nova
mobilna
aplikacija
stara aplikacija bo delovala samo še
mobilne trgovine

Skrito očem: kurdski del Irana

Kljub globalizaciji so številni deli Irana ostali neokrnjeni vse do danes – Mahabad je prežet s kurdsko kulturo.

pet, 22.06.2012, 09:00

Iran je etnična krpanka številnih ljudstev: poleg Perzijcev, ki so v večini, so tu še Azeri, Kurdi, Luri, Baloci, Arabci, Turkmenci in nekaj drugih. Vsako ima svojo kulturo, izvor, zgodovino, jezik, vero, navade in način življenja. Neža Hribernik, 
Hosein Mazarei

Kljub globalizaciji so številni deli Irana ostali neokrnjeni vse do danes. Tudi slikoviti zahodni in severozahodni del, tako imenovani iranski Kurdistan.

Za uvod in mehkejši pristanek na kurdskih tleh Irana sva pot začela v mestu Urumije, kjer se mešata kulturi azerbajdžanskih Irancev (Azerov) in Kurdov. Na ulicah je slišati mešanico kurdskega in azerbajdžanskega jezika (oba sta v Iranu neuradna jezika), videti je starejše moške s klobuki iz ovčje volne (Azere) ter moške s šalom, ovitim okoli glave (Kurdi).

Kljub toliko razlikam v mestu vlada ozračje prijateljstva in sožitja med njimi. Urumije leži nekaj kilometrov stran od slanega jezera, ki je največje jezero na Bližnjem vzhodu in tretje najbolj slano na svetu. Na njem je več kot sto otočkov. V poznem popoldnevu se utaboriva ob obrežju in opazujeva, kako se jezero suši in izginja. To je eden največjih ekoloških problemov v Iranu. Pred štirimi leti je voda segala vse do ograde hiše, zdaj pa jezero gledamo le v daljavi, več kilometrov stran,« nama razlaga vaščan.

S pogledom na slano jezero se v jutru počasi pomikava do kurdskega mesta Mahabad, ki je obdano s hribi in položeno tik pod umetno zajezeno jezero, katerega jez so načrtovali jugoslovanski inženirji. Mahabad ima ideološki pomen, saj je bil leto dni (1945-1946) prestolnica države Kurdistan (oziroma Republike Mahabad), edinega uspešnega poskusa Kurdov, da ustanovijo svojo državo.

Kurdi so ljudstvo brez države, razpršeni na ozemljih Turčije, Irana, Iraka in Sirije. Po nekaterih podatkih jih je 30 milijonov, od tega jih sedem milijonov živi v Iranu. Mahabad je prežet z njihovo kulturo in tradicionalnim načinom življenja, pravijo, da se tu Kurdistan zares začne.

Najbolj razpoznavni so gosto brkati moški v tradicionalni opravi: vrečaste hlače, šal okoli pasu in kvačkana kapica v kombinaciji s šalom, ovitim okoli glave. Ženske so oblečene v pisane obleke, s kratkimi črnimi brezrokavniki, glavo imajo ovito v šal, potiskan z rožnatimi vzorci. Na njihovih zapestjih se sveti zlatnina, poročna dota.

Na bazarju

Stojnice z oreščki, gorsko zelenjavo, rabarbaro in na drugi strani stojnice s konjsko opremo, krojači, pisanim poročnim blagom, čevlji iz druge roke. Slišati je glasbo, ta je neločljivo povezana s kurdsko kulturo. Dva sveta inštrumenta med Kurdi sta daf (iranski boben) in tanbur (lutnja s strunami in dolgim vratom), ki se poleg razvedrila uporabljata na vseh slovesnostih od poroke do pogreba.

Na bazarju vlada prijetno kaotično ozračje, ljudje so nevsiljivo radovedni, vsi po vrsti nama izrekajo dobrodošlico »hos amadi« in vabijo k sebi domov. Kurdi so znani po svoji neizmerni gostoljubnosti, kar sva ničkolikokrat izkusila. Po nekaj besedah te povabijo domov na kosilo, ti ponudijo prenočitev, ne da bi v zameno pričakovali kakršnokoli povračilo.

Gost je v Iranu kralj in kar težko se je včasih navaditi na vso pozornost in ustrežljivost. K nama pristopi študent Serdar in naju ogovori v angleščini: »Pridita, moja gosta sta, mama čaka na vaju s kosilom.« In res, stopiva v dom petčlanske družine s tremi odraslimi neporočenimi sinovi. Eden od njih je zbežal pred vero, brezposelnostjo in političnimi razmerami na Švedsko, kar je med Kurdi pogost pojav.

Serdar je študent, njegov drugi brat je razgledan gradbeni delavec, ki mi zna povedati kar nekaj besed o Sloveniji. Mama naju pogosti s tradicionalno kurdsko kuhinjo in naju predstavi sorodnikom in sosedom. Oče je razpet med dvema ženama. V Kurdistanu je, drugače kot v preostalem Iranu, poligamija zelo razširjena. Mož s tremi ženami in 15 otroki ni nič nenavadnega.

Proti mestu Tekhab

Pot nadaljujeva po ovinkasti in slabo vzdrževani cesti proti mestu Tekhab. Spremljajo naju pogledi na obdelovano zemljo, preproste hiše iz posušenega blata, stare avtomobile, slabo založene trgovine ob poti, prizor, kako ob cesti odirajo kravo in čistijo njene notranje organe.

