Tiskane izdaje
Veliki sveti Bernard (2.469 metrov) je najstarejši cestni prehod preko zahodnih Alp in tretji najvišji v Švici. Dokazi, da so ga ljudje uporabljali za prehod preko Alp, segajo v bronasto dobo. Nadzor nad njim je galskim plemenom izmaknil rimski cesar Avgust, Klavdij pa je preko njega ukazal zgraditi cesto, da bi imel bližnjico od Italije do Galije, ki je v železni in rimski dobi obsegala sedanjo Francijo, Luksemburg, Belgijo, večino Švice in zahodni del Italije ter dele Nizozemske in Nemčije na levem bregu Rena. Aprila 1800 je preko prelaza v Italijo s 40.000 možmi vstopil Napoleon, ki je hotel ponovno zavzeti ozemlje, ki so ga pred tem osvojili avstrijski vojaki.
Od leta 1964, ko so pod Velikim Svetim Bernardom odprli tunel, zgornjo cesto uporabljajo večinoma pohodniki in romarji, saj je del mednarodne romarske poti Via Francigena in omrežja označenih pohodniških pešpoti Via Alpina, ki se vijejo po alpskem svetu osmih držav. Na prelazu je muzej bernardincev, ki si ga nismo imeli časa ogledati, a me je pomiril Tajin podatek, da imajo žive pse kar v kletkah.
Njihove prednike so pred dva tisoč leti v Švico pripeljali Rimljani. Takratni bernardinci so bili križani z alpskimi mastifi, zato so bili bistveno bolj ostri kot današnji. Uporabljali so jih kot planšarske pse in čuvaje. Sredi 17. stoletja pa so jih začeli vzrejati menihi iz samostana na prelazu za iskanje romarjev, ki so zašli v snegu ali izginili pod plazovi. Ti psi s sodčki za vratom so bili značajsko že bolj podobni današnjim zvestim in dobrodušnim bernardincem.
V hudih zimah med letoma 1816 in 1818 so številni umrli med reševalnimi akcijami, zato so menihi preostale pse v 50. letih 19. stoletja križali z novofundlandci. Nov rod bernardincev pa ni bil več tako uspešen pri reševanju pogrešanih v snegu kot stari. Na daljšo dlako se je prijemal sneg in jih upočasnjeval.
S prečenjem prelaza, na katerem je bilo pred dobrim mesecem še preko dva metra snega, smo zapustili Italijo in se po treh dnevih zopet vrnili v Švico. Po deloma pozelenelih in cvetočih, deloma zasneženih pobočjih, mimo pašnikov, na katerih so se pasle krave - Fabio Giannetti z Inštituta za gozdne rastline in okolje v Torinu (IPLA), ki nas je spremljal na poti, je komentiral, da v Švici celo krave umivajo -, smo se spustili do točke, kjer nas je s kombijem pobrala Taja. Odložila nas je na avtobusni postaji vasice Bourg St. Pierre, od koder smo se popeljali proti Brigu, od tam pa z vlakom mimo Martignyja, katerega prebivalstvo se je v zadnjih letih zaradi priseljencev povečalo za deset odstotkov, do gorske vasice Ulrichen z nekaj več kot 200 prebivalci.
Če je kje v Alpah udoben, čist in točen javni prevoz, je to v Švici. V okviru sistema Swiss Pass lahko z eno vozovnico prepotujete 26.000 kilometrov z vlakom, avtobusom ali ladjo. Popeljete se lahko od St. Moritza do Zermatta, na najvišjo železniško postajo v Evropi Jungfraujoch in številne druge konce. Vozovnico lahko kupite preko interneta, preden se odpravljate na potovanje po Švici, ali na letališču. Na voljo je štiri-, osem-, 15-, 22- dnevna ali enomesečna fiksna (za natančno določene dneve) ali fleksibilna (za poljubne dneve) vozovnica, ki omogoča tudi brezplačen obisk preko 400 muzejev. Le eno pomanjkljivost ima; ceno. Nekoliko cenejše je skupinsko potovanje; če skupaj potujeta vsaj dve osebi, imata 15-odstotni popust, otroci, mlajši od 15 let, pa v spremstvu staršev potujejo brezplačno.
