinesla traktorje, in to celo prej kot stranišča. To je bil obenem tudi čas, ko so vse staro brisali, črtali, uničevali ... Vse, kar je bilo starega, je bilo namreč znak zaostalosti.«

So pa Brici prav v tem času začeli znova razvijati tudi vinogradništvo in sadjarstvo in prav o tem obdobju domačini še danes pripovedujejo takšne in drugačne zgodbe o odhajanju in prodajanju briškega sadja na druge konce Slovenije. »Predvsem ženske so bile tiste, ki so ogromno sadja znosile, večinoma na glavah, skozi Vrhovlje in potem dol v Plave, od tam pa na vlak in nato naprej. Drugače pa so Brici bolj kot na Gorico gravitirali na Krmin in svoje prunele prodajali prav po tamkajšnjih trgovcih,« pove Kogejeva, ki to svetovno posebnost brez dvoma dobro pozna. »Moj pranono in nono sta namreč vodila to dejavnost, ki je po letu 1955 zamrla. Takrat so v času med košnjo in trgatvijo predelali po 25 ton sliv, jih olupili, posušili, razkoščičili in spenčali v zlato rumene medaljone, prunele, ki so jih cenili (in zato znali nagraditi) tudi na svetovnem trgu,« poudari sogovornica, ki zna s posebnim nožičkom še danes olupiti slivo in iz nje narediti odlično prunelo. Sliv je bilo nekoč v Goriških brdih zelo veliko, največ prav v okolici Vedrijana, ki ima podobno lego kot Šmartno. Sočasno jih je menda lupilo od 30 do 50 žensk, žaudarc. Podatek se zdi neverjeten, a pridna Šmartenka je bila v tistih časih menda sposobna olupiti tudi po 120 kilogramov sliv na dan!

Brici so bolj veseli in lepši od Furlanov

Še zadnji postanek, Hiša kulture v Šmartnem, seveda od pet do glave etnološki biser. Na ognjišču vzglavnik, zraven pa brštulin, ki so ga uporabljali za praženje kave. Menda je bila pest kavnih zrn že čisto dovolj, da je po kavi dišalo po vsej vasi. Beli sirk, obešen tik ob ognjišču, nemo pripoveduje zgodbo o beli polenti, ki so jo na Primorskem kuhali le v Brdih. Vsaj tri četrt ure so jo morali dobro mešati s polentarjem, in ko so jo zatem zvrnili na lesen ploh, so vanjo zarezali z nitjo in naredili mrežo, ki so jo potem razdelili na krožnike. Skorjico, ki je v kotličku ostala, pa so kot poslastico postregli za zajtrk z malo mleka. Polenta je bila na krožniku Bricev zagotovo vsak dan. Vse, kar so lahko, so namreč prodali. »Otrokom so tako največkrat ostali le repki od fig. Mogoče sta bila za obed še tu in tam kakšno jajce in zelenjava, kolikor je je bilo pač na vrtu. Če je bila zraven še kakšna feta pršuta, je bil pa sploh praznik. Iz nekaj fet so že naredili omako za veliko ljudi. Nekateri se še danes šalijo, da če je bil okrog velike noči pri hiši štokviš, so ga samo pošlatali s polento, pa je ta dobila malo okusa ...« pove Katja Kogej.

In po čem bo letos v Hiši kulture zadišalo ob martinovem? Tatjana Šundovski Bašin, ki hišo vodi, pravi, da bodo vinarji na stežaj odprli svoje kleti, pripravili bodo tudi blagoslov vina in drugih dobrot narave, v goste so povabili poulične glasbenike, vse skupaj pa bodo še malce začinili s strokovnimi predavanji o briški kulinariki ter delavnico in degustacijo ekoloških vin. Da bi v Hiši kulture, ki ima ambicijo postati osrednji kulturni hram Brd, za martinovo ostali brez tipične briške polente s pršutom, ki jo bodo kuhali v več kot sto let starem kotlu, se ni bati. »Naj pridejo ljudje sem in se poveselijo!« se glasi vabilo iz Hiše kulture, kjer za prihodnost napovedujejo še odprtje knjižnice, vključitev v mednarodno mrežo razstav z odprtjem razstave Surova lepota, rough beauty 23. novembra in prav poseben koncert v sodelovanju z ameriškim veleposlaništvom, ki bo obiskovalce popeljal v razvoj ameriške glasbe. »Vsi ti koraki so del naše vizije, da postanemo razpoznavni tudi v mednarodnem prostoru,« meni Tatjana Šundovski Bašin. Kako je v Brdih lepo, vam bo vedel povedati marsikdo, tudi pesniške duše, ki so o obmejni, romantično gričevnati in prometno še vedno malce odmaknjeni pokrajini na skrajnem zahodu Slovenije zapisale že marsikateri verz. Prvi je nastal že leta 1820, ko je Franc Leopold Savio, ki se je zelo dobro poznal s Prešernom in bil v krožku Matije Čopa, pisal, kako se mladina tu zabava do poznega večera in kako se utrujeni, a veseli vrnejo domov. Vipavec Štefan Kocjančič prav tako v 19. stoletju govori o tem, kako so Brici veliko bolj veseli od Furlanov, kako izredno radi plešejo ter dobro jejo in pijejo. Po njegovih ugotovitvah so Furlani bolj zagrenjeni, manjši in manj svetle polti od Bricev ... No, ja, ampak od takrat je preteklo že kar nekaj vode (in vina), tako da bi družabno življenje Goriških brd veljalo vsaj malce preveriti. In, le zakaj ne, tudi v Gradnikovi muzi?