Poroka kulturne dediščine in cvička

Pavlinovi s Pahe nad Otočcem so zelo ponosni na obnovljeno hiško, ki nosi letnico 1865. Vsem, ki cenijo dediščino in se želijo za nekaj časa vrniti v življenje prababic in pradedov, jo z veseljem razkažejo, popeljejo pa jih tudi v avtentične zidanice, ki so na novo vključene v dolenjsko turistično ponudbo.

Staro kmečko hiško, v kateri je do svoje smrti živela Matjaževa teta, so Pavlinovi sprva nameravali porušiti. »Z ženo sva jo odkupila, da se nam ne bi kdo naselil tik pred nosom. Bila je v izjemno slabem stanju, zato je bilo že vse pripravljeno, da jo bomo podrli in na njenem mestu uredili vrt. Potem pa je žena en dan prišla iz službe in povedala, da je sodelavka rekla, kako jo boli srce, ko se vse to podira. Odločila sva se, da jo bova ohranila, saj takih hiš tu naokrog ni več. Ko smo jo začeli obnavljati, z ženo nisva mislila na turizem, to smo storili za svojo dušo. A ko je bila končana, se je zdelo škoda, da je ne bi videl še kdo. Že osem let je vključena v turistično ponudbo, z njo pa želimo zanamcem pokazati, kako so ljudje v naših krajih živeli pred več kot sto leti,« je povedal sedanji lastnik tipične dolenjske domačije Matjaž Pavlin, ki je bil že prej zaposlen v turizmu.

Za obnovo v originalnem slogu, z naravnimi materiali, kamnom, lesom in slamo, je bilo potrebne kar precej iznajdljivosti. Z nasveti strokovnjakov z zavoda za varstvo kulturne dediščine jim je hišo uspelo izpiliti skoraj do izvirnika. Streha, ki je bila nazadnje opečnata, je zdaj, tako kot nekdaj, spet slamnata. S tem je bilo kar nekaj težav, saj ržene slame skoraj ni več mogoče dobiti, mojstrov pa tudi ni več veliko. Na Paho so prišli iz Prekmurja, poleg hiše pa so s slamo prekrili še dve zidanici, ki ju je Matjaž odkupil v Grčevju. »Tudi pri oknih smo se morali znajti, saj so bila pri teti nenavadno velika za tako majhno hiško. Imeli smo srečo, da smo na podstrešju našli original, po katerem so nam izdelali dve manjši okni. Zdaj je tako, kot je bilo pred 150 leti,« je povedal.

Tudi več kot sto let stare notranje opreme in pohištva ni bilo najbolj preprosto najti. Toda kjer je volja, je tudi pot. Krušna peč, denimo, je bila v zelo slabem stanju, a so imeli veliko srečo. Matjaž: »V rojstni hiši moje žene je stala več kot sto let stara, vendar zelo dobro ohranjena peč, ki je bila kot ulita za to hiško. Razstavili smo jo in prepeljali na Paho, zapečki pa so ostali originalni, ker so bili še dobri.«

Staro, a restavrirano je tudi pohištvo pa vsi drugi predmeti v hiši. Pogled pritegnejo zibka ob postelji z ležiščem iz ličkanja, skrinja, ki je starejša od hiše, kredenca, stari likalniki, bohkov kot in tipično dolenjsko glineno posodje. »Sprva smo nameravali restavrirati tudi črno kuhinjo, a smo ugotovili, da je teh ohranjenih veliko. Spremenili smo jo v vežo in na koncu uredili kuhinjo z zidanim štedilnikom. Od tod se je nekdaj prišlo v gospodarski del hiše s hlevčkom, mi pa smo ga po smernicah spomeniškega varstva preuredili v spalnico in kopalnico,« nam je razkazoval in poudaril, da so domačijo sprva nameravali gostom ponuditi kot možnost apartmajske namestitve, a so si premislili. Danes Matjaževa domačija preprosto očara vsakega obiskovalca, ki se z Otočca povzpne med dolenjske vinograde.

Gotovo je prav zaradi teh nastala tudi kamnita klet, ki sodi v sklop Matjaževe domačije. »Posebna je zato, ker jo lesene stopnice od znotraj povezujejo s kuhinjo. V nekdanjih skromnih razmerah so bili ljudje izredno praktični. V mrazu se jim po krompir, jabolka ali po vrč cvička v klet ni bilo treba odpraviti iz hiše,« je poudaril lastnik domačije.

