Tiskane izdaje
Jate plamencev, ki letijo nad glavami opazovalcev, so pogost prizor na bregovih vzhodnoafriških jezer, kjer čudovite rožnate ptice ležejo jajca v blatnih gomilah. Slana voda v jezeru Natron je edino območje, kjer se lahko ogroženi mali plamenci nemoteno parijo. Pri tem jih ne motijo trume turistov. Zmotila (in uničila) jih bo kvečjemu tanzanijska vlada. Domači veljaki si namreč ob bregu čudovitega jezera spet prizadevajo zgraditi tovarno za pridobivanje natrijevega karbonata.
Kraljevo društvo za zaščito ptic (RSPB) ocenjuje, da tri četrtine svetovne populacije malih plamencev živi in gnezdi v tem delu vzhodne Afrike. »Najpomembnejše je tanzanijsko jezero Natron, kjer se parijo. Na voljo imajo veliko hrane, uredili so številna gnezdišča, predvsem pa je jezero z izjemo odgovornega turizma odmaknjeno, zato jih nihče ne more motiti,« so povedali predstavniki RSPB.
Jezero Natron je globoko samo 50 centimetrov in leži ob vznožju gore Ol Doinjo Lengai, kar v lokalnem jeziku maa pomeni Božja gora. Je slano, ker v bližini deluje Ol Doinjo, edini dejavni vulkan, ki bruha natrokarbonatno lavo. Te kamnine ustvarjajo vodo, ki se je plenilci izogibajo, plamenci pa lahko ležejo jajca na majhnih, vulkanom podobnih kupih blata v slanem jezeru.
Tanzanijski predsednik Džakaja Kikvete je aprila izjavil, da je treba hitro postaviti tovarno za pridobivanje natrijevega karbonata, ki so se ji enkrat zaradi ugovorov okoljevarstvenikov že odpovedali. »Projekta ne smemo več odlagati, ker bo zelo koristil gospodarstvu v državi,« je Kikvete povedal uradnikom na ministrstvu za trgovino in industrijo. Prepričan je, da so zaloge natrijevega karbonata v Natronu dovolj velike, da bi lahko Tanzanija postala najpomembnejša svetovna proizvajalka natrijevega karbonata.
Ta se uporablja v pralnih praških, vodnih mehčalih in pri izdelavi nekaterih vrst stekla, po domače ji pravimo tudi soda. Ibrahim Matovu, vršilec dolžnosti vodje okrožja Longido, je navdušen nad načrtovano gradnjo. »Prepričani smo, da se bo življenjska raven tukajšnjih prebivalcev zvišala, da bomo zagotovili nova delovna mesta ter da se bodo izboljšali izobraževanje in zdravstvene storitve,« je povedal v Longidu, mestu, v katerem nujno potrebujejo nova delovna mesta. Tanzanijsko vlado so kritizirale okoljevarstvene organizacije, zato je začela razmišljati o tem, da bi tovarno premaknili nekaj deset kilometrov stran od jezerskega brega.
Toda cevi, po katerih bi prečrpali natrijev karbonat vanjo, bi kljub temu motile plamence, so prepričani okoljevarstveniki in pobudniki zelenega turizma. Delavci bi morali zgraditi potrebno infrastrukturo, cevi pa bi bilo treba premikati, da bi pridobivali natrijev karbonat iz različnih delov jezera. »Zelo hitro lahko zmotimo in prestrašimo celotno populacijo ptic, zato lahko zapusti svoja gnezdišča,« je povedal predstavnik RSPB. »Vedeti moramo, da se plamenci, ki živijo največ 40 let, parijo samo vsakih pet ali šest let.«
Tudi številni prebivalci ob jezeru Natron ne podpirajo gradnje. »Ni mi všeč, da bi tu postavili tovarno,« je povedal Lemra Kingi, vodja turističnega urada v vasi Engaresero. »Ptice bodo zapustile območje,« je napovedal. Oblečen je v tradicionalna oranžno-vijolična oblačila Masajev, okoli vratu ima srebrno ogrlico iz školjk, obut pa je v sodobne teniške nogavice in pohodniške čevlje. Vendar se 23-letni tajnik združenja turističnih vodnikov Lucas Lemole ne strinja z njim: »Ne vemo, kako bo industrija vplivala na naša življenja, potrebujemo pa nove službe. Tako bomo dobili tudi bolnišnico ter omogočili razvoj in izboljšali raven izobraževanja.«
V Engareseru in na območju okoli jezera ni mobilnega omrežja. Glavna cesta ob zahodnem bregu je makadamska, večkrat jo prečkajo številne divje živali – mungi, zajci in pavijani. Sarupe Koileken, nadzornik živine in krajevni uradnik, se boji, da bo tamkajšnja kultura izginila, če se bodo v vas priselili tuji delavci. »Petindevetdeset odstotkov prebivalcev je Masajev. Tradicionalni običaji se bodo gotovo spremenili, ker se bodo kulture začele mešati,« je povedal.
Joseph Seuri, predstavnik nevladne organizacije v lokalni skupnosti, živi v vasi Pinjinji, 29 kilometrov oddaljeni od Magadija, jezera z natrijevim karbonatom na kenijski strani meje, kjer deluje podobna tovarna. Sovaščane je opozarjal, naj ne verjamejo obljubam. »Ob Magadiju so ljudem obljubljali nova delovna mesta. Nato so jih pregnali in preprečili živini, da bi se pasla blizu tovarne,« je zagrenjeno povedal. Odšli so domačini, odšle so živali, odšli so turisti. Mar čaka enaka usoda tudi jezero Natron?
