Tiskane izdaje
Starejši prebivalci se bodo najbrž z nasmehom spomnili povojnih časov, ko se je začelo govoriti o turizmu in čudakih, ki so si po vzoru reka Vse, kar imam, nosim s seboj postavljali šotore ali si kupovali avtoprikolice in jih vozili na počitnice. Kamping že dolgo ni več sinonim samo za počitnice pod milim nebom, ampak so mu začeli dodajati glamur, ponudniki teh storitev pa pravijo, da je za sodobnega gosta wi-fi ravno tako pomemben kot topla voda.
Pisanje o sodobnih trendih v teh časih je sila nehvaležno delo, kajti takoj ko se zdi, da se eden uveljavlja, je pravzaprav že preteklost. Kdo ve, ali se je tako počutil tudi Rupko Godec, ko je sredi 50. let prejšnjega stoletja izdal knjižico Camping – turistično šotorjenje. Tudi on je že na začetku poskušal opraviti z morebitnimi jezikovnimi nergači in jim pojasnil, da je kampiranje pri nas še precej nepoznan način uporabe dopusta, zato si je sposodil tuji izraz camping, hkrati pa bralce opozoril, da to ni nikakršno taborništvo, temveč »poseben način oddiha v naravi, pri katerem je človek vezan na lastna sredstva in delo, označuje pa ga bivanje pod šotori, v posebnih vozilih ali sličnih bivališčih«.
In podobno, kot je njega zaskrbelo ob poimenovanju zdaj že poslovenjenega kampinga, je zdaj upravičena skrb zaradi uvoženih skovank, kot so glamping (nekakšno luksuzno kampiranje), guerilla camping (kampiranje tam, kjer je to prepovedano), geek camping (kampiranje z vsem tehnološkimi pripomočki) ali frugal camping, kar je brezplačno taborjenje ob različnih, pretežno ruralnih postojankah, kjer je mogoče dobiti še kaj za pod zob.
Kako smo opravili
Kampiranje je v naslednjih letih postalo simbol za delavske oddihe, saj so podjetja po kampih zlasti vzdolž Jadranske obale razpostavila na desetine avtoprikolic in tako sicer mobilnemu turizmu dala nekaj statičnosti, do danes pa je kamping dobil toliko razsežnosti, da je že težko pisati o njem, ne da bi izpustil kakšen trend. Vračanje k naravi ni več samo počitnikovanja pod milim nebom z najosnovnejšimi stvarmi, pač pa je postalo že kar glamurozno. Pri nas, denimo, sledijo konceptu glampinga Gozdne vile na Bledu in Vinska vas v Termah Ptuj.
Malo nizkocenovnih gostov
Sašo Gašperin, direktor kampa Šobec v Lescah, ki bo čez dve leti praznoval šestdesetletnico obstoja in je drugi najstarejši avtokamp pri nas, takoj zavrne tezo, da kamping zdaj izgublja tisto, kar ga povezuje s poceni počitnicami. »To že dolgo ne velja več, pravzaprav nikoli ni bil prav zares poceni, saj so avtodomi dragi, ravno tako prikolice. Za ta denar bi lahko preračunljiv gost nekaj let hodil na počitnice v petzvezdični hotel,« je ponazoril. Kamp Šobec je eden od štirih pri nas, ki imajo pet zvezdic (na strani www.avtokampi.si je sicer navedenih 84 kampov po Sloveniji), v tem času ravno končujejo sanacijo, saj jim je žled povzročil precej škode. Sezono začenjajo prav te dni in na začetku bo najem zmogljivosti še relativno poceni, v sezoni pa se cene precej zvišajo, tudi do petkrat. To pomeni, da lahko bungalov stane tudi 160 evrov na noč, a gostov to ne odvrne. Precej zmogljivosti je po Gašperinovih besedah že razprodanih, večina gostov pa je tujcev; lani so imeli 27.000 gostov.
