Tiskane izdaje
"Obredla sem precej sveta, a top destinacije so čisto blizu doma. Samo da je nekaj visokih starih dreves, neki poseben trenutek, pa je kraj za vedno v meni. Preprosto. Tako najraje osvajam sosednja hribovja, z grapami in dolinami, z mogočnimi drevesi, kjer ni poti in ne ciljev. In rada imam brezpotja, kjer ne načrtuješ, kam greš, s kom, in se vrneš po navdihu ... Vem, za okolico je to včasih moteče, za mnoge svetovne popotnike pa verjetno preveč preprosto. Čisto nič nobel," pravi Marta Bon.
Tivat
Mesto v Črnogorskem primorju že leta vabi na veteranske turnirje, kjer se srečuje več generacij nekdanjih bolj ali manj vrhunskih igralcev. Preprosti hoteli, preprosta hrana, preprosti ljudje, natakarji socialističnega tipa: »Djevojko moja [hm, kako lepo], samo ti polako. Svega će bit. Ne žuri. Samo ti meni ne žuri.« To slišim stokrat na dan. In ko posedamo na mehkem spomladanskem soncu, duhovičimo do onemoglosti in se smejemo ko pečeni mački – odkrivamo otroka v sebi. In vedno grem k frizerju (ne le zaradi frizure) in na tržnico (ne zaradi hrane …). Pa še čas je najboljši, konec maja, ko se narava že bujno prebuja, mi pa vsi utrujeni od zimskega kidanja (snega in tegob življenja, ki si jih naložimo, ko je treba in ko ni). V Tivatu smo spet vsi tako mladi, na tekmah se za tisti čas vrnemo v svet vrhunskega športa, vmes počnemo otročarije in se gremo rokometne igrarije. Tivat napolni baterije.
Ljubljanski grad
Vas vse dni v letu vabi na sprehod med preteklostjo in sedanjostjo. Tako je zapisano na spletni strani Gradu, a mene navdušuje nekaj drugega. Pravzaprav ni grad, ampak trdnjava, in Ljubljana v resnici ni prestolnica, ker nima prestola in prestolonaslednika, in ni najlepše mesto na svetu po aktualnih kazalnikih mest in velemest … Lahko pa je najlepša v srcu. Zame je. Ker jo gledam s srcem. Ljubljanski grad je meni dragi grad, ker ga tako čutim. Ker v zadnjem času oživlja, bogati kulturno ponudbo in se prebuja iz starega spečega trdnjavneža v sodobnega, prikupnega prestižneža. Ki je pljusknil tudi v kulinarično ponudbo ... No, in če še premetavam črke, grad in drag. Preprosto. Lepo. Preprosto lepo.
Kraljeva dolina
Med mehko zaobljenimi griči dolenjskega gričevja, naprej od rodne vasice, kot vhod v hram divjosti narave. Ali pa, pozimi, ledene sveče, ujete v nabrežje neobrzdane rečice, majčkene, ko jih umiva ledena voda ... Vrbe žalujke. Potok, ki ubira nenačrtovane poti ... Vse še tako neokrnjeno. Divje, ki te ljubim, divje. Peščena pot ob vodi. Odtisi konjskih kopit. V neokrnjeno naravo, kjer vidiš sožitje socvetij in skrivenčenih dreves in malih stopinj človeka, ki ga je nevidna sila ustavila, da ni posegal še bolj ... In tako vedno ko se vrnem v domači log, zahajam sem, vedno sama oziroma v najboljši družbi za take podvige, ko ne vem, kam bom šla in kakšno vejevje bom privlekla domov. Ko se vzpenjam v strm klanec, stokrat padem pa spet vstanem pa spet zdrsnem, kot v življenju, ko se kot po čudežu ujamem in se zagugam na bršljanovi ovijalki. Ko zavijem na pot, ki se kar nenadoma konča ... Ne veš, zakaj, čemu, a veš, da je prav tako, da je tako moralo biti, da je v divjosti narave vse prav.
Plečnikova stvaritev – Žale
Slovenci imamo svoje veličine, svoje svetle junake. Jih znamo dovolj slaviti? Moja prva arhitekturna ljubezen je sicer Plečnikov bežigrajski stadion, ki je skozi zgodovino spreminjal namembnost in tako pred kratkim spektakularno gostil naše hokejiste. Dogodek je bil izviren in mi je bil zelo všeč – kot so mi mnoge malce odštekane ideje. Žale. Ker ima vse svoj konec in začetek. Objekt, uvrščen tudi v memorialno nepremično kulturno dediščino. Žale. Ime izvira iz staroslovanske besede grobišče, a Plečnik je želel, da bi se park imenoval Vrt vseh svetih. Žale. Kjer ni več želja in potreb. Plečnik jih je zasnoval kot urejen sprehajalni park, po katerem se med objekti vije peščena pot. Vhodni portal, skozi katerega pot kot skozi simbolne Propileje vodi do tribune s centralno odprto površino pred molilnico. Žale. Kraj, kjer se lahko pomirimo sami s seboj in z drugimi, kraj, kjer se vse konča. Ali pa začne. Kakor kdo doživlja.
Barcelona
Morda je tako zanimiva, ker je nastajala več stoletij, od drugega naprej, in se še vedno razvija. Hrib Montjuïc, na katerem se oko nikdar ne nasiti pogleda. Trudiš se umestiti Caso Milo, delo znanega arhitekta Antonija Gaudíja. Genija. Ali pa nikoli končano in že leta 1882 začeto svetišče Sagrada família. In mestni park Güell. Ali, morda še bolje, vse te zanimive manjše stavbe, zmes parkov, nenavadnih ozkih mestnih uličic, slikovite arhitekture in sredozemskega bujnega rastja. Celo januarja, ko je oko vajeno s snežno belino prekritih širjav. Tudi v Barceloni, kot povsod, so najpomembnejša srečanja z domačini, a naš taksist na kompliment o lepotah mesta in dežele odvrne: »Ne, ni lepo. Kriza je! Zaradi korupcije. Tudi v najvišjih političnih in družbenih vrhovih.« Pomislim: »O moj Bog, menda mi ne bo treba še tu, v objemu sredozemskega januarskega sonca, poslušati o tem. Ne. Nočem!« Zamenjam temo in omenim olimpijski stadion in znani nogometni Neucamp.
