Še Kolumba so si vzeli na svojo stran

Kolumb na koncu Ramble v Barceloni je spet tak, kot mora biti. Od leta 1888, ko so ga postavili, s prstom kaže proti morju, a v napačno smer. Amerika, ki jo je odkril, je ravno v nasprotni smeri. Toda to niti ni pomembno, saj je tudi sam hotel v Indijo. Letošnja zima Evropi ni prizanesla, vendar Kolumba na 60 metrov visokem stebru v dres nogometnega kluba Barcelone niso oblekli zaradi tega.

Kdor je od 22. maja do 9. junija obiskal Barcelono, je Kolumba lahko gledal v precej drugačni podobi. Njegova oblačila je namreč prekril ogromen in povsem nov dres nogometnega kluba Barcelona, ki je tudi letos postal državni nogometni prvak. To je dres, v katerem bodo nogometaši igrali v sezoni 2013/14 in na katerem se spredaj že blešči napis Quatar Airways, ki je zamenjal dosedanjega Quatar Foundation. Podjetje Nike je za propagandno akcijo mestu Barcelona plačalo 100.000 evrov, s katerimi bodo pomagali socialno ogroženim prebivalcem iz starega mestnega jedra. Zlobni jeziki so seveda naredili svoje. V nedeljo, 9. junija, ko so zjutraj ob 8.30 Kolumba začeli slačiti, so komentatorji na internetu že pisali, da se s fotografij vidi, kako se nad delavci dere: »Da ne pridete nikoli več!« Komentatorje je zanimalo tudi, ali bi mestna oblast, recimo, sprejela višjo finančno ponudbo Adidasa, ki oblači madridski Real, in med drugim opozorili, da je tudi Katar, ki se s svojim imenom bohoti na sprednji strani dresa, v popolnoma drugi smeri.

Toda z geografskimi smermi se v Barceloni ne ukvarjajo preveč. Zanima jih samo tista do Madrida. Morda je bilo naključje, ampak na zaključni tekmi sezone Barcelona–Malaga so z vrha stadiona Camp Nou vihrale zastave vseh španskih klubov. Samo zastava madridskega Reala je bila sumljivo zavita okoli stebra.

Decembra 2010 je nogometni klub Barcelona s katarsko fundacijo podpisal petinpolletno pogodbo o sponzorstvu za 170 milijonov evrov, največ vredno v nogometnem svetu. Več kot 110 let je bila Barcelona klub, ki je na dresih zavračal napise sponzorjev. Leta 2006 so sicer nanje spustili Unicef, vendar ta ni bil sponzor, ampak ravno obratno. Klub je Unicefu na leto plačeval 1,5 milijona evrov (0,7 odstotka prihodkov). Katarska neprofitna organizacija zdaj Barceloni na leto plačuje 30 milijonov evrov, njen cilj pa je predvsem opozarjati na leto 2022, ko bo pri njih svetovno nogometno prvenstvo. Barcelona je najprej še poskušala nekako uravnotežiti oba sponzorja, vendar je na koncu Katar pristal spredaj in nato še na samem Kolumbu v središču Barcelone, Unicef pa se je umaknil na hrbtno stran dresa.

Siva ekonomija prikriva realnost

Astronomske številke so za večino Kataloncev čista utopija, čeprav njihova srca strastno trepetajo za klub. Eden med njimi je Sebastian Cintas, ob katerem sem se ustavil zato, ker je protestiral na trgu pred mestno hišo in vlado Katalonije. S plakati je opozarjal na svojo brezposelnost in se dobesedno ponujal na črnem trgu delovne sile. Na veliko je namreč zapisal, da je pripravljen delati samo za hrano in potne stroške. »Vsak dan gledam tele politike, ki se sprehajajo med mestno in vladno palačo in so nas pripeljali v krizo,« mi je hitel pripovedovati in mi nato na vprašanje, ali so tudi njega odpustili, odgovoril, da v življenju tako ali tako nikoli ni imel redne zaposlitve. V Barceloni se po njegovem mnenju še vedno obrača izjemno veliko denarja, problem je le, da je ta družba vse bolj razslojena. »Velikanska vsota kapitala je razdeljena med peščico ljudi. Ti upravljajo tudi nogometni klub,« mi je dejal.

Tudi kolega Ramon Simo, ki vodi poletni festival Grec, mi je na vprašanje, kako je mogoče, da je ob splošni krizi stadion Camp Nou vedno poln, čeprav vstopnica v povprečju stane 100 evrov, odgovoril: »Barcelona je velikanska. Tu živi več kot milijon in pol ljudi, stadion pa sprejme 120.000 navijačev. Ne smemo pozabiti tudi številnih turistov, ki vsak dan prihajajo sem. Ogromno je takih, ki pridejo na tekmo že samo zato, ker so ravno tedaj v katalonski prestolnici.«

