Tiskane izdaje
Prvi vtis se nato v šesttedenskem potovanju po državi potrdi še ničkolikokrat, čeprav angleščina, sploh med mladimi, postaja vse bolj priljubljena. A zaradi do popotnikov že kar pregovorne prijaznosti in gostoljubnosti domačinov komunikacijske pregrade nikoli ne predstavljajo večjih težav. Če že ne gre drugače, ima vsak trgovec, taksist, voznik avtobusa ali uslužbenec na pošti v telefonskem imeniku številko nekoga, ki zna angleško. In tako se marsikdaj zgodi, da se o ceni taksija z voznikom pogajaš kar po telefonu s tretjo osebo. In taki »prevajalci v sili« kot po pravilu na koncu dodajo, da če boš potreboval še kakršno koli pomoč, le pokliči.
Prav gostoljub je domačinov (povabila na čaj, kosilo, ogled mesta ali zgolj klepet v bližnjem parku o tem, kakšno predstavo imamo Evropejci o Irancih, se kar vrstijo) ter iranska družba, razpeta med pravila in prepovedi verskega vrha na eni ter težnje po modernizaciji prebivalstva na drugi strani, se kljub številnim naravnim, kulturnim in zgodovinskim znamenitostim države na koncu obiska večini turistov najbolj ohranita v spominu. Obisk Irana pač ni popoln brez vstopa v tisti drugi del iranskega življenja. V zasebno življenje za štiri stene, v tako imenovano podzemlje, kjer islamska pravila padejo.
Podzemlje
Zdi se, da je najtežje prav mladim. Ti živijo ob blokiranem, a z obvodi zlahka dosegljivem Facebooku, poslušanju Shakire, Enriqueja Iglesiasa, Justina Bieberja in drugih zvezdnikov z MTV, gledanju posnetkov z zunanjega sveta na prav tako blokiranem Youtubu ter na več kot 800 televizijskih programih (med njimi se najdejo celo programi slovenske nacionalke), ki jih v domove prenašajo nelegalne, a povsod razširjene satelitske antene.
Ko moralna policija
Medtem ko fante mori, ker ne morejo oditi študirat v tujino, ne da bi prej odslužili obvezni 20-mesečni vojaški rok ali pa plačali približno 15.000 dolarjev kot neke vrste garancijo, da se bodo vrnili in takrat odslužili rok (če se ne vrnejo, denar zaseže država), se dekleta soočajo z vsakodnevnimi težavami. »Včasih se mi zdi, da moje življenje nima smisla. Na primer, ko me ljudje na ulici, policija užalijo, ker sem, kdor sem,« situacije v Esfahanu, ko njena ruta po mnenju nekaterih ne pokrije dovolj las, ko njen plašč ni dovolj dolg ali ko si na ulici prižge cigareto, opisuje 22-letna Mahsa. Pravi, da je večina njenih znancev in vrstnikov že kdaj padla v depresijo, tudi sama je zaradi depresivnosti pet mesecev jemala tablete. In med najinimi pogovori nekajkrat ponovi: »Žal mi je, ker te morim s temi žalostnimi zadevami, a ko začnem govoriti o življenju tu, imam pove dati toliko žalostnih stvari.«
»Ubili so del naše duše«
Esfahan je eno najlepših iranskih mest in bregovi reke Zayandeh, katere struga je zadnja leta bolj ali manj suha, niso le priljubljena turistična točka, temveč tudi zbirališče in sprehajališče domačinov. Ustavimo se pod enim od številnih mostov in prisluhnemo pevcema, ki vsak na eni strani več kot 400 let starega kamnitega oboka pojeta staro perzijsko pesem. Hitro pritegneta – k poslušanju ali petju – še več mimoidočih in kmalu nastane skupina ljudi. A ne za dolgo. Že je tu policist, ki prijazno opozori pevca, naj prenehata, drugim pa namigne, naj odidejo. Množica se brez ugovorov razkropi.
Dolgoletna tradicija prepevanja pod oboki mostov v zadnjih letih za verske voditelje ni več sprejemljiva. »Predvsem po volitvah in demonstracijah leta 2009 so še posebej občutljivi na kakršno koli združevanje, saj ga vidijo kot potencialno nevarnost za oblast,« pove 30-letni Amin. »Ubili so del nas, ubili so del naše kulture, ubili so del naše duše.«
To ni edina prepoved, ki je v Esfahanu zavladala v zadnjih letih. Oblast je ukinila tudi nekoč zelo priljubljene čajnice ob reki, kjer so se ob šiši in čaju zbirali mladi. Po novem za ženske ni dovoljeno tudi kolesarjenje, ker naj bi neprimerno razkrivalo obliko ženskega telesa.
Zažiganje in obešanje političnih lutk
Seveda niso vsi nasprotniki takšnih ukrepov. Ob praznovanju obletnice islamske revolucije se je na ulicah Shiraza, kjer po vsem svetu znano vino z večstoletno tradicijo danes proizvajajo le še na skrivaj, zbralo desettisoče ljudi. Koncentracija žensk v čadorjih je bila bistveno večja kot kjerkoli drugje v Iranu na navaden dan. Za ene prikaz privrženosti klerikalnemu vrhu, za druge demonstracija nasprotovanja imperialističnemu zahodu, ki ima težnje po največjem iranskem bogastvu – nafti. Napisom »Dol z ZDA«, »Dol z Izraelom« se je pridružilo obešanje in zažiganje lutk s podobami osovraženih ameriških in izraelskih političnih voditeljev.
»To je podoba Irana, ki jo izvažamo. V tujini mislijo, da smo fanatiki, teroristi,« razočaran pravi 30-letni lastnik hotela v enem manjših krajev osrednjega Irana. »Pred desetimi leti je v Esfahanu v enem od popotniških hotelov na vrhuncu sezone spalo več kot 80 turistov na noč, danes jih je največ 15. Zalog nafte bo nekoč konec, turizem pa se po svetu vse bolj razvija.« Iranska družba nedvomno fascinira. A po šestih tednih spoznavanja države in vse toplejšem vremenu nekatere zapovedi začnejo motiti tudi mene. Pravi čas torej za prehod v drugo državo, po eni strani bolj konservativno, po drugi bolj odprto – Pakistan.
Nadaljevanje naslednji teden
