Tiskane izdaje
Zermatt in Matterhorn sta dva izmed najbolj prepoznavnih švicarskih zaščitnih znakov. Slavna sta vsaj toliko kot njihova čokolada, sir in zlate ure. Pozimi ponujata najboljšo smučarijo, poleti pa zelene stezice, svež zrak in mir, ki polnijo baterije.
Švica je že od nekdaj zelo posebna evropska dežela, ki je skrita tja med najvišje evropske gore. Tamkajšnjih prebivalcev nikoli ni prav močno zanimalo, kaj se dogaja na drugi strani hribov, v sosednjih dolinah. Ta komunikacija je očitno potekala v nasprotni smeri – druge je zanimalo, kaj se plete v tej alpski deželi, ki je vedno delovala po svojih pravilih in načelih ter ji je tudi v najhujših svetovnih konfliktih uspelo ohranjati svojo nevtralnost. Seveda se vsi tisti, ki jih je kot magnet privlačila ta alpska mistika, nikakor niso mogli odpovedati vonju po čokoladi, sirovim luknjam, lesketu najbolj natančnih zlatih ur in vsesplošni urejenosti, ki pogosto meji na sterilnost. Tudi tisti bolj bohemski, ležerni in preplavljeni s patino priznajo, da paše, ko stvari vedno potekajo, kot je bilo določeno, in da ni slabo, ko vlak spelje s postaje, ko se sekundni kazalec postavi v pokončni položaj ...
Eden izmed najbolj prepoznavnih krajev vsega tega je zagotovo Zermatt. Vasica pod Matterhornom, eno izmed najbolj znanih gora našega planeta, je utelešenje vsega švicarskega. Zermatt je v svojem bistvu zastarelo tradicionalen, zapečkarski, morda celo nazadnjaško konservativen. Po drugi strani pa odprt, gostoljuben, prijazen, svetovljanski in celo moderen.
Utrip v tej vasici z nekaj več kot pet tisoč prebivalci in skoraj sedem tisoč hotelskimi sobami in šest tisoč apartmaji še zdaleč ni vaški. Kljub temu da ima pravzaprav le eno večjo ulico, se včasih zazdi, kot da si na aveniji katere izmed metropol. Vsaj sodeč po jezikih, ki jih tam slišiš na vsakem koraku. Trda švicarščina se mehča z angleščino, japonščino, francoščino, španščino, italijanščino, tudi slovenