Tiskane izdaje
Rimljani prenesejo marsikaj. Tudi tisoče turističnih avtobusov, ki jim smrdijo pod nos celo ob ulicah, kjer niti voziti ne bi smeli, parkirati sploh ne, še zlasti pa ne s prižganimi motorji, kot počno na Ulici sprave. Niso pa prenesli, da bi sredi mesta stala smreka iz aluminija. Podrli so jo še isti dan. Tone Hočevar, dopisnik
Kdo ve, kaj je rojilo po glavah rimskih »umetnikov«, ki so hoteli v italijansko in hkrati cerkveno prestolnico, ki stoji že 2760 let in še malo, postaviti smreko, ki bi prav lahko stala kje bolj na severu. Morda bi jo tam celo občudovali kot neverjetno posrečeno domislico. Bila je ogromna. Hotela je, a o tem lahko le ugibamo, tekmovati s tisto v vatikanski državi streljaj stran.
V začetku decembra so jo postavili čez noč. Proti jutru se je že bleščala tistim, ki so bili bolj zgodnji na poti v službo ali pa so odhajali s prvih prednovoletnih veselic. Zvečer pa je ni bilo več!
Meščani, med katerimi je veliko takih z dobrim okusom, so skočili pokonci. Kdo neki si je upal kaj tako neokusnega postaviti na trg pred Beneško palačo, s katere balkona je nekoč grmel Duce. Pa pred Oltar domovine, ki kljub nasprotovanju estetov že skoraj poldrugo stoletje krasi tisti konec mesta in zakriva imenitni Kapitol!
Aluminijasto smreko je bilo en dan videti vse do nekaj sto metrov oddaljenega Koloseja. Potem je izginila, kakor se je pojavila.
Čemu zgodba o smreki, ki je sploh ni več?
Zato, ker nazorno priča, da si Rimljani ne dajo vzeti duše. Tudi letos bodo tisočim in tisočim tujcev, ki bodo prišli gledat najlepše jaslice, ki so italijanski izraz praznovanja božiča, kakor je božična smrečica srednje- in severnoevropski običaj, ali se veselit za novoletne praznike, pokazali svoj stari, dobri, največkrat prav prijazni obraz.
Letos pa so se Rimljani vendarle malo pregrešili, ko so začeli mesto krasiti prej kot ponavadi. Že novembra, kakor da živijo v kateri izmed drugih velikih evropskih ali svetovnih prestolnic. Doslej je namreč veljalo, da se sme stebre z lučkami ali smrečice, ki jih je v mesto prinesel predvsem poljski papež Wojtyla, postavljati šele za praznik Brezmadežne, 8. decembra.
Tudi trgovci so se dolgo prilagajali starim običajem, ki so zapovedovali, da je osvetlitev skromna in dostojna, nobenega odvečnega blišča ne prenesejo stare ulice. Poltisočletna pročelja se Rimljanom pač ne zdijo pravšnje mesto za kičaste kitajske okraske.
In vendar se letos že dogaja, da tudi kakšen neokusen bleščeč in migetajoč trak iz bližnje pogrošne kitajske trgovine, take pa so se zlasti v zadnjem času pojavile prav v vsaki rimski četrti, pojavi na pročeljih trgovin in gostiln. Kakor tujek se zdijo, ki nikamor ne spada, in vendar se mu bo treba privaditi.
Leto suhih krav
Trgovci, ki so bili še pred kakšnim letom ali dvema čisto pravi trgovci z novci, se v kriznem času komaj še prebijajo. Vse bi storili, da bi vsaj za konec leta kaj prodali. Večina trgovcev je bila vajena, da je decembra nadoknadila, kar je morda zamudila čez leto.
Z leti suhih krav, ki so v Italiji zadnje čase še posebej mršave, pa se dogaja, da domačini komaj še kaj zapravijo, romarji že prej niso metali denarja stran in so najraje še vodo prinesli kar s seboj, turisti pa tudi že gledajo na vsak evro.
Onkraj Tibere, v cerkveni državi na vatikanskem griču, je letos božič prav tak kot prejšnja leta. Kljub sedanjemu Ratzingerjevemu papeškemu obdobju, ki je za romarje manj vabljivo. Smreko so papežu letos pripeljali iz Ukrajine. Lepa je, visoka in košata, ampak slovenska smreka pred petnajstimi leti je bila lepša od te.
Tudi smreko na Trgu svetega Petra so postavili prej kot ponavadi, jaslice pa so odkrili v običajnem času, da jih je videla že sveta Lucija. Kot vedno so lepe in velike, odkar jim ob strani dodajajo figure z drugih celin in iz drugih civilizacij, so za obiskovalca še posebej zanimive.
S koledarjev
se smehlja Wojtyla
Koledarji, ki jih letos prodajajo na vseh stojnicah, kažejo obličje Janeza Pavla II., vsaj velikanska večina je takih. Zato, ker je Janez Pavel postal svetnik, pojasnijo v prodajalnah nabožnih predmetov. Le tisti, ki jih dobro poznaš, priznajo, da je tako pač zato, ker se Wojtylove fotografije precej bolje prodajajo od Ratzingerjevih.
Teden pred božičem pa tisti med božičem in novim letom bosta letos v Rimu čas izjemnega števila kulturnih dogodkov. Igralci, pevci in vsi drugi iz estradnega sveta vedo, da bo letos veliko ljudi ostalo doma, saj ni denarja za draga potovanja na druge, tople celine.
Zato v Rimu ni gledališča, ki ne bi ponujalo zanimivih predstav, in ne dvorane, kjer že ves mesec ne bi viseli plakati z bogato ponudbo koncertov za praznične dni. Kdor pride za praznike v Rim, bo sicer opazil za spoznanje bolj kičasto okrancljano mesto, vendar mu niti za trenutek ne bo dolgčas.
Sicer pa – ali je bilo v Rimu sploh kdaj dolgčas!?
