Palmin sladkor ima božanski okus

V kamboški vasi Phnom Krom še vedno na tradicionalni način pridobivajo sladkor ­­- V plavajoči vasi Chong Khneas živijo kot pred 1000 leti.

Objavljeno
21. februar 2012 14.27
Ivana Pajenk
Ivana Pajenk

Iz kamboškega mesta Siem Reapa se odpeljeva z neke vrste predelanim kombijem s polovično streho. Po nekaj kilometrih so naju začela obdajati, razen smeti in lesenih ut, tudi prekrasna polja, na katerih so gojili palme in lotos. Domačini so ob cestah prodajali cvetje, ki sicer večinoma konča v prestižnih hotelih Siem Reapa.

Belina močvirnih polj je bila neskončna. Lepota je priklicala številne ptice, da so se naselile v tem lotosovem raju. Tik pred vasjo Phnom Krom sva se ustavila in zakorakala vanjo peš. Želela sva si resnično čutiti način življenja, ki ga ponuja Kambodža.

Ena od zanimivosti je bila pridelava palminega sladkorja, ki se je pripravljal pred najinimi očmi. Za palmin sladkor so primerne le določene vrste palm, kot so nam taan pep, nam taan mapraow in nam taan bik. Ženske čepe mešajo palmin nektar v ogromnih posodah na ognjišču, ki je izdelano iz zemlje. Gorišče je v obliki velikega mravljišča z odprtino spredaj, skozi katero v notranjosti zanetijo ogenj.

Nektar iz cveta

Možje plezajo po palmah in delajo zareze v palminih cvetovih, še preden se ti razcvetijo. Nato na te podolgovate grozdne cvetove privežejo lesene posode v obliki tulcev, v katerih se nabira sladek nektar iz sredine cveta. Nektar redčijo z vodo in naredijo zelo osvežujočo pijačo. Palmine sadeže lupijo in notranji sadež, podoben ličiju, ponujajo mimoidočim. Fantazija osvežitve.

Ko je nektar dovolj prekuhan in iz njega izpari tekočina, preostalo gosto maso, palmin sladkor, shranijo v za to pripravljene tulčke iz palminih listov. Ko se masa posuši, nastane zlato obarvan palmin sladkor v obliki manjšega kroga. Z velikim zanimanjem sem ta sladkor nesla v usta. Na moč sem se trudila, da bi si čim bolj zapomnila ta čudoviti okus, ki z našim belim sladkorjem nima nič skupnega. To je bil najsladkejši dan v mojem življenju.

Preostale shranjene koščke, ki jih spretno zavijejo v zavitke iz pletenih listov palme, so mi sicer kasneje pojedle mikroskopske mravlje. Vendar tega božanskega okusa ne bom nikoli pozabila. Jezero Tonle Sap

Kambodža ponuja tudi sprehod po plavajoči vasi jezera Tonle Sap. Bolj kot hodila, sva plula z manjšim lesenim čolnom z dolgim propelerjem, ki sega še nekaj metrov za čoln. Že sam prihod do vasi obiskovalcu razkrije nekaj povsem drugačnega.

Ljudje živijo ob rekah v hiškah, ki so postavljene na visokih kolih. Koli zato, ker je na posameznih delih razlika med vodno globino največjega jezera v jugozahodni Aziji tudi osem metrov. S tem narašča in pada tudi gladina reke Mekong, ob kateri živijo nekateri vaščani. Površina jezera Tonle Sap v sušnem obdobju zavzema okoli 2800 kvadratnih kilometrov. Ko se konča deževno obdobje, ta površina naraste na okoli 15.000 kvadratnih kilometrov.

V lokalnem pristanišču, še na ustju reke Mekong, kjer domačini in popotniki zaplujejo na jezero, sva se spretno izognila vsem prodajalcem spominkov. Tokrat smo bili na čolnu štirje: midva, lokalni vodnik, ki je bil izjemen človek, poln znanja o svoji deželi, ter krmar, ki se je spretno izogibal nasproti plovečim čolnom.

Z ustja reke je bilo dobro videti obrežje in način življenja vaščanov, ki živijo skoraj na smetišču. Komunala, vodovod, kopalnice, elektrika so tu nujni pojmi prihodnosti. Tudi pitna voda je velik problem, ki ga rešujejo z obiskom vodnih cistern. Takrat se vaščani zbirajo okoli tovornjakov in točijo vodo v plastenke, ki jih otroci pobirajo kar na obrežju reke Mekong.