Po prenočitvi v Ulrichnu smo se navsezgodaj zjutraj namesto preko prelaza Gries, ki je bil zasnežen, vzpeli po andsko ozelenelih pobočjih nad dolino Leventine in preko prelaza San Giacomo (2.469 metrov) mehko prešli na italijansko stran v deželo Piemont. Ko smo jo mahali mimo jezera Toggia, so nas od daleč previdno zvedavo opazovali tolsti svizci in se poskrili v luknje, še preden smo jih uspeli fotografsko ovekovečiti. Vasico Riale s cerkvico na hribčku in jezerom Morasco, ki kraljuje nad njo, obdajajo čudoviti pinijini in macesnovi gozdovi, alpski travniki in dramatično raztreščene gore. Poleti je izhodiščna točka za pohodništvo, gorski tek in kolesarjenje, pozimi za turno smučanje.
Zajezdili smo gorska kolesa in se mimo mogočnega slapu Toce spustili do vasice Ponte. Proizvodnje bettelmatta, najbolj znanega sira v dolini Ossole, si nismo mogli ogledati, saj krav zaradi snežne odeje še niso pripeljali do visokoležečih pašnikov okoli jezera Morasco, na katerih lahko mulijo »mottolino«, rastlino, ki bettelmattu dajo značilni okus.
Ustavili pa smo se v masivni kamniti zgradbi iz leta 1569, ki je bila v preteklosti lokalno sodišče, ječa in shramba, danes pa sta v njej muzej walserske kulture - ta sega v 13. stoletje -, in razstava lesenih nabožnih figur iz 15. stoletja. Walsersko nemščino, ki jo govorijo tudi v delu švicarskega kantona Valais, še vedno uporablja peščica od 400 prebivalcev vasice.
Značilne walserske hiše so prepoznavne po kamnitih gobah, ki povezujejo spodnji kamniti in zgodnji leseni del, in slednjega varujejo pred mišmi. Lokalna pesnica, ki piše v walserski nemščini, nam je povedala, da je mimo Ponteja potekala trgovska pot iz Domodossole do Luzerna, preko katere so iz Italije v Švico tovorili vino in sol, iz Švice nazaj pa sir sbrinz, švicarsko različico parmezana.
Tega in še nekaj drugih vrst sirov, vse zrele in močno dišeče, smo poskusili že čez nekaj minut v gostilni županje Ponteja. »Že res, da ima Chamonix številne čare, toda duša se spočije šele tu, kjer skoraj ni turistov,« je blaženo zavzdihnila Simonetta Radice, sodelavka italijanske spletne strani Planet Mountain. Županja in lokalni turistični delavci bi pritrdili le prvemu delu njenega stavka, saj ne morejo biti zadovoljni s skromnim turističnim obiskom, ki je tudi posledica hude recesije v državi.
Mir je bil tudi v termah v Premii z idiličnim pogledom na okoliške slapove, a le zato, ker so jih odprli posebej za ekipo SuperAlpa!. S 120.000 obiskovalci letno so namreč zelo zadovoljni. Po blagodejnem namakanju v topli termalni vodi in neuspelih poskusih učenja plavanja nepalskega kolega Paribesha Pradhana smo se mimo rudnikov marmorja, granita in oniksa pripeljali do Domodossole, zadnje točke letošnjega 600-kilometrskega prečenja treh alpskih držav s trajnostnimi prevoznimi sredstvi. Simpatično mesto je bilo med drugo svetovno vojno središče upora proti Nemcem, v dolini Ossole so septembra 1944 razglasili svobodno partizansko republiko in se odcepili od fašistične Italije. Nemške enote so upor sicer nasilno zatrle, toda postal je simbol protifašističnega gibanja v Italiji.
Popoldne so nam predstavniki lokalnih oblasti predstavili nekaj dobrih praks prilagajanja na podnebne spremembe, ki jih izvajajo v okviru projekta C3 Alps. Sledila je zaključna večerja, ki je dotolkla še zadnje, ki so dotlej dobro prenašali holesterolsko turnejo. Vseeno je bilo doživetje enkratno, smo si bili edini. Zjutraj smo se preko železniške postaje odpravili vsak proti svojemu domu - pod Alpami.
