Po primorski strani gor, po gorenjski dol

Budilka zvoni. Brez usmiljenja, brez prestanka. Malo po tretji ponoči. Presneto, zdi se mi – kolikor sem sploh zmožna razmišljati ob tej uri –, da še niti dobro zaspala nisem … A budilka se ne da. In cilj, ki se mi ob prebujanju izrisuje pred očmi, tudi ne. Črna prst.

Počitniški vozni red in izbira pohodniške trase sta kriva za zgodnje bujenje. Zaradi poleti razredčenega števila vlakov, ki redke krmežljave potnike v nekaj minutah popeljejo skozi edini tunel, ki povezuje Gorenjsko in Primorsko. Pa tudi zavoljo presoje, da utegne biti vzpon na Črno prst z izhodiščem v Podbrdu in s ciljem na drugi strani te mogočne in nepopisno lepe gore, poznane tudi zaradi nadvse raznolike in edinstvene vegetacije, v Bohinjski Bistrici, prijazen krog. Eden tistih, ki v človekovi duši puščajo neizbrisen odtis. In dopuščajo možnost, da se v Bohinj pripelješ z avtom, ga pustiš na železniški postaji, ujameš prvi zgodnji vlak, da se izogneš vzpenjanju po hudi vročini, in se potem, ko je krog sklenjen, odpelješ domov – neodvisno od voznega reda, ki je med nedelovnimi dnevi še dodatno okleščen.

In res je bilo tako. Seveda je pri lovljenju vlaka šlo na minute tesno, a se je vendarle dobro izšlo. Minula sobota se je tako strnila v zaporedje prelepih utrinkov, ki so se vrstili iz trenutka v trenutek in se nanizali v doživetje, ki ga velja ponoviti. Morda z drugačnim izhodiščem. S Petrovega Brda, morda. In potem s Črne prsti nadaljevati pot do Vogla, po gorski pregradi med Primorsko in Gorenjsko. Tokrat, po primorski strani navzgor in po gorenjski navzdol, je bilo res nepozabno.

S svetilko proti vrhu

Tistim nekaj minutam vožnje z vlakom seveda še ni uspelo pregnati noči. Kaj torej? Nič, na pot. S svetilko v roki. Ne nazadnje sem bila sama tista, ki je dala zeleno luč takšnemu podvigu v dvojini, ki se je s spanjem narekovano tišino v dolini med hojo navkreber prelil v čaroben mir, ki prežema divjo, dokaj neobljudeno naravo.

Vzpon do vasi Trtnik je minil, kot bi mignil, s švigajočimi utrinki umetne svetlobe, za katero se je izkazalo, da kljub temi ni nepogrešljiva. Nujna pa je postala po prehodu s travnatega pobočja v gozd. A tam se je hitro zlila v sozvočje z zaspanim petjem murnov, za katere se je zdelo, da prav tako šele uigravajo svoje instrumente. Izjemni mir se je po jeznem laježu psov, izzvanem zaradi mimohoda nepoznanih mimoidočih, sčasoma razširil vsenaokrog in mi, Gorenjki s primorskimi geni, iz misli izrinil zaspana pretuhtavanja. Spraševala sem se namreč, ali je tudi Sokrat, ki je ljudi s spraševanjem želel pripeljati do (samo)spoznanja in védenja v smislu, »vem, da nič ne vem«, vprašanja naravnega delovanja spoznaval izkustveno. Takole, denimo, z nočnim nemirom in posledičnim uvidom v neskončno čarobnost življenja …

Svojevrstne markacije

Zanimivo, toda ob zaziranju v nočno nebo, posejano z zvezdami, človeku misli res zatavajo. Um pa ostane osredotočen, ne nazadnje je v to tudi prisiljen, zaradi še vedno slabe vidljivosti in zavoljo korenin, ki se iz najbolj nenavadnih kotov in s pomočjo nadvse presenetljivih oblik odločijo predrugačiti zemeljsko površje. Toda ob vzpenjanju – to vodi skozi čudovit gozd, ki se skorajda neopazno prelevi v drugačnega in ta spet v novega, povsem svojevrstnega – so bile na delu tudi človeške sile. Pa ne le zato, ker tako urejene in tako izjemno dobro označene pohodniške poti, razen morda na gorah nad Jezerskim, na poti na Ledine ali k Češki koči, zlepa ni mogoče najti. Tudi zaradi zanimivih skulptur iz kamenja, ki označujejo vso dolgo pot do vrha Črne prsti in potem tudi na drugi strani navzdol.