Vas na vodi

Bili smo že globoko v plavajoči vasi Chong Khneas, ki ima vso infrastrukturo. Hiše, tempelj, šole, igrišče za igre z žogo, zdravniško ambulanto, center za varstvo okolja, tržnice, restavracije in tudi farmo krokodilov. Srečevali smo šolarje, ki so se vračali domov z majhnimi lesenimi čolni, drugi so hodili ob reki in sproti pobirali plastenke, da bi jih kasneje prodali.

Vaščani se preživljajo z ribolovom in v zadnjem obdobju tudi s turizmom. V jezeru živi več kot 200 vrst rib, vodo v njem pa domačini uporabljajo za skoraj vse – za pomivanje posode, pranje perila, umivanje hrane, čiščenje rib in za osebno higieno. V jezero se iztekajo vse odplake in odpadki vseh vrst, saj ni nikakršnih čistilnih naprav.

Prve poselitve na jezeru so znane iz 12. stoletja. Kakšnih drastičnih sprememb v tisoč letih pa tako rekoč ni bilo. Razen gomile smeti. Pluli smo med hiškami in vrtovi. Cele družine živijo na nekaj kvadratnih metrih.

Otroci veselo skačejo na nekakšnih terasah, ki se držijo lesenih hišk. Imajo manjše vrtove, kjer gojijo razno zelenjavo, in tudi kokoši živijo na plavajočih lesenih pontonih. Jezero je raj za razne ptice, ki pritegnejo najrazličnejše ljubitelje iz vsega sveta.

Domačini se s čolni vozijo naokoli in prodajajo razne stvari. Od hrane, ki jo pripeljejo s kopnega, do avtomobilskih akumulatorjev, ki jih uporabljajo kot glavni vir električne energije. Na obrobju jezera in reke sicer uporabljajo skupne agregate, ki jim zagotavljajo tudi gledanje televizije z lokalnimi programi.

Z računalniki in internetom se najbrž še dolgo ne bodo srečali. Za komunikacijo pa sicer že uporabljajo mobilne telefone. Mobilci so tudi edini vir komunikacije, ko plujejo po ogromnem jezeru.

Razen znamenj iz narave za orientacijo ne uporabljajo nobenih navigacijskih naprav. Po nekajurni plovbi s spoštljivim pogledom na drugačnost me je že pošteno dajala lakota. Od daleč zagledam večjo leseno konstrukcijo, ki naj bi bila ena od restavracij.

Krokodilja farma

Čoln se je ustavil ob privezih na lesenem pontonu. To je bila trinadstropna lesena konstrukcija. V spodnjem delu so bile poleg privezov tudi manjše terase, ki so omogočale sprehod med bazeni, kjer so gojili več vrst rakov. Kar mrgolelo jih je, vseh vrst in velikosti.

Po tiho sem si želela, da bi bilo na jedilniku tudi kaj kopenskega. Težko sem si namreč predstavljala, da bi jedla kaj iz tega jezera. Pač zaradi stvari, ki sem jih videla okoli njega.

Povzpeli smo se po stopnicah v prvo nadstropje, kjer so imeli nekakšno pokrito in odkrito restavracijo. Na jedilniku so bili samo raki s prilogo ali krokodil s prilogo.

Ob pogledu na nasmejane obraze zaposlenih in drugih gostov ter glede na lakoto, ki me je najedala, sem hitro pozabila na misli, ki so se mi še malo prej podile po glavi. Raje kot krokodila sem si izbrala rake.

Medtem ko so nama pripravljali hrano, sva se malce razgledala po okolici. Kmalu sva ugotovila, da sva prišla v neke vrste živalski vrt. Naokoli je bilo polno terarijev z raznovrstnimi kačami, ki so v premajhnih prostorih skoraj nepremično strmele v naju. Za piko na i sva prišla do bazenov, v katerih so plavali krokodili. Prodajali so jih kot turistično znamenitost ali kot hrano v restavraciji.

Zrla sva v živali, ko naju je zmotil glas osebja. Čakala naju je postrežena miza. Sladkovodni raki z obilo zelenjave. Izkazali so se za dobro in nasitno lokalno jed.

Ko se je sonce skoraj že potopilo v jezero Tonle Sap, sva se povzpela na vrh restavracije. Obstala sva na majhni leseni terasi, ki je ponujala fascinanten razgled na celotno plavajočo vas. Nežni žarki zahajajočega sonca so jo obsijali s čarobno energijo in tega pravljičnega pogleda ne bom pozabila nikoli.