Tiskane izdaje
Nekoč eden bolj obiskanih koncev v nekdanji Jugoslaviji je danes osamljen kraj nekje ob cesti med Beogradom in Dubrovnikom. Spomeniki že dolgo ne privabljajo več množic in nekdanji ponos spomina na odporniško gibanje, ki ga je jugoslovanska oblast povzdignila do mitoloških razsežnosti, preraščata trava in plevel.
Tisti, ki smo odraščali še v nekdanji državi, imamo nekje zadaj v spominu še zapisane spise o težkih in krutih bitkah druge svetovne vojne. Bitke na Sutjeski, Neretvi, Kozari, Drini so partizansko junaštvo kovale v mitološke razsežnosti. Ob prebiranju zgodb in gledanju junaških filmov smo trepetali s Titom in njegovimi borci, katerih pogum in žrtvovanje sta bila pomemben del partizanske vzgoje. Od bitke na Sutjeski, znane tudi kot peta ofenziva, je junija minilo sedem desetletij.
Odkar sem navdušena trekerica in se redno udeležujem trekinških tekem v okviru hrvaške Treking lige, spoznavam zanimive kraje, kamor se sama verjetno ne bi odpravila. Treking po poteh dalmatinskih brigad, nemških topov in ultimativna asketska trekerska avantura, ki nam jo je obljubljal organizator hrvaške lige Šimun Cimerman, so pomenili le eno: grem! Treking brez infrastrukture, po divjih in neobljudenih poteh, je tista mala stvar za potešitev avanturističnega duha.
In tako sem si po dolgih letih ponovno ogledala film o bitki na Sutjeski. Oh, pozabila sem že, da je Tita odigral Richard Burton! Škoda, ker ne vidim bolje terena, a saj ga bom v živo, pomislim. Kot partizanka sem se počutila, ko sem v nahrbtnik skrbno zlagala predpisano obvezno opremo: čelno svetilko, prvo pomoč, kompas, astrofolijo, zemljevide. Pohod po nekdanjih partizanskih poteh se je začel kot romanje – na pot do Tjentišta, središča Nacionalnega parka Sutjeska, sem se odpravila skozi Bihać in Jajce. Pot je dolga, bližnjic ni. Bosanske ceste ne dopuščajo hitre vožnje, za kar skrbijo tudi številni policisti z radarji.
Tjentište
Kraj s 350 prebivalci v Republiki srbski je svoje boljše čase že videl. Obiskovalcev skorajda ni več. Ob spomeniku padlim junakom, ki ga počasi preraščata trava in plevel, se ustavljajo le še radovedni mimoidoči, večinoma na poti do ali z morja, saj tu vodi glavna prometnica med Beogradom in Dubrovnikom.
Pa tudi sicer kraj ne premore večjih turističnih zmogljivosti: zasebnih sob skoraj ni, kamp ob reki Sutjeski je videti prav ličen, a s sanitarno urejenostjo na minimumu. Večina od 100 prijavljenih trekerjev se nas je tako namestila v Hotelu Mladost. Tudi ta je svoje boljše čase videl nekje v sedemdesetih, ko so v njem večinoma bivali razni funkcionarji, pa še takrat najbrž ni ponujal posebnega razkošja. Zdaj pa bi mu veliko bolj ustrezalo ime Hotel Starost. V bližini sicer stoji novejši hotel, ki pa je bil med vojno požgan.
Sicer pa je Tjentište priljubljeno za razne športne priprave, saj se lahko pohvali z največjim zunanjim bazenom, kot mi pove Željko Živanović iz Infocentra Sutjeska. Dobro se še spominja časov, ko je v Tjentište v spomin na počastitev bitke prišlo od 50.000 do 60.000 ljudi. Leta 1983 jih je bilo celo 100.000 in po vsej dolini so si postavili šotore. Medtem ko z Željkom prijetno kramljava in ga spomini ponesejo v zlate čase, izpod pulta potegne domačo rakijo. »Poskusi, to je rakija od Ive s planine Zelengora,« mi pravi. »Ah, Bosna! Res mi je všeč,« pomislim.
Infocenter parka deluje od maja letos v okviru projektov Evropske unije za razvoj turizma v NP Sutjeska. Tu so na voljo vse informacije, tudi o minsko onesnaženih območjih. Tudi tu so med bosansko vojno potekali spopadi med muslimani in Srbi. Kot pravi Željko, so bili najprej muslimani v hribih in Srbi v dolini, potem se je položaj obrnil in potem še enkrat. Takrat se je veliko ljudi odselilo, nekaj se jih je vrnilo, a večinoma starejši. Mladi so ostali bodisi po svetu bodisi v Sarajevu, saj v tem malem kraju ne vidijo perspektive. Danes v Tjentištu nacionalnih napetosti ni in vsi lepo složno živijo naprej. V park sicer poskušajo privabiti več turistov, gradijo tudi tri planinske koče – zdaj tu ni nobene infrastrukture – a kakšnega velikega navala niti ne pričakujejo.
