Tiskane izdaje
Ko jih je imel deset, mu je med igro paradajzarica odtrgala desnico pod komolcem, tudi levo roko mu je poškodovalo, oslepel je na eno oko.
Igral je tenis, košarko, surfal, stokrat bi šel lahko na paraolimpjske igre, pa ga ni zanimalo. Nato je tekel maraton, pa triatlon, tudi jeklenega – z zdravimi. Fotografira vrhunsko, zase, razstavno, medij pa uporablja tudi za terapevtske namene. In pred kratkim je s ciklusom Mali princ, nizom osmih fotografij, kjer je dvanajstletnemu Luku dal užiti, kar dečku mišična distrofija preprečuje, osvojil svet. Internetni svet je zgodba šokirala, kliki so šli v stotisoče.
Egotrip
Čeprav sem nemirnega duha, nisem prav zagret popotnik v klasičnem pomenu besede. Iskreno priznam, da mi načrtovanje potovanj v daljne dežele in pakiranje kovčkov ne gresta dobro od rok. Raje imam stabilno in predvidljivo zavetje doma, od koder se lahko odpravljam na krajše dnevne izlete po bližnji okolici. Ali pa ostanem kar doma. Nisem ravno prepričan, ali ni pri marsikom strast po potovanjih in nenasitna potreba po vedno novih avanturah pravzaprav povezana s strahom pred samoto in begom pred praznino v sebi. Sem mnenja, da bi bolje živeli, če bi se včasih znali za trenutek ustaviti ... in odpotovati k samemu sebi. To je pot, kjer se srečamo s svojimi mislimi, čustvi, potrebami. Kjer se oziramo v preteklost, občutimo sedanjost in načrtujemo prihodnost. Kjer se vprašamo o svojih vrednotah in o tem ali tudi živimo v skladu z njimi. Kjer neumorno iščemo smisel in se hkrati zavedamo, da ga ne bomo nikoli našli.
Fotografija
Tudi naslednja postaja ni ravno klasično potovanje, vendar mi fotoaparat in računalnik ponujata neskončno možnosti za odkrivanje in ustvarjanje novih svetov ter komuniciranje z drugimi ljudmi. Nad fotografijo sem se navdušil pred štirimi leti, ko sem po dolgotrajnem oklevanju nabavil svoj prvi zrcalnorefleksni fotoaparat. Strah, da je za fotografiranje potrebnega veliko znanja, se je izkazal za neupravičenega. Fasciniran sem nad tem, kako kompleksne zgodbe in zapletene koncepte je mogoče na preprost način izraziti s pomočjo podob, s tem da tovrstno govorico brez besedne razlage in prevajanja bolj ali manj razume ves svet. Računalnik je v digitalni fotografiji seveda neizbežen. Predstavlja temnico, kjer »razvijemo« fotko, jo v skladu z našo umetniško vizijo kreativno obdelamo in jo po spletu največkrat tudi razstavimo. Ker je prenosnik za te namene bolj izhod v sili, je v hiši stacioniran še en stroj z večjim in boljšim monitorjem.
Levrnaka
Moj letni čas je poletje. Že več kot četrt stoletja preživljamo poletne počitnice v Dalmaciji. V Privlaki pri Zadru imajo hišo ženini starši, zato z družino, sploh odkar je zgrajena avtocesta, izkoristimo marsikateri podaljšan konec tedna in se zapeljemo na morje. Pred več kot desetimi leti smo kupili celo majhen gliser, ki nam odlično služi, da se umaknemo turistični gneči in raziskujemo številne otoke, posejane v zadarskem arhipelagu. Skoraj vsako leto se med drugim enkrat zapeljemo tudi na obisk k prijatelju Marku, ki prav tako že vrsto let zahaja na kornatski otok z imenom Levrnaka. Mini kamp z ne več kot desetimi šotori, turkizno morje, bogat podvodni svet, slikovit razgled z vrha otoka, riba na gradeli, modrovanje ob kozarcu plavca ... mmm, neprecenljivo. Hrana za sanjarjenje v turobnih zimskih dneh.
Rašica
Kakšnih 50 metrov severno od naše hiše se začenja gričevje Rašice, ki je čez in čez poraslo z gozdom in prepredeno s potmi, ki so kot nalašč za pohodnike, tekače in gorske kolesarje, pa še obljudene so veliko manj kot tiste na Rožniku ali Golovcu. Vsaj trikrat na teden si obujem tekaške copate in zagrizem v breg. Včasih v družbi, največkrat sam. Ponavadi tečem do prvih hiš v vasi in po isti poti nazaj, občasno naredim krog skozi Sračjo dolino, ko pa imam več časa, potegnem do koče na vrhu in se čez Doben vračam nazaj. Uro do dve traja vse skupaj. Zgodi se, da na tek odhajam brezvoljen in utrujen, a ko se vračam, se še ni zgodilo, da ne bi bil bolj spočit in sproščen kot na začetku. Tek je v zadnjih desetih letih postal ena pomembnejših aktivnosti v mojem življenju. Z njegovo pomočjo ohranjam fizično kondicijo in zdravje, vzdržujem telesno težo, ventiliram slabo razpoloženje, rešujem probleme, ustvarjam nove ideje in še bi lahko našteval.
Zürich
Leta 2007 sem obiskal to švicarsko mesto, čeprav si v tistih nekaj dneh, kolikor sem bil tam, nisem ogledal niti ene turistične znamenitosti. Cilj mojega potovanja je bil triatlon Ironman, na katerem je treba drugo za drugo opraviti tri discipline: preplavati 3,8 kilometra, prekolesariti 180 kilometrov in preteči klasični maraton v dolžini 42,2 kilometra. Že od nekdaj me je mikalo spoznavanje svojih skrajnih zmožnosti, zato se je preizkušnja zdela kot nalašč zame. Po eni strani tako nedosegljiva in oddaljena, po drugi strani pa ravno zato še bolj mamljiva in privlačna. Ironman me je naučil, da se pri doseganju velikih ciljev ne da prehitevati po levi, ampak je potrebno sistematično in predano delo. Vsaki obremenitvi mora slediti počitek in regeneracija, ki pripravi telo za bodoče, še večje napore. Meje človeških zmogljivosti so nepredstavljive, pa vendar končne. Dobro jih je občasno potipati, vendar zna biti življenje nenehno na robu precej nevarno.
