Pablo Escobar: narkomafijec, ki še po smrti prinaša denar

Na svojem vrhuncu je Escobar trdil, da je od njega na svetu močnejši le še papež.

sre, 07.09.2011, 09:00

»Počakajte tukaj, samo po avto skočim, potem pa kar za mano,« je vozniku Hernanu Urleyju odgovoril mimoidoči, ko sva se z avtom ustavila ob njem in ga povprašala, kje je hiša, na strehi katere so leta 1993 kolumbijski specialni policisti ubili Pabla Escobarja, voditelja medellinskega kartela in enega najslavnejših mafijcev vseh časov.

V Medellinu ti večina ljudi ob omembi Pabla Escobarja hitro priskoči na pomoč in tudi omenjeni možakar si je vzel kar nekaj časa, da naju je pripeljal pred hišo v četrti Los Pinos, ki je postala slavna, potem ko so na njeni strehi ubili Escobarja. Osem kolumbijskih vojakov ga je prestrelilo z več kot 300 kroglami, na koncu pa so se, tako kot lovci ob velikem plenu, slikali ob njegovem truplu.

»Ljudje so si hitro zabeležili številko hiše, na kateri je umrl, in igrali na lotu. Vsi so zadeli,« mi je povsem resno zagotovil Hernan. Pablo Escobar je bil namreč sinonim denarja in slave, čeprav pridobljenih zelo sumljivo. Že njegov ded se je ukvarjal s tihotapstvom, ko je v krstah čez mejo namesto pokojnikov prenašal alkohol.

Pablo je trgovino samo še dodelal. Namesto alkohola je začel tihotapiti kokain in kmalu postal eden najbogatejših ljudi na svetu. V šoli je bil sicer priden učenec. Njegov sošolec Cesar Tobon Escobar, kljub enakemu priimku z njim ni v sorodu, mi je dejal: »Dve leti sva skupaj hodila v osnovno šolo. Bil je vesten učenec, saj je bila njegova mama ugledna učiteljica. Ko je obogatel, jo je skupaj s kolegicami večkrat peljal na svojo haciendo. Do smrti je trdila, da ni kriminalec.«

Med najbogatejšimi na svetu

Leta 1989 so Escobarja v reviji Forbes uvrstili med deset najbogatejših ljudi na svetu. Njegovo premoženje so ocenili na 25 milijard dolarjev. Na vrhuncu tihotapstva je mesečno iz Kolumbije v ZDA skrivaj prepeljal 80 ton kokaina. Začel pa je s tem, da je iz Peruja s katrco v Kolumbijo tihotapil kokainsko pasto, iz nje izdeloval čisti kokain ter ga nato tihotapil v ZDA. Avtomobile so kmalu zamenjala transportna letala.

Njegov bratranec Jaime Gaviria, v medellinskem kartelu odgovoren za stike z javnostjo, je v francoskem dokumentarcu o Escobarju izjavil: »Ko mafija dobi gospodarsko moč, se spremeni v družbeno realnost. Pod gospodarsko močjo mislim na denar, ki pomeni vse. Denar postane Bog in te poveže z vsemi v družbi, ljudje pa mislijo, da je to nekaj povsem normalnega. Nenadoma so vsi hoteli postati prijatelji Pabla Escobarja.«

To so bili časi, ko je sam govoril, da je od njega na svetu močnejši le še papež.

Cenik Pabla Escobarja

Po obisku zgradbe, na strehi katere je umrl, naju je pot s Hernanom vodila v četrt Pabla Escobarja. Podnapis je govoril o tem, da v njej ljudje uživajo v miru. Escobar je predel za 5000 prebivalcev zgradil, ko je vstopil v politiko in obljubil, da bo v Medellinu izbrisal naselja skrajne revščine. Ljudje so mu še danes hvaležni. Ko je umrl, ga je na zadnji poti pospremila 25.000-glava množica.

Vsako leto na dan njegove smrti 2. decembra še vedno romajo na njegov grob. »Včasih se je bilo po naselju nevarno sprehajati,« je pripovedoval Hernan. »Ko je Escobar napovedal vojno oblasti in konkurenčnim kartelom, so po revnih predelih neznance streljali brez najmanjših zadržkov. Danes delinkventi potrebujejo za likvidacijo odobritev šefa lokalne mafije. Pablo Escobar je za ubitega policista plačal po 1500 dolarjev, za šefa pa še nekajkrat več.« Zloglasni mafijec je sedel v enem od lokalov na trgu v Envigadu, najpogosteje pri Chaplinu, in plačeval ljudem.