V kraju so dve restavraciji, katerih glavna specialiteta je meso izpod peke, in dve trgovinici, kjer se lahko za silo preskrbite. Žika in Tijana, ki imata v svoji hiši manjšo trgovinico, vam bosta tudi sredi noči odprla vrata in prijazno prodala hladno pivo, ki ga vestno hladita na bližnjem izviru. Pod pultom pa imata tudi Žikovo domače žganje. Že ob prvem obisku smo se spoprijateljili in vsak naslednji obisk je pospremilo šilce domače slivovke.
Neokrnjena narava
Sutjeska je najstarejši in največji nacionalni park v Bosni in Hercegovini, na njenem vzhodnem delu ob meji s Črno goro, in obsega dobrih 17 hektarov. Čeprav je od Sarajeva oddaljena le okoli 90 kilometrov, traja pot z avtom približno dve uri. Ne gre zanemariti, da je hitrost na večjem delu omejena na 40 ali 60 km/h, prekoračitve zaradi pogostih radarjev ne priporočam pa tudi cesta je precej vijugasta.
Na območju parka je izjemen ekosistem, eden najbolj raznovrstnih v Jugovzhodni Evropi. Tu je narava resnično izjemna, raznovrstna, divja, pogled z vrhov razodeva vso prostranost tega območja. Ozke doline in kanjoni, visoki planinski masivi, planinski pašniki in največji pragozd v Evropi Perućica. Neki domačin je povedal, da so, ko so se kot otroci v petdesetih letih igrali v gozdu, še našli okostja mrtvih partizanov. Tam so namreč potekali srditi spopadi med partizanskimi in sovražnikovimi silami. Vsakršni posegi v gozd so strogo prepovedani.
Na Zelengori, ki se razprostira kar 30 kilometrov v dolžino, je osem ledeniških jezer. Parku pa dajejo posebno dodano vrednost živalski in rastlinski ekosistemi in izjemno bogastvo vrst, od katerih so mnoge endemične. Tu še živijo volkovi, medvedi, previdnost je potrebna tudi pri srečanju s kačami. Bistre reke, kjer še vedno veselo plavajo potočne postrvi, in globoki kanjoni Sutjeske, Jabučice in Hrčavke so še vedno divji in neraziskani. Kanjon Hrčavke je doslej menda prešlo le približno deset ljudi in je še povsem neraziskan.
»Vi temu rečete neokrnjena narava, mi pa to imenujemo 'vukojebina'«, mi razlaga Nenad Ikonić, za prijatelje Nešo, gorski reševalec iz bližnje Foče. »Naša prihodnost bi bila svetla, če bi upravljanje parka prevzeli Slovenci,« je prepričan. Na splošno imajo tu o Slovencih kar dobro mnenje. Reševalci imajo sicer največ dela z raftarji na reki Drini, veliko manj s planinci v NP Sutjeska. »V planine jih ne hodi prav dosti,« pravi. »Ne več kot tisoč na leto.« Nešo in njegovi kolegi so označili mine v soteski Sutjeske, in če upoštevate oznake ter se držite poti, vam ne bo hudega.
Treking
Seveda, na Sutjesko sem šla zaradi trekinga. Pravzaprav trekinške tekme, ultimativne trekerske avanture v okviru tekme, ki jo je priredila hrvaška Treking liga. Njen organizator Šimun Cimerman se je tokrat še posebno potrudil, da je bil treking po poteh bitke za svobodo avanturističen in asketski. Dlje časa je raziskoval dogajanje med peto ofenzivo, stare dokumente, se pogovarjal z domačini in prehodil teren. Trasa tekme je zato potekala tudi po nekaterih delih, ki so zaznamovali ofenzivo. Ena izmed kontrolnih točk je bila na Magliću, ki je z 2386 metri najvišji vrh v BiH. Na njem so imeli med ofenzivo Nemci svoje položaje in topove, s katerimi so obstreljevali partizanske sile spodaj v dolini. Ko sem se vzpenjala po strmem pobočju, mi res ni bilo jasno, kako so težko artilerijo zvlekli na dokaj špičasti vrh.
Treking je bil ponekod zahteven, predvsem zaradi poti do vrha Maglića, ki je zavarovana, a zame je bil eden najlepših v okviru lige. Divji in neokrnjen. S pogledi in potmi, ki spominjajo na alpski svet, a so vendar drugačni. Nešo je kasneje povedal, da se verjetno vse od devetdesetih let ni toliko ljudi povzpelo na Maglić, kolikor se nas je tisti dan trekerjev.
