Pet sanjskih potovanj Vojmirja Urlepa

Predsednik uprave Leka se s potovanj vrača bogatejši, a morda so tudi kraji in ljudje po njegovem obisku drugačni

 

Objavljeno
05. marec 2013 15.01
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Primož Kališnik, Trip
Primož Kališnik, Trip

Je farmacevt, ekonomist, menedžer, vodja, učitelj. Zadnjih šest let vodi Lek, ki je del druge največje svetovne generične farmacevtske družbe. V tem času je Lek postal vodilni razvojni center Sandoza in eden njegovih vodilnih proizvodnih centrov. Urlep pravi, da mu je to uspelo z dobrim in strokovnim timom, njegovi sodelavci pravijo, da svoje znanje nesebično deli z njimi. Poleg rekreativnega športa so njegova strast potovanja. Na njih zaživi njegov iskrivi in radoživi duh.

Butan

Dežela, ki ima najvišji količnik sreče, tam daleč nekje pod mogočnimi himalajskimi vršaci. Dežela s skrivnostnim pridihom zaprtosti in nepoznavanja. Dežela, kjer je še vedno mogoče najti mir in spokoj v tisti neokrnjeni obliki, ki ju tako pogrešamo v vsakodnevnem hitenju in hlastanju za novimi uspehi in cilji. A žal tudi dežela, kjer ne bo več dolgo tako. Dosežki sodobne civilizacije nezadržno vstopajo tudi v ta kotiček sveta in posegajo v vsakodnevno življenje domačinov. In prav je tako. A vendar se človek sprašuje, kakšne bodo posledice. Bo to še vedno dežela z najvišjim količnikom sreče, dežela, v kateri so ljudje neverjetno prijazni, kjer široki nasmehi otrok že ob samem stiku s tujcem kažejo na to, da še niso okuženi z virusom materialnih dobrin? Že pogled na fotografijo njih samih jim usta raztegne v še širši nasmeh, ki pomeni, da je dan lepši in življenje iskrivo in polno drobnih, a dragocenih trenutkov. Da, dežela, v katero bi se človek z veseljem vračal.

Čile

Atakama, ena od najveličastnejših puščav, ki s svojo divjo in neokrnjeno lepoto človeka navdaja z občutkom ponižnosti. Kraj, ki daje vtis, da tukaj ni prostora za življenje, in spominja na prizor s katerega od tujih planetov iz znanstvenofantastičnega filma. Kraj kot ustvarjen za to, da pustiš mislim prosto pot v iskanju bistva svojega obstoja. Kraj, kjer igra svetlobe in senc ustvarja podobe, ki jih ne more ustvariti še tako kreativen um. Kraj, kjer čas ne obstaja in je prehajanje dneva v noč in noči v dan edina sprememba, ki jo lahko navaden smrtnik zazna in doživi. Kraj, ki te opomni, kako minljivo je življenje, a obenem pokaže, kako lahko tudi najbolj kruto in neprijazno okolje žari v neizmerni lepoti.

Kamčatka

Polotok na enem najbolj oddaljenih koncev sveta. Divji, samoten, a veličasten v svoji razgibanosti in lepoti. Kraj, ki ga neukročene sile Zemljine notranjosti še vedno oblikujejo in mu dajejo neizbrisen pečat. Številni vulkani, še vedno delujoči, segajo proti nebu, kot bi hoteli opozoriti, da tukaj še vedno poteka ustvarjanje nekega novega sveta. Domovina medvedov, ki imajo k sreči dovolj hrane, da jih obisk nezaželenih vsega željnih obiskovalcev ne zmoti v njihovem vsakodnevnem ustaljenem ritmu. Obenem domovina neverjetne množice komarjev, ki v nasprotju z medvedi komaj čakajo na okusen obrok. Tu odpovejo vsa zaščitna sredstva. Nepregledni gozdovi in prašne makadamske ceste, ki vodijo do tako oddaljenih in redkih naselij. Surovi pogoji življenja, a vendar je človek našel svoj prostor pod soncem tudi tu. In ko opazuješ to čudovito okolje, ti je tudi jasno, zakaj. Ja, tudi izkušnja letenja z že precej odsluženimi helikopterji Mi-8, ki jih pilotirajo nekdanji vojni veterani, je adrenalinsko doživetje posebne vrste.

Moorea-Tahiti

Raj v pravem pomenu besede. Otok sredi ničesar, a vendar kraj, s katerim se v hipu spoprijateljiš in se vprašaš, zakaj se nisi že rodil tukaj. Dobesedno na drugem koncu sveta. Kraj, kjer ti pogled nenehno potuje med sinjino morja in zeleno preprogo tropskega gozda, ki prekriva neverjetno razgibano gorovje in kjer ti zamolklo bučanje valov, ki se razbijajo na koralnem grebenu, ustvarja zvočno kuliso, ki pomirja duha in odpre pot sanjarjenju. Tako daleč, daleč od ponorelega sveta, kjer nove in nove tehnološke revolucije in želja po nenehni rasti, razvoju prinašajo napredek, a rušijo sistem vrednot kot temelja medsebojnega sožitja. Romantična večerja v prijetni restavraciji ob globokem zalivu, ki jo popestri glasbenik, ki je v resnici nekdanji vrhunski oblikovalec z izjemno uspešno poslovno kariero. Mož, ki se je na vrhuncu svoje poslovne poti nekega lepega dne odločil, da bistvo svojega bivanja poišče tu. Ni kitarski virtuoz in tudi glas ni najbolj ubran, a komu to mar. Tu štejejo druge stvari.

Uganda

Obisk pri sorodnikih. Neverjetno, kako pomirjujoče in prijazno delujejo te čudovite živali, katerih moški predstavniki zlahka presežejo 200 kg. Tu se tudi sam počutim kot pravi maneken. Sprejeli so nas medse kot člane družine in z neizmerno potrpežljivostjo pozirali, da bi bili posnetki čim lepši. Ko si član tako velike družine in opazuješ njihovo sožitje, medsebojno razumevanje in drobne pozornosti, ki si jih izkazujejo, se nehote vprašaš, kdo je tu kdo. Dežela izjemnih priložnosti. Čudovita, razgibana, rodovitna, kraj, kjer zraste vse, kar pade v zemljo. Čudoviti predeli neokrnjene narave, ki jih množice turistov še niso odkrile v obsegu, kot se to dogaja v sosednji Keniji in Tanzaniji. Tu so safariji še vedno tisti pravi, kjer v ranem jutru, ko se dan šele prebuja, z neizmernim žarom pričakovanja pogleduješ naokrog v želji zagledati kakšnega predstavnika rodu velikih mačk ali večtonskih primerkov z rilcem ali rogom. In ko prihajajoči mrak počasi prekriva savano, si s kozarcem hladnega piva gasiš žejo v upanju in pričakovanju, da te bo naslednji dan obdaril s še tistimi primerki neizmerno raznolike favne, ki ti danes niso naklonili te sreče.