Tiskane izdaje
»Ko sem leta 2008 obiskal Slovenijo, sem se zaljubil v Slovenko in v deželo. Posledica tega je, da je moje življenje zdaj kot ene same dolge počitnice.«
Vsak izvrstni novinar je izvrsten povsod in zato Mark piše za našo prilogo, hkrati se zagrizeno uči slovenščine in kot nekdanji (tekmovalni) kolesar navdušeno meri naše ceste in fotografira odtenke zelenja Slovenije. Živo in neživo naravo naše dežele mora imeti zares rad, saj je doma prodal hišo in za seboj zaprl vrata dobre službe pri amsterdamskem dnevniku; je pač srečal »napačno« dekle; in zdaj je »tle«. Ljubezen nam je vsem v pogubo – in to je najlepše.
Kolpa
Ne morem si pomagati, da ne bi na vrh svojega potovalnega seznama postavil slovenskih krajev. V Sloveniji živim od julija lani in še vedno vsak dan odkrivam nove stvari. Vse moje življenje tukaj je, kot bi bil na počitnicah. Najboljši izleti, ki jih zdaj lahko najdem blizu doma. Ni nujno, da vedno potuješ daleč.
Raznovrstnost in naravne lepote me presenetijo vsakokrat, ko se odpravim v drugo slovensko pokrajino. Lani poleti sta me prijatelja peljala na izlet v nekatere manj znane predele Slovenije. Iz Ljubljane smo se peljali skozi Kočevje in se po novi cesti iz Kočevske Reke odpeljali v Osilnico in tam spoznali lepo in neokrnjeno reko Kolpo. Ko smo bili tam, je bil topel poletni dan. Počitnice so bile na vrhuncu. Cesta ob vijugavi reki pa je bila prazna kot na zimski nedeljski večer.
Nekaj ljudi je sedelo na bregu reke v senci dreves, nekaj pa jih je osvežitev poiskalo v reki. Nisem verjel svojim očem, da je lahko ta mali košček raja tako miren. Ko smo sedli k pijači, smo spoznali domačina. Mož je vzdihnil, ko je slišal, da sem Nizozemec. »Upam, da Nizozemci tega ne bodo odkrili,« je rekel. »Ko bodo, se bo tukaj trlo ljudi.« A ta Nizozemec je to že odkril in se bo tja vračal.
Karibi
Ne spomnim se, kolikokrat sem bil na Karibih. Morda šestkrat ali sedemkrat. Karibi so raj. Palme z listi, ki šepetajo v vetru, bele peščene plaže, ki se končajo v modrem morju, in sonce, ki skoraj vedno sije. In veter, zaradi katerega ni prevroče. In ne, sploh ne maram preveč počitnic na plaži.
Tisto, zaradi česar se Karibi razlikujejo od preostalega sveta, je, da je tam dojemanje časa popolnoma drugačno. Stvari, ki jih tam ni, so na primer zamujanje, naglica, stres in problemi.
Obiskal sem nizozemske otoke Curaçao, Bonaire in francoski otok Guadeloupe. Zadnji je največji in najbolj zelen. Nikoli nisem prenočeval v letoviščih, kjer je »vse vključeno v ceni«, temveč sem iskal in našel manjša prenočišča. In užival v žalosti in radostih včasih zelo komičnega javnega prevoza. Z drugimi besedami, poskusil sem se približati domačinom in se navzeti nekaj njihovega pogleda na svet v smislu: »Skuliraj se no, človek božji!«
Če bi moral izbirati, bi za najljubšega razglasil otok Guadeloupe. Ne zato, ker je največji, ne zato, ker je najbolj zelen. Ne, izbral bi ga, ker je to edini košček sveta, kjer je kolesarjenje najbolj priljubljen šport. In kolesarjenje je moja strast. Tam sem opazil celo kipe kolesarjev. Poleg tega na otoku izdelujejo zelo dober rum. Obiščeš lahko obrate, kjer ga pripravljajo, in ga tam tudi poskušaš. Na zdravje!
Depresija
Rad imam depresijo, zlasti odkar sem se preselil v Slovenijo. Domnevam, da moram to nekoliko razložiti. S tem izrazom mislim na ravnino na Nizozemskem. Neskončno ravnino, kjer sem živel. Čim dlje ne živim tam, tem bolj jo pogrešam. Država, kjer sem živel 39 let, je zdaj moja najljubša počitniška destinacija.