V tem je veliko resnice. Teden dni pred tekmo Barcelona–Malaga mi že ni več uspelo dobiti vstopnic za tri sedeže skupaj. Na tekmi pa je bilo okoli mene poleg katalonščine mogoče slišati še nemščino in francoščino. Ramon me je opozoril tudi na to, da tako v Barceloni kot tudi v preostalih delih Španije vlada siva ekonomija, ki ne prikazuje realnega stanja. Tudi to je res. Gostilne so še vedno polne, pred muzejem na stadionu Camp Nou pa je vedno vrsta, čeprav vstopnina stane 25 evrov. V njem se med drugim svetijo vsi pokali iz dolge zgodovine kluba pa podpisana majica Maradone, Valdesove rokavice, s katerimi je leta 2010 branil na tekmi z Valladolidom, ki so jo dobili s 4 proti 0, podpisana žoga, s katero je Messi dosegel svoj pettisoči gol, ob njej je še dres s tekme proti Real Racing Clubu iz Santanderja, ki jo je Barça leta 2009 v Santanderju dobila z 2 proti 1. Med številnimi podatki je najti tudi tega, da med množico podpornih klubov po svetu v Sloveniji obstaja Penya Blaugrana Eslovena Triglav. Pot iz muzeja na Camp Nou seveda vodi skozi njihovo uradno trgovino, v kateri nove drese za prihodnjo sezono že prodajajo po 100 evrov. Cenejše ponaredke je mogoče najti povsod po Barceloni, vendar pravih navijačev ne zanimajo.

Nogometni klub Barcelona je res zlata jama denarja. Takoj ko se je zvedelo, da bo vanj prišel brazilski nogometni zvezdnik Neymar, za katerega so odšteli 57 milijonov evrov, so se po mestu že pojavili dresi z njegovim imenom. Nerodno je bilo le to, da se še ni vedelo, katero številko bo dobil. Ampak trgovci so vseeno prisluhnili glasovom iz zakulisja in mu natisnili prestižno enajstico, ki jo še nosi Thiago Alcantara. Messijeva desetka je seveda nedotakljiva. Neymar je pri tem izjavil, da mu je glede številke vseeno. Vodstvo kluba pa uradno molči, saj naj bi številke razdeljevali šele, ko se bo videlo, kateri igralci bodo klub zapustili. Neymarjeva številka 11 je tako v Barceloni javna skrivnost, ki jo trgovci že dobro tržijo.

Abidalov odhod

Prihodi in odhodi igralcev so med medijsko najzanimivejšimi področji nogometnega posla. Prihod Neymarja se je časovno ujel z odhodom Erica Abidala – ta se je od Barcelone poslovil v zadnjem delu tekme Barcelona–Malaga, ki so jo Katalonci dobili s 4 proti 1. S kančkom humorja sem razmišljal, da je bil ogled pravzaprav še poceni. En gol me je pri ceni vstopnice 100 evrov stal le 20 evrov. Pri tem smo kot nekakšen bonus dobili še več kot polurni del poslavljanja od francoskega zvezdnika, v katerem so nastopili Barçini igralci (Messi je bil tedaj že doma v Argentini), Abidalova žena in tri hčere ter bratranec Gerard, ki mu je za presaditev podaril del svojih jeter. Nekaj dni pred tekmo je klubska televizija Barça TV neštetokrat ponavljala Abidalovo tiskovno konferenco, polno hvale o klubu, o katerem je govoril, da mu dolguje vse, in obljubljal, da se bo po dveh letih vrnil. »Merci Abidal« je pisalo, kamorkoli si pogledal, ampak če ga poiščete v Wikipedii, boste že v drugi vrsti našli podatek, da »je brez kluba in z negotovo prihodnostjo«. Pozornim ušesom namreč pri vseh njegovih hvalnicah FC Barceloni ni mogla uiti izjava, da ga vodstvo kluba ne vidi v svoji trenutni viziji. Vse kaže, da mu zdravstveno stanje ne omogoča več nadčloveških naporov vrhunskih nogometašev.

Španija, kjer je španska zastava redkost

Ali so dogodki tudi posledica evropske gospodarske krize, bo verjetno pokazal čas. Vsekakor pa se v krizi počasi spreminja tudi filozofija katalonskega kluba, kar mnogim navijačem ni všeč. Na osrednjem delu stadiona se še vedno blešči zgovoren napis, da je Barça »Mes que un club«, se pravi – več kot klub. Barça je bila doslej življenjska filozofija, način razmišljanja. To je bil klub brez enega bogataškega lastnika in z razpršenimi delničarji. In to je tudi klub, pri katerem še danes za golom v pravem vzdušju zaplapolajo katalonske zastave. Nekaj časa je minilo, odkar sem zadnjič obiskal katalonsko prestolnico, v kateri sem bil že večkrat. Ampak še nikoli nisem opazil toliko katalonskih zastav, ki visijo z balkonov in oken stanovanjskih blokov. Na koncu sem bil prav vesel tistega neznanega junaka, ki je na balkonu izobesil špansko. Bila je edina, ki sem jo videl v tednu bivanja v Barceloni.

Barceloni se očitno ni treba bati prihodnosti. Njeni hoteli so še vedno med najbolj zasedenimi v Evropi. Letos jim bo to prineslo celo 1,4 odstotka več prihodka kakor lani, kar je v primerjavi s podatkom, da bo madridski prihodek 5,8 odstotka manjši, toliko bolj zgovorno. Špansko prestolnico je recesija udarila veliko bolj kot katalonsko glavno mesto, ki se med drugim lahko pohvali, da je po zasedenosti hotelov na četrtem mestu med evropskimi mesti. Pred njo so samo Pariz, Edinburg in London. Ampak na enem področju je madridski Real letos vseeno pred Barcelono. Že štiri leta zapored španska kluba med evropskimi vodita po višini zaslužka. Na prvem mestu je Real, ki je zadnje leto zaslužil 512,6 milijona evrov. Barcelona je s 483 milijoni evrov na drugem mestu. Samo z vstopninami so zaslužili 116 milijonov evrov, s pravicami za televizijske prenose 180 milijonov in z reklamami 187 milijonov.