Na poti se ustaviva v jami Sahulan, ki spominja na podzemlje oziroma had, kjer se po reki v čolničkih vozijo iranski turisti. Mestu Sakez le pomahava. Od tod je cesta prepolna avtomobilov, ki iz obmejnega mesta Baneh, ki med Iranci velja za raj pretihotapljene poceni sodobne tehnologije, na strehi avtomobilov tovorijo vse od pralnih strojev, televizorjev LCD do avtomatiziranih kuhalnikov za riž.

S ceste zavijeva proti jami Karaftu, ki so jo ljudje naseljevali pred dva tisoč tristo leti. Veličasten 25-metrski klif je v notranjosti izklesan in prepreden z rovi, sobami in balkoni v več nadstropjih.

Prespiva v vasici pri družini s štirimi otroki, ki živijo tik ob šoli, v katero naju na ogled povabijo zjutraj. Otroci od sedmega do petnajstega leta so razdeljeni v samo dva razreda. Ker je šola majhna, učenci tudi niso ločeni po spolu. Fantje so v večini, veliko deklet pa neizšolanih, saj je njihova glavna skrb gospodinjstvo. »Če ne učim v kurdščini, me v vasi nihče noče poznati,« pravi učitelj.

Izobrazba med Kurdi ni najpomembnejša, večina fantov se po končani osnovni ali srednji šoli zaposli in trdo dela za preživetje. Potrebe po visoko kvalificiranem kadru so namreč v Kurdistanu majhne in dokončana univerza ne pomeni nujno tudi višje plače in boljše službe.

Pot naju pelje proti mestu Tekhab do Takht-e Sulejmana, ene največjih znamenitosti zahodnega Irana. To je zoroastrijansko svetišče iz časa Sasanijcev (6. stoletje), ki stoji na vzpetini ob kraterskem jezeru. V bližini je starodavni vulkan, z ostanki svetišč in templjev, v središču katerega je 80 metrov globoka luknja, ki je bila nekdaj napolnjena z vodo.

Iz mesta Tekhab se odpraviva v Sandaz in po slikoviti, ovinkasti, ozki cesti pot nadaljujeva proti mestu Marivan. Prečiva vas Negel, kjer hranijo enega izmed štirih najstarejših ohranjenih koranov. Tisoč let stari pergamentni rokopis je našel pastir, na kraju najdišča pa zdaj stoji mošeja.

Marivan je manjše obmejno mesto ob velikem jezeru, obdanem z vasicami. Na ulicah je videti starejše moške, ki z otroško zagretostjo igrajo damo, diši po kalanah (različica palačink, napolnjenih s čemažem), v lekarni srečava dva mlada kurdska komunista, ki opevata Žižka in poveličujeta socialistično Jugoslavijo.

Pot iz Marivana skozi vasico Hovraman po ozki dolini reke Sirvan do mesta Paveh je ena najlepših, najbolj divjih in neokrnjenih v Iranu. Deviška pokrajina pogorja Zagros, ljudje, ki živijo kot že stoletja, desetine majhnih stopničastih vasic, ki se vzpenjajo po strmih pobočjih, dajejo vtis, kot da pred nama ni še nihče stopil v te kraje. Nobenega potniškega prometa, na cesti se znajdejo le jekleno trpežni trideset let stari avtomobili. Življenje teče umirjeno in počasi, ženske v pisanih oblekah sedijo naslonjene na zidove hiš, pečejo kruh, čistijo preproge, moški posedajo v senci dreves in pazijo na drobnico.

Ljudje v tej dolini govorijo različico kurdskega jezika huramani, ki se je do danes ohranil le v tem delu Irana. Na poti je srečati konje. Ti so v Kurdistanu največkrat povezani s tihotapljenjem. Iz Iraka tihotapijo alkohol in sodobno tehnologijo, v obratni smeri bencin in hrano. To je nevaren posel, saj se dogaja, da vladne službe tihotapce nezakonito ustrelijo. »Ta teden so jih ustrelile več kot 70,« nama razlaga eden izmed tihotapcev, ki naju povabi na čaj. Cesta v zadnjem delu doline teče ob divji reki skozi ozek kanjon in se nato ovinkasta vzpne do mesta Paveh, ki velja za največje stopničasto mesto v Iranu.

Na poti do mesta Kermanšah, ki je pred nama, si ogledava najdaljšo jamo na Bližnjem vzhodu, a sva zaradi vseh disko luči, ki dajejo vtis izumetničenosti, precej razočarana. Kermanša je eno največjih in najbolj živih mest v iranskem Kurdistanu. Tukajšnji Kurdi so šiiti.

Bazar vrvi od ljudi, na vsakem koraku je mogoče pokusiti rumenkasto pecivo nan berendji iz riževe moke z začimbo žafrana. Nekaj kilometrov iz mesta sta na obrobju pogorja Zagros dve pomembni arheološki najdišči: Bostan in Bisotun. Obe imata v skalo vklesane prizore bojevanja Perzijcev z rimskim cesarjem pred približno 1500 leti.

V jutru stopava proti mestu Khoramabad, kjer se kurdska kultura pomeša z Luri in kurdski del Irana počasi ostane za nama.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se