Nizozemska depresija je najlepša spomladi. Neskončna polja severno in jugozahodno od Amsterdama so polna cvetočih rož. Od konca marca so polja kot velikanski barvit mozaik. Kjerkoli na nizozemskih ravninah si, povsod lahko vidiš znamenja civilizacije. Nizozemska je dežela, ki jo je naredil človek. Nizozemci so zemljo iztrgali vodi in potem na njej zgradili mesta in vasi. Na depresiji lahko kjerkoli vidiš vas ali mesto v daljavi. Če pa se potepaš ali kolesariš po kateri od številnih dolgih, ravnih cest, ki vodijo proti obzorju, se lahko kljub temu počutiš osamljenega, kot bi bil sredi Sahare.
Ravnine nikjer ne razgibajo hribi in gorovja kot v Sloveniji. Na tleh ni te popestritve, najdeš jo v zraku. Nebo nad Nizozemsko je lepo. Različnih barv, oblaki različnih oblik. Nebesna panorama je kot iz sanj. Ni boljšega načina, da si prečistiš misli, kot da kolesariš po dolgi, ravni cesti z glavo v oblakih. Čim več časa mine od takrat, ko sem to zadnjič počel, tem bolj znam to ceniti.
Rabac
Najbistrejša in najčistejša morska voda, ki sem jo v življenju sploh kdaj videl, je bila lani poleti v Rabcu na Hrvaškem. Tudi modro morje na Karibih je ne premaga.
V Rabcu sem spoznal, kako lep je lahko kratek izlet nedaleč od doma. Nisem velik ljubitelj plaž. Raje kaj počnem, kot da bi se pražil na vročem soncu. Lani poleti pa smo se odločili, da odidemo iz vroče in opustele Ljubljane, in smo se odpravili v Rabac. Pristali smo v pravem počitniškem peklu, kot se imam navado izraziti. Naš hotel je bil eden od mnogih v dolgi vrsti. Vse naokoli nič drugega kot turizem, nič ni bilo takega, kar bi lahko počeli, razen da nismo nič počeli. Na počitnicah rad spoznavam druge kulture, ne drugih turistov.
Na koncu sem Rabac vzljubil. Skrbelo me je, da bom postal nemiren, če ne bom nič počel, a dnevi na plaži so prehitro minevali. Zrl sem v obzorje, plaval v morju, bral knjigo v senci drevesa in čas je minil, kot bi trenil. Odslej bo počitniško lenarjenje na plaži na programu vsako poletje.
Potovanje z avtom
Kakšno čarobno doživetje, ko po dolgi vožnji po Nizozemski, skozi Nemčijo, Švico in Italijo zaviješ z avtoceste na Vio Aurelio in zagledaš Sredozemsko morje. Rad hodim na počitnice z avtom zaradi svobode, ki ti jo daje vožnja; že od otroštva naprej. Lahko se odpraviš kadarkoli in greš kamor hočeš. Med potjo pa opazuješ, kako se pokrajina spreminja, in potuješ skozi različne podnebne pasove.
Eno mojih najboljših potovanj je bila 2500 kilometrov dolga vožnja s prijateljem od doma na Nizozemskem do Gibraltarja. Odšel sem v mrazu, prišel pa v toplo podnebje, vmes pa se vozil skozi Francijo in Španijo. Takrat sem spoznal, kako lepa je v resnici Španija. Velika, prazna dežela, polna gora in naravnih lepot.
Ni ravno lahka stvar pripeljati se do Gibraltarja z avtom, a sva bila v to prisiljena. Vsak avto, ki vstopi ali izstopi, temeljito preiščejo, kar pomeni, da moraš biti zelo potrpežljiv. Potem sva se zapeljala čez pristajalno stezo letališča in vstopila v – Veliko Britanijo. Gibraltar je kot Anglija, le da je tam lepo vreme. Vse na tem polotoku, ki je blizu Afrike, je podobno Angliji. Cestne oznake, poslopja, semaforji. Kot bi se vozil po Londonu na vroč poletni dan, le da moraš v Gibraltarju voziti po desni. In kaj na tem južnem robu Evrope lahko poješ za kosilo? Ocvrte ribe s krompirčkom in popiješ vrček piva, seveda.