Staro oženili s sodobnim

Poleg s slamo krite hiške so Pavlinovi postavili še tipičen dolenjski kozolec in lesen pod oziroma skedenj, kjer obiskovalcem s sodobno multivizijo predstavijo zgodbo o dolenjskem vinskem posebnežu cvičku. Obiskovalci na poljuden način izvedo vse glavno o zgodovini vinske trte in vina, o vinskih zavetnikih, vinski posodi in spoznajo vse tri slovenske vinorodne dežele ter seveda cviček. Matjaž je z odzivi zadovoljen: »Ljudje si ne želijo cvička samo okušati, ampak bi radi o njem izvedeli kaj več. Že če pridejo z drugih slovenskih območij, ga ne poznajo, da o tujcih ne govorimo. Eno leto smo razvijali petnajstminutni filmček, kjer se ta vinski kralj predstavi v prvi osebi, zdaj pa ga prevedenega v sedem svetovnih jezikov pokažemo obiskovalcem. Nekateri še vedno mislijo, da je cviček sorta grozdja, ne pa mešanica modre frankinje, žametne črnine in dolenjskega belega vina. Po predstavitvi in pokušnji vseh sestavin imajo drugačno mnenje. Sprva so zadržani, potem ko vidijo, kako zdravilen je, pa ga mnogi odnesejo tudi domov. Zadnjič ga je gostja vzela s seboj v Belgijo. Ko ji ga je zmanjkalo, nam je poslala pismo, da ga v Bruslju nikjer ne more kupiti in da bi morali poskrbeti, da bi bil vsaj v evropski prestolnici vedno na voljo.«

Matjaž nam je zaupal še dolenjsko zgodbo o Rogerju Mooru: »Kot poslanec Unicefa se je mudil na Otočcu. Sprva mu cviček ni šel, a ko je stekel, ga je v enem večeru spil dva litra. Drugo jutro je poiskal natakarja, ga objel in vprašal, kakšno vino mu je dal, da se tako dobro počuti in nima nobenega glavobola. Z Otočca je odšel s 50 litri. Zdaj mu ga vsako leto na njegov rojstni dan pošljemo prav toliko.«

Ker k vinu sodijo tudi pristni domači zalogajčki, Pavlinovi gostom postrežejo domač ajdov kruh z orehi, sir, domačo salamo, klobase in slanino. Matjaž je ponosno poudaril, da je njegova žena Marta za ajdov kruh in pehtranovo potico dobila že več priznanj in nagrad. Tudi na prestižnem ptujskem tekmovanju.

Prav s pehtranovo potico ali pa z ocvirkovko, če ni sezona pehtrana, Pavlinovi, preoblečeni v tradicionalno dolenjsko narodno nošo, pričakajo skupine obiskovalcev, ki jih zanima kulturna dediščina te vinorodne slovenske pokrajine. Vsa družina z veseljem sodeluje. Matjažu poleg žene Marte turistično idejo pomagajo uresničevati še trije otroci, študent David, vzgojiteljica Sara in gimnazijka Ana. »Opažamo, da ljudem veliko pomeni, če smo vsi,« je iz izkušenj povedal Matjaž.

Počitnice v zidanici

Na Paho, od koder se razprostira lep pogled na grad Otočec in dolino reke Krke, na Šmarješke Toplice, Stari grad, Novo mesto in Gorjance, že osem let prihajajo večinoma napovedane skupine obiskovalcev z vseh koncev Slovenije, zanimivo pa je, da naša kulturna dediščina precej bolj zanima tujce. »Marsikateri domači obiskovalec zavzdihne, da so tudi njegovi starši ali stari starši živeli v taki hiši, a pri njih ni nič več ostalo, tujce pa najbolj navdušujeta pokrajina z gosto posejanimi vinogradi in možnost bivanja v zidanicah. Nikjer na svetu ne morete najeti zidanice sredi vinograda in biti teden ali dva njen gospodar. Gostje, ki prihajajo k nam, to unikatnost izredno cenijo,« je poudaril sogovornik in dodal, da jih vsako leto obišče sto Maltežanov, radi pa pridejo tudi Belgijci, Nizozemci, Francozi in Rusi.

V dolenjsko-belokranjskem okolišu je približno 15.000 zidanic. Novomeški Kompas jih je za zdaj v ponudbo vključil 40. »Lepo so zasedene. Gostje so iz višjega cenovnega razreda in prihajajo večinoma za teden, dva, so pa tudi taki, ki v zidanici preživijo tri tedne. To je dobro izhodišče za izlete. Pogosto obiščejo še Trst, Plitvice, Zagreb. Slovenija je majhna. Povezali smo se tudi z lokalnimi gostinci, ki gostom po zelo zmernih cenah ponujajo lokalne specialitete. Pri nas je hrana zanje tako poceni, da ne morejo verjeti, in v zidanicah skoraj nihče ne kuha, čeprav imajo vse sodobno opremljene kuhinje. Navdušeni so nad čistočo in prijaznostjo. Tudi če ne znajo jezika, se jim z domačini uspe vse dogovoriti. Ne morejo verjeti, da jih povabijo na brezplačen kozarček, čeprav jih ne poznajo. Upam, da bomo še dolgo ohranili to pristnost, kajti prav ti odnosi nas delajo drugačne,« je dodal Matjaž Pavlin, ki že nekaj let piše dolenjsko turistično zgodbo z uspehom.