Tiskane izdaje
Naš rojak Primož Kompan je nekoč zapustil rodno Štajersko in odšel na študij v Avstrijo, na Dunaj, kjer je po končanem šolanju tudi ostal. Nato ga je poklicna pot zanesla na Solnograško, v Salzburg. kjer je pri tamkajšnji turistični organizaciji odgovoren za trženje. Sijajen in iskren prijatelj je in, hvalabogu, »Štajerec za vedno«; še zlasti vesel pa je, ko v goste dobi rojake.
Boquette
Začelo se je precej smešno: skupaj sva se odpravila obiskat Eriko, Finko, ki je študirala v Madridu in bila na Dunaju na študentski izmenjavi, zdaj pa živi v Panami, v istoimenskem mestu. Nato sva se podala v notranjost dežele proti vasi Boquette.
Vasi? Ne, to je že kar pravo mesto. Nisem mogel verjeti, da je v državi, kot je Panama, kjer ves turizem temelji izključno na morju, plažah, torej tisti klasični poletni morski ponudbi, mogoče najti kraj, ki je od tega popolnoma neodvisen. In v katerega se valijo množice mladih. Kamor si pridejo odpočit celo tisti, ki so se za nekaj mesecev z nahrbtnikom podali na popotovanje po vsej Ameriki.
Tako blizu ekvatorja je, a nama dolgi rokavi zvečer kljub temu niso bili dovolj. Visoko v gorah je Boquette za mnoge izhodišče na vulkan Baru, o katerem pravijo, da je v lepem vremenu edina točka, s katere se da hkrati videti Karibe in Pacifik. No, midva gor nisva lazila, preprosto zato, ker nisva imela časa.
Puerto Vallarta
V Vallarti je novembra svetlo še ob pol enajstih zvečer. Kljub temu ne bi nikoli pomislil, da je po prekrokrani noči ob pol osmih zjutraj še mogoče iti na pravo nočno kopanje, ker je še vedno taka trda tema. Nočno življenje je v tem mehiškem mestu na obali Pacifika nekaj posebnega. Ko ga je župan hotel popestriti in je lokale štirih ulic popolnoma liberaliziral z davki in obratovalnim časom, je sprožil začetek procesa, ki mu še zdaj ni konca: mesto se je naenkrat začelo z nenavadno hitrostjo razvijati ter pritegovati vse več mladih turistov in predvsem ameriških podjetnikov. To mu še danes daje poseben pečat. Občutek v njem je popolnoma drugačen kot kjerkoli drugod v Mehiki.
In tako sem poln vtisov naenkrat zagledal Maximilliana. Ne, ne mislim na hudega tipa, za katerim bi se obrnil z vsemi dekleti vred ... Maximillian je avstrijska restavracija v lasti solnograškega izseljenca, skoraj mojega rojaka. In glej ga, šmenta: prav takrat sem si zaželel požirek pravega obstlerja, ki mu doma kar po avstrijsko pravimo šnops, dobil pa sem – slovensko slivovko ...
Stari Grad
Že pristanek na Čilipih je svojevrstno doživetje: prečudovit prelet Starega gradu, ko je letalo že tako nizko, da naenkrat vsa moja preteklost seže do sedanjosti. Zagledam najožje ulice tega naselja na Hrvaškem in marsikatera me spomni na kaj lepega, četudi le na romantični sprehod. Ali pa na hudo drage čevlje, ki sem jih vsak dan hodil gledat in razmišljal, ali naj jih kupim ali ne. Ali pa zelenjavni trg! Saj se da vse to južno sadje dobiti tudi pri nas, ampak tukaj je videti drugače! Naenkrat zagledam Trubadurja, znani jazzovski lokal. Spomnim se vojne pa prečudovitih dolgih večerov z Dubrovčani v tem lokalu. Ko je bil Dubrovnik še hrvaški in ni bil preplavljen s tujimi turisti in angleškimi napisi. Ko sem mamo peljal na Terezin koncert na dvorišču Kneževega dvora. Kakšnih petdeset nas je bilo. In ona. Čisto sama in brez spremljave! Zapela je, kot le ona zna. Nato smo šli vsi skupaj čez cesto k Trubadurju.
Letalo je že nad Lokrumom, jaz pa v popolnoma svojem svetu. Ali bo tudi tokrat lepše kot kdaj prej?
Gastein
Živim v Salzburgu, v Gasteinu pa zelo rad prebijem kakšen konec tedna. Je pa res, da se tam počutim doma. Predvsem zaradi tamkajšnjih ljudi, ki me imajo radi. Pravzaprav obožujem vso dolino. A vendarle je nekaj majhnih točk, h katerim se vedno znova vračam. Pravljična dolina Kötschachtal, na začetku katere je hotelsko naselje Grüner Baum. To je polno romantike in s svojo domačnostjo prevzame še tako petičnega turista, poleg tega pa na majhnem kraju pooseblja vse, kar nam je Slovencem na avstrijskem podeželju najbolj všeč. Že stalni gost sem na spektakularni prireditvi Red Bull Playstreets, kjer se lahko napasem smučarskih lupingov nad strehami Bad Gasteina, prav tako pa si rad privoščim kakšen miren smučarski konec tedna med Bad Hofgasteinom in Bad Gasteinom. Smučanje po navadi končamo v Aeroplanstadlu, v koči, kjer se da ob nekaj pravih požirkih s smučarskimi čevlji profesionalno plesati valček in celo polko.
Chianti
Ves mesec sva bila v Italiji. Jaz v Firencah na tečaju italijanščine, on pa je z vlakom potoval naokoli. Nikakor me ni mogel prepričati, da greva na najin glavni dopust v Italijo. Dokler mi ni pokazal članka Najlepše italijanske vasi. Med njimi je bila tudi Greve v Chiantiju. Seveda morava tja, če je pa tako blizu Firencam. Ampak kako? Vlak tja ne vozi, avta pa kot študenta tudi nisva imela. Sposodila sva si vespi in se podala dogodivščinam naproti. Odkril sem deželo, ki je bila zame nekaj popolnoma novega. Pa vendarle me je marsikaj spominjalo na domovino. Šele tukaj sem se zavedel, kako zelo pogrešam Slovenske gorice pa našo trgatev pa kako sem vsako leto julija rozge popravljal in avgusta vršičkal. Celo po rezanju trte se mi je tožilo, čeprav sem ga kot najstnik najbolj sovražil.
Večkrat sva z najinima vespama zavila s ceste in zapeljala kar skozi vinograde. Tako sva odkrivala lepote Toskane in kraje, ki jih ne omenja noben vodnik. Navdušile so me ciprese, ki v tako velikem številu rastejo na vrhovih grebenov in si jih s tipične toskanske razglednice nikakor ni mogoče predstavljati.