Še vedno imajo tudi nekaj »nizkocenovnih gostov«, je dodal, a ti večinoma pridejo pred sezono. Med nastanitvenimi možnostmi so najbolj priljubljene tiste, ki sodijo v okvir trendovskega glampinga, torej bivanja v bungalovih. »Imamo jih že devet let in prodaja je vsako leto boljša,« je zatrdil sogovornik. Vračajo se tudi šotori, in to vse večji, takšnih dimenzij, da je že težko najti ustrezno parcelo zanje. Sicer pa sodoben gost kampa pričakuje vsaj električni priključek, če že ne vodovodnega in kanalizacijskega, tudi signal wi-fi je standard. »Skoraj ga ni gosta, ki ne bi uporabljal interneta, zato moramo sistem nenehno izpopolnjevati. To je že tako nujno kot topla voda za prhanje,« je ponazoril Gašperin.
Tudi Milena Košnik, vodja kampa Danica v Bohinjski Bistrici, ki je odprt vse leto, pravi, da so se gostje kampov precej spremenili. »Zdaj prihaja vse pogosteje višji sloj, zlasti tisti z zelo dobrimi avtodomi. Tudi čas bivanja je precej daljši.« A če jim majhna premična domovanja ponujajo skoraj vse tisto, kar imajo doma, je pri preživljanju časa opaziti, da se vračajo k naravi. »Vidi se, da ljudje čedalje bolj cenijo svobodo in naravo, kar je posledica obremenitev v vsakdanjem življenju. Najbolj zadovoljni so, ko zagledajo kristalno čisto Savo in se ob njej – veliki in mali – igrajo kot otroci.« Lani so imeli 48.000 prenočitev, naenkrat lahko sprejmejo 800 gostov, počasi razvijajo tudi zimsko sezono; takrat se za krajše obiske kampa odločajo predvsem »pavšalisti«.
Manj je več, a ne vedno
Rousseaujev klic Nazaj k naravi, ki ga uporabi že pisec šest desetletij stare knjižice o kampiranju, je za svojega vzel tudi Matic Leskovšek, vodja podjetja Adrenalinček, ki je odprl prvi ekološki kamp v Sloveniji, to je Eko kamp Korita. Tega so zaprli in bodo to sezono odprli kamp na novi lokaciji, v Čezsoči, imenoval pa se bo Eko plac Adrenalinček. Podjetje je odprl leta 2006, ko takšen način dopustovanja pri nas še ni bil prav posebej znan. »Idejo sem dobil, ko sem študiral v Kanadi, kjer je bil že leta 2004 ekološki turizem na takšni ravni, na kakršni je zdaj pri nas.«
Prvotna zamisel je vsebovala počitnikovanje brez elektrike. »To je bilo mogoče izvajati z manjšim številom ljudi, potem pa ne več. Na novi lokaciji bomo spet poskusili brez elektrike ter pridobiti dovolj energije iz sonca,« je napovedal. V Čezsočo bodo preselili tudi vse hišice, ki so jih imeli v prejšnjem kampu. »Vse bomo reciklirali,« med smehom potrdi privrženost naravi. Imajo 12 hišk za po dva gosta in eno veliko za štiri, še šest ljudi lahko sprejmejo v viseče mreže, po novem bo več prostora za šotore. V skladu z ekološko usmerjenostjo težijo k izpolnjevanju načela »manj je več«, je dejal, toda sodoben gost vendarle mora imeti zagotovljene osnove za dovolj udobno bivanje, kar pomeni urejena stranišča (čeravno ne sodijo v sklop ekološkega kampiranja, kot je dodal Leskovšek.) in prhe.
»Mnogim je všeč, da ni elektrike, ker preprosto iščejo nekaj drugačnega,« je dodal. Toda velikokrat se ta miselnost zatakne, ko se izpraznijo baterije mobitela. »Brez telefona se življenje ustavi.« Do zdaj so imeli tudi wi-fi, letos pa bodo spet poskusili goste navaditi na življenje brez omrežja ... »Radi bi, da ugotovijo, da so lahko nekaj časa brez interneta. Toda siliti jih kajpak ne moremo.« Kajti če ipadi in iphoni ne delujejo, se kaj lahko zgodi, da čez nekaj časa izgubijo navdušenje nad naravo. V Eko kampu Korita so imeli lani približno 2000 prenočitev, tudi za letos menda dobro kaže, kajti eko vendarle ostaja trendovski, je dejal sogovornik. Poleg tega kampa, ki ga obiskujejo predvsem veliki ljubitelji športa, imajo še enega ob slovenski obali, kjer je motivacija za obisk povsem druga – poležavanje, in zato so najbolj priljubljen rekvizit viseče mreže.
