Tiskane izdaje
Dalmacijo lahko mirno razdelimo na dva popolnoma različna dela. Obalna mesta vrvijo od življenja, vsepovsod je polno turistične infrastrukture in vpliv Benetk na zunanjo podobo pokrajine je viden na prvi pogled. Že nekaj kilometrov v notranjost se ta podoba hipoma spremeni. Kar naenkrat od vsepovsod zrastejo gore, obdaja nas trd, neizprosen svet, kjer lahko le tu in tam opazimo kakšno samotno vas. To je nekdanje obmejno območje s turškim cesarstvom, Vojna krajina, kjer so mejo čuvali večinoma pravoslavni begunci z Balkanskega polotoka v zameno za zemljo, na kateri so uživali svobodo, ki prebivalcem obmorskih mest ni bila dana.
Redke reke,
Začne se v mali vasi Kaštel Žegarski v neposredni bližini srednjeveškega srbskega samostana. Vasice v okolici so še po dvajsetih letih od konca vojne bolj ali manj prazne. Pokrajina, ki je bila naseljena tisočletja, se prav v zadnjih desetletjih še vedno prazni in divjina spet nazaj jemlje tisto, kar je človek nekoč spremenil v kulturno krajino.
Zrmanja na samem začetku ni videti kaj posebnega. Po precej široki dolini teče mirna rečica in tvori zeleno oazo sredi kraškega sveta in divje vročine. Vse to se prav na hitro spremeni in stene kanjona okoli nas postajajo vedno višje. Po nekaj kilometrih z desne priteče reka Krupa. Zelo vodnata je in Zrmanja kar naenkrat postane dvakrat večja. Vredno je zapluti v samo reko Krupo, čeprav je treba kakšen kilometer veslati proti toku. Nad nekdanjim poljem, kjer še vztrajajo posamezni žitni klasi, se prek rečne doline dviga osem metrov visoka sigasta pregrada, ki jo reka premaga z mogočnim slapom, ta pod pregrado tvori prekrasen tolmun.
Čudoviti slapovi
Zrmanja pod sotočjem tudi sama začne tvoriti sigaste pregrade in s tem dviga svojo strugo ter pri prehodu pregrad tvori brzice. Podobno kot naša dolenjska lepotica Krka, kjer se iz vode izloča raztopljeni apnenec. Reka postaja vedno bolj divja. Sigaste pregrade namreč niso posebno stabilne tvorbe. Na najšibkejšem delu jih prej ali slej popustijo, premaga silovita moč vodnega pritiska in na tem mestu nastanejo mogočne brzice.
Kakšna je ta sigasta pregrada, je najlepše videti na polovici poti. Celotna reka je pregrajena z deset metrov visoko pregrado in Zrmanja tvori čudovito zaveso slapov. Po čem takšnem je nemogoče pluti. Slapove je treba obiti po kopnem. Vendar z rafti po grmovju in makiji pač ne gre. Zato se jih preprosto spusti po slapovih. Česa takšnega pri nas pač ni mogoče videti.
Prava divjina
Kanjon Zrmanje postane v nadaljevanju vedno bolj divji. Nikjer ne duha ne sluha o kakršnem koli človeškem naselju. Z leve in desne se dvigajo mogočne stene tako rekoč do neba. Tu in tam pa tudi posamezni kamniti osamelci. Dva sta tako posebna, da imata celo lastni imeni. Babin zub je resnično podoben zadnjemu zobu v brezzobih ustih. Še bolj nenavaden pa je Majmun, ki je podoben sedeči opici.
Lepot pravzaprav noče biti konca. Spust po Zrmanji postane prava avantura. Od brzice do brzice, od slapu do slapu. Mimogrede se spustimo kar z rafti še prek tri metre visoke zverine in nato se reka končno umiri. Od tod še vedno teče po kanjonu, a ta je le senca predhodne divjine. Zdaj je čas tudi za kopanje. Vendar ne gre tako preprosto. Vsepovsod okoli nas buhti vročina, a Zrmanja je kraška reka, ki se napaja predvsem s podzemeljskimi vodami. Zato je osvežujoče hladna, celo bolj, kot bi lahko pričakovali.
Vsega lepega je enkrat konec. Po petih urah plovbe in neštetih doživetjih je nekaj kilometrov nad Obrovcem na vrsti tudi končni pristan. Rafti, rešilni pasovi, vesla in druga oprema kar naenkrat postanejo le še športna oprema, ki je ne potrebujemo več. Izkrcamo se in zdaj pride čas, da drug drugemu pripovedujemo občutja s te skrivnostne in skoraj neznane reke.
