Rateče so tekaška prestolnica Slovenije

Tam, kjer je smučarski tek doma

Objavljeno
30. januar 2013 15.10
 Blaž Račič, besedilo in fotografije,Trip
Blaž Račič, besedilo in fotografije,Trip

Ko pokrajino pobeli sneg, ko pritisne mraz in Zgornjesavsko dolino v njenem najzahodnejšem delu objamejo še sončni žarki, nastane podoba, ki se je ne bi branili v nobeni pravljici. In takrat se zgodi ... Številne tekače na smučeh kot magnet pritegnejo urejene proge na širšem območju Rateč. Vas je pozimi pač glavno mesto smučarskotekaške Slovenije.

Trideset kilometrov beline

S podporo lokalne turistične organizacije proge ureja in s sodelavci zanje skrbi Matej Soklič, nekdanji smučarski tekač, ki se je v zgodovino zapisal kot najuspešnejši slovenski tekač, saj je na olimpijskih igrah leta 2002 v Salt Lake Cityju v šprintu na deset kilometrov dosegel 11. mesto, njegovega dosežka pa v moški konkurenci od Slovencev ni še nihče ogrozil, kaj šele presegel. Smuči je odložil v kot leta 2004, od leta 2005 pa v Ratečah in okolici skrbi za tekaške proge.

Urejene tekaške proge so od Rateč proti Podkorenu in Kranjski Gori, Planici in Tamarju ter v smeri proti sosednji Italiji primerne za vse smučarje tekače, enkratno ponudbo opisuje Matej Soklič. Skupaj se jih nabere za približno 30 kilometrov, po njih lahko tečejo začetniki, medtem ko v vzpone iz Planice proti Tamarju lahko zagrizejo le bolj izurjeni.

»Na svoj način sem ostal v tem športu, vendar si ne predstavljam več, da bi vsak dan, tako kot nekoč, na smučeh pretekel 30 kilometrov,« pravi Soklič, ki je tudi poslovno priložnost našel v tej športni disciplini. Prodaja tekaško opremo, izvaja šolo smučarskega teka, servisira tekaške smuči, pri čemer mu pomagajo brat in nekaj tesnih prijateljev, večinoma nekdanjih tekačev na smučeh. Posebej si prizadeva, da bi uporabniki prog za smučarski tek primaknili nekaj evrov, ki bi jih lahko namenili za njihov nadaljnji razvoj, saj je priprava prog povezana z visokimi stroški, ki se še povišajo, če ni naravnega snega.

Koliko je vreden umetni kilometer

Soklič predlaga, da bi za uporabo tekaških prog zaračunali tri evre, letna vozovnica pa bi stala približno 50 evrov. Za primerjavo doda, da je v italijanskem Trbižu na primer zanjo treba odšteti 60 evrov.

En kilometer ureditve tekaške proge (umetno zasneževanje, teptanje) stane od 3000 do 4000 evrov, saj že ena delovna ura teptalnega stroja stane več kot 90 evrov, pravi Soklič. Zaradi pomanjkanja snega so pred začetkom letošnje tekaške sezone, denimo, v Rateče pripeljali kar okoli 80 tovornjakov snega, ki so ga nabrali v okolici Vršiča. »Od snega smo odvisni, zato se moramo potruditi,« pravi Soklič, ki razmišlja tudi o osvetlitvi dela tekaških prog. Po Kranjski Gori, kjer so za hotelom Kompas uredili nekaj sto metrov dolgo osvetljeno progo, si podobno želijo tudi v Ratečah.

Užitek v neokrnjeni naravi

Sokliču je od aktivnega treninga še vedno ostala tehnika smučarskega teka. Ta je pomembna, zato bi se osnov morali naučiti vsi začetniki, pove in doda, da ta dejavnost tako lahko postane užitek. Omogoča enkratno doživljanje narave, in Sokliča ne preseneča, da je rekreativnih smučarjev tekačev čedalje več. Oprema je cenejša kot za alpsko smučanje, pa še vozovnice ni treba plačati, kakršna je sicer praksa v Italiji ali Avstriji. Smučarski tek je tudi precej varnejši, saj resnejših poškodb skorajda ni, prav tako ne povzroča povečane obremenitve sklepov, razlaga poznavalec. Zato se mu ne zdi čudno, da na smučeh teče tudi vedno več upokojencev.