Pet sanjskih potovanj zmagovalca nad Atlantikom, Marina Medaka

Prvi Slovenec, ki je preveslal Atlantik, si je del sveta ogledal z morja, nekaj pa tudi s kopnega

Objavljeno
24. april 2013 13.47
Primož Kališnik, Trip
Primož Kališnik, Trip

Mladenič, ki se je zapisal v pomorsko zgodovino Slovencev, je dober študent, ki počasi končuje študij, in mlad, razmišljujoč človek, ki svoje misli deli z drugimi na odlični Metini listi. Ko je poprijel za vesla in se odpravil čez ocean, je to storil, ker se mu je zazdelo, da mora. Pripada generaciji tistih, ki razmišljajo, da bi zapustili domovino in se zaposlili kje daleč stran – zato ker se Slovenija nikakor ne zmore očistiti »duhovne navlake«.

Galapagos

O Galapagosu sem kot majhen otrok gledal dokumentarne oddaje na televiziji in sanjal, da bom nekega dne stopil v ta raj na Zemlji in ga občudoval ob blizu. Sanje sem končno uresničil po prvem letniku faksa. Kot racionalnega človeka me je najbolj navdušila evolucija, ki jo lahko občudujemo s prostim očesom. Na otoku, kjer je bilo veliko grmičevja in sadežev, so želve velike, s kratkimi in čokatimi vratovi. Na sosednjem otoku, kjer rastejo povečini drevesa, pa so manjše, z dolgimi, tanjšimi vratovi in oklepom, ki jim omogoča, da glavo stegnejo visoko navzgor. Da o tem, kako sem moral ponoči paziti, da na poti do hotela nisem pohodil morskega leva, ali o morskih psih, lovu na divjega prašiča s švicarskim nožem in ogromnih morskih želvah, iguanah in stotinah ptic niti ne govorim. To je kraj, katerega obisk vsaj enkrat v življenju bi privoščil vsakomur.

Transsibirska železnica

Potovanje s Transsibirsko železnico iz Moskve do Ulan Batorja je bilo moja naslednja avantura. Kdor misli, da je to romantično sedenje ob oknu in občudovanje prekrasne mimobežne okolice, se grdo moti. Železnica teče po približno enaki geografski širini, zato se rastje ne razlikuje kaj dosti, okolica pa tudi ni ne vem kako zanimiva. Glavni del se dogaja v kupejih in je usmerjen v izrazito družabne izkušnje. S sopotnikom Zoranom sva bila v kupeju skupaj z bratoma iz Norveške, ob večerih pa se je naš kupe spremenil svetovljansko kavarno. Stalni gostje so bili štirje ruski profesorji zrelih let s sanktpeterburške univerze, Avstrijca, Švedinje, nizozemski par, ameriška režiserka, Madžar in veliko drugih, ki se jih spomnim le bežno. Najbolj nas je skrbelo, da bi kdo ostal žejen.

Mongolija

V Mongolijo sem šel zato, ker o njej nisem vedel popolnoma nič. Ime je privlačno, leži tam nekje v Aziji in nisem poznal še nikogar, ki jo je obiskal. S sopotnikom Zoranom Furmanom sva našla še tri popotnike, da smo si delili stroške za najem džipa, voznika in vodnice za štiritedensko potovanje po državi. Med drugim smo si pogledali popoln sončni mrk v Altajskem gorovju na skrajnem zahodu države, naredili pa smo tudi 85-kilometrski samostojni treking (samo z GPS in specialko, brez vodstva), na katerem sem se navdušil nad vzdržljivostnimi preizkušnjami, ki so me nato popeljale na vesla čez Atlantik. V nekaterih pogledih so Mongolci najbolj odprt narod na svetu. V njihov šotor, ger, smo vstopali, ne da bi potrkali. Enako tudi oni v našega. Tudi če se je v njem ravno tisti trenutek preoblačilo mlado dekle.

Cornwall

V Cornwall, polotok na skrajnem jugozahodu Velike Britanije, sem prišel po naključju. Izključno zato, ker je to dom prijatelja Simona Osborna, partnerja z veslanja okoli Južne Koreje in Atlantika. Britanci imajo že tako radi tradicijo, v Cornwallu pa se je ta zares ohranila. Kamnite hiše in kmetije kot iz pravljice, kamnite ograje med polji in vijugastimi cestami ter prečudovita obala me vedno tako navdušijo, da se vsakič znova začnem zavedati pomena ohranjanje tradicije. Skoraj sem padel na rit, ko sem zjutraj videl mlekarja na kolesu, kako je pred vrati hiš menjaval prazne steklenice mleka za polne. Doslej sem Cornwall občudoval predvsem z morja, naslednji izlet pa bo s kolesom.

Dalmacija

O Dalmaciji vemo vsi skoraj vse, a mislim, da je večina še ni odkrila na način, ki je meni najbolj pri srcu. Z morskim kajakom. Dalmatinski obali in otokom na svetu ni para. Idealni so za poletno popotovanje s kajakom, tudi za začetnike. Samo vremensko napoved je treba spremljati, in ni nikakršnih ovir, da si zdrav človek ne bi mogel privoščiti tedenskega veslaškega oddiha med Kornati, okoli Hvara, ali Šolte, ali katerega drugega otoka. Čeprav sem nekajkrat preveslal celotno Dalmacijo in jo pred tem 18 let obiskoval z barko, se je nisem naveličal. Kaj bi si človek želel več od življenja kot malo veslanja, dobro kosilo v konobi, nato še malo veslanja in prenočitev v hotelu z milijoni zvezdic?