Največ podobnih stvaritev sem doslej videla v bolj zatišnih kotičkih slovenske obale, predvsem na obali med Izolo in Strunjanom. V tamkajšnjih sem ugledala odraz zamaknjenosti v daljna obzorja, kjer se morje skoraj nevidno objame z nebom, in izraz občudovanja srda morja, ki bi tako stvaritev lahko izničil z enim samim divjim valom, a jo pušča nedotaknjeno. V gorskih kamnitih skulpturah, čeprav majhnih, pa je bila skrita izjemna moč, kot da bi bil to odraz vztrajnosti vseh pohodnikov in tekačev, ki ta oddaljeni svet prehodijo in pretečejo po dolgem in počez. Vedno znova.

Oda življenju

Takšno početje je svojevrstna oda življenju. Oda, ki jo sleherni popotnik v svoji duši poje vso pot, potem, ko doseže Kalarsko sedlo, nekoliko više na razgledišču s klopico, kjer počitek ob prebujajočem se dnevu predstavlja pravo nirvano, ali kasneje, ko se odpre razgled na vrhove nad Soriško planino, ko se ponudi na ogled gorsko cvetje in prečudovita travnata planjava, ki vodi vse do sedla Čez suho, kjer se križajo poti, ki vodijo na Črno prst.

Iz smeri, ki vodi navzgor iz Podbrda (zdaj mi je povsem jasno, kako je ta kraj dobil svoje ime) ali po poti, ki se priključi v sklopu trase maratona štirih občin, drugih popotnikov skorajda ni bilo. Zjutraj se je bilo treba spoštljivo umakniti le gorskemu tekaču in kasneje dati prednost še dvema zagnanima pohodnikoma in nato še pohodnici, ki so uživali v bistveno hitrejšem tempu hoje; pohodnica ga je po počitku na vrhu gore pri vračanju navzdol stopnjevala v tek. Sama pa se ne morem upreti užitkom, ki jih nudi nekoliko podaljšana paša oči in tudi objektiva fotoaparata na cvetju in razgledu. Tako pač je, priznam. Obožujem rože, preprosto moram biti obdana z njimi, že od nekdaj, saj s svojo barvitostjo in čarobnostjo ponazarjajo življenje.

In prav zaradi tega, ker je pri pretežnem delu flore na Črni prsti obdobje cvetenja že začelo izzvenevati, bo treba vzpon ponoviti. Nujno. Tudi zaradi nepopisnega doživetja z razglednega vrha, ki je tik nad domom Zorka Jelinčiča, saj se zdi, da človeka veličastno občutje ob pogledu na gorske vrhove in troglavega očaka, ki skrbno varujejo kotline in doline ob svojih vznožjih, dobesedno izziva in poziva k ponovnemu preizkusu moči in vztrajnosti. Ta je nagrajena na vrhu, na cilju, ko človeku misli nezaustavljivo poletijo v daljavo, tako daleč, do koder seže oko, včasih še dlje. Na krilih zanosa, zraslega na premagovanju strmin in globin, na premagovanju samega sebe. Na vrhu Črne prsti se nas je nabiralo vse več; nekateri so uživali v klepetu, drugi so si kotiček za počitek poiskali bolj v osami, na robu strmine, pod katero so nas v trumah pozdravljali zmajarji.

Obrnjeni rakurz

Spust na bohinjsko stran je bil prav tako lep, a, žal, zaznamovan s precej slabše urejeno potjo in oznakami, pri katerih vsake toliko zmanjka logike. A razgled je čudovit. Obrnjeni rakurz, s pogledom na Črno prst s planine Za Liscem, znova osupne in istočasno sproži olajšanje, zavoljo že premagane strmine. Sledi še spust do Orožnove koče, prve planinske koče Slovenskega planinskega društva, ki bo naslednje leto, zdaj seveda temeljito obnovljena, obeležila 120-letnico. In potem le še navzdol, skozi gozd in čez travnik, nazaj v civilizacijo.

Podvig, ki je vsako stran Črne prsti zaznamoval s premaganjem več kot 1300 metrov višinske razlike, je za rekreativnega ljubitelja narave in gora kar precejšen dosežek. Toda vsaka kaplja utrujenosti – in teh se na takšnem pohodu nabere za malo morje – je bila bogato poplačana z doživetji.