Pablo si zgradi razkošni zapor

Po obisku teh točk naju je pot vodila visoko v hrib, do znamenitega zapora El Catedral, v katerega se je dal Pablo zapreti kar sam. Njegovo življenje je bilo namreč že tako ogroženo, da se je odločil predati oblastem, prej pa si je v hribih nad Medellinom zgradil razkošen zapor. Z njega je lahko s teleskopom opazoval svojo družino v mestu.

Zapor je v resnici zaselek s cerkvijo in zgradbami. V najlepši od njih, s pogledom na dolino, je Escobar še naprej vodil svoje posle. Na voljo je imel diskoteko, fitnes, nogometno igrišče, obiskovali so ga poslovni partnerji in lepotice. Ko so novice o razkošnem zaporu prodrle v javnost, ga je vlada hotela preseliti, a je pravočasno pobegnil. Na begu je tudi končal življenjsko pot.

O Pablovi smrti obstajata dve zgodbi. Uradna govori, da so ga ubili kolumbijski specialni policisti, družina pa trdi, da se je ustrelil sam, saj je vedno govoril, da ima raje grob v Kolumbiji kot zapor v ZDA. Z oblastjo se je spopadel ravno zato, ker ga je vlada hotela izročiti ZDA.

Leta 2006, dva dni po mamini smrti, so sorodniki izkopali Escobarjeve posmrtne ostanke in pred kamerami z lobanjo dokazovali, da se je resnično ustrelil sam.

Usodna napaka

Vstop v politiko naj bi bila njegova največja napaka. S podporo najrevnejših kolumbijskih volivcev se je namreč prebil celo v kolumbijski kongres. Ko se je z njim spopadel pravosodni minister Rodrigo Lara Bonilla, je umrl v atentatu. Predsedniški kandidat Luis Carlos Galan, ki ga je javno ožigosal za trgovca z drogo, je končal enako.

Escobarjev sin Juan Pablo, ki se je po očetovi smrti preimenoval v Sebastiana Marroquio in leta 1995 z vso družino pobegnil v Argentino, se je lani v dokumentarcu Grehi mojega očeta opravičil sinovoma obeh pokojnikov in se nato z njima tudi osebno srečal. Skupaj so kolumbijskemu ljudstvu poslali sporočilo, da je preteklost za njimi in da je treba gledati v prihodnost.

Pablo Escobar je s smrtjo postal mit. Njegov someščan, veliki kolumbijski kipar in slikar Fernando Botero je njegovo smrt upodobil na sliki in jo podaril muzeju province Antioquia, katere glavno mesto je Medellin. O mafijcu so posneli filme in napisali številne knjige.

Prijateljevanje z Marquezom

Kolumbijski pisatelj Gabriel Garcia Marquez je, še ko je bil Escobar živ, izjavil, da je ponosen na moč, ki jo ima kolumbijska mafija nad ZDA, saj to dokazuje kolumbijsko premetenost. Escobar je javno izjavil, da globoko ceni ideje Garcie Marqueza. Pisatelj mi je leta 2007, ko sva se srečala v Mehiki, na vprašanje, v kakšnih odnosih je bil z njim, odgovoril, da se nista osebno poznala, sta pa v nekaterih stvareh sodelovala.

Po obisku groba na pokopališču Montesacro me je Hernan na poti v hotel peljal še mimo nebotičnika Monaco, v katerem je živela Escobarjeva družina. Leta 1988 so ga v zrak pognali konkurenti iz kartela Cali, vendar Pabla med atentatom ni bilo doma, žena Victoria, sin Juan Pablo in hčerka Manuela pa so po čudežu ostali živi. Danes vsi z drugačnimi imeni in priimki živijo v Argentini.

Z Escobarjevo smrtjo se problem trgovine z drogo v svetu ni zmanjšal. »Posle sta zdaj prevzela dva mlada fanta Valenciano in Sebastian, vojna pa se je preselila v Mehiko,« mi je dejal Hernan, ko sva sklenila dopoldansko pot.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se