Zadnji spust do cilja ob fantastičnem Trnovačkem jezeru, ki je pravzaprav že v Črni gori, je bil peklenski. Strmino in spodrsavanje zaradi kamenja so blažili pogledi na jezero v obliki srca smaragdno zelene barve. In da ne boste mislili, da je lepo le na pogled – lepo je bilo tudi zaplavati in sprostiti mišice v prijetno topli vodi.
Nad jezerom se odpira planina z nekaj planšarijami, kjer je mogoče poklepetati s planšarji in kupiti okusen sir in kajmak. Redkih obiskovalcev se zelo razveselijo, postrežejo jim z domačim kruhom izpod peke in bosansko kavico, kar je tudi posebna nagrada namesto medalje.
Bitka
Spomeniki, ki opominjajo na zgodovinsko izročilo v teh krajih, so vsepovsod. V Tjentištu stoji velik monumentalni kompleks v spomin na bitko na Sutjeski. Poleg spomenika je še muzejski kompleks, ki pa je večino časa zaprt. Nedaleč od kraja je grob Save Kovačevića, pogumnega borca. Na Ozrenu, nekaj kilometrov iz Tjentišta proti pobočjem Zelengore, je označen kraj, kjer je bil ranjen Tito. Nekoč je bila tam verjetno lepa asfaltirana cesta, ki pa je dolga leta ni nihče vzdrževal, zato je točka z navadnim osebnim avtomobilom težko dostopna.
Bitka na Sutjeski, znana tudi kot Peta ofenziva in operacija Schwarz, je leta 1943 trajala od 15. maja do 15. junija. Potekala je v vzhodni Hercegovini in Bosni, kanjonih rek Pive in Drine, Durmitorja, najhujši boji pa so bili na območju Tjentišta in reke Sutjeske. V mesecu dni, kolikor so trajali spopadi, je kar 25 dni deževalo, kar je partizane verjetno rešilo večje katastrofe, saj nemška letala niso mogla leteti. Umrlo je 7500 partizanov, veliko je bilo ranjenih. Partizanska bolnica je bila v Tjentištu.
Šimun Cimerman iz Treking lige je s kolegom Dubravkom Melnjakom lani raziskoval teren in naredila sta rekonstrukcijo premikov partizanskih enot. »Bila sva povsem fascinirana, saj nama ni bilo jasno, kako je tako velika skupina ljudi s toliko ranjenci, okužena s tifusom, lačna in ob neprestanem obstreljevanju veliko močnejšega sovražnika vse to sploh lahko preživela,« pravi. A domačini povedo še kaj drugega, kot je pisalo v jugoslovanskih učbenikih. Izročilo pravi, da se je Koča Popović s svojo Prvo proletarsko divizijo prebil iz nemškega obroča brez izstreljenega naboja. Titu je poslal kurirja, da ga je obvestil o tem. Tito je domneval, da je to past, saj so bile v vodstvu štaba tudi razprtije, povezane z bojem za oblast. Čakal je dva dni in se šele nato odpravil na pot. Pred tem pa je Savi Kovačeviću in njegovi diviziji naložil, naj se s partizansko bolnico z 2000 ranjenci poskuša prebiti čez obroč, kjer je bil sovražnik najgostejši. Sava Kovačević je ta ukaz moral spoštovati, čeprav je pomenil smrtno obsodbo zanj in za njegovo divizijo. V tej akciji je komandant Sava vezal nase veliko nemških sil in Titu je uspelo pobegniti čez Zelengore na drugo stran. In to po skoraj isti poti, kot mu jo je predlagal Koča Popović. Tito se je tako rešil tudi potencialnega konkurenta za vodilno mesto Save Kovačevića, ki je bil med ljudstvom zelo priljubljen. A to je seveda ljudska zgodba, ki sta jo Šimun Cimerman in Dubravko Melnjak slišala od še živeče priče te bitke. Prave resnice morda ne bomo nikoli izvedeli. Pa tudi le špekuliramo lahko, kaj bi bilo, če bi na oblast prišel Sava Kovačević, ki je bil nekdanji španski borec in veliki stalinist.
Kakorkoli že, kolesje zgodovine se je zavrtelo, kot se je. A Sutjeska je zagotovo skriti biser narave, pa četudi se lokalnim prebivalcem zdi, da so pozabljeni in odrezani. Neokrnjena narava vabi – in kaj je lepšega kot preživeti prosti čas v naravi, v prijetni družbi trekerske skupnosti, s podobno mislečimi ljudmi. Ko tudi rezultati niso več pomembni. Organizatorji za prihodnje leto sicer obljubljajo ponovitev dogodka. A zakaj bi čakali, če lahko že zdaj vzamete zemljevid in kompas ter se odpravite v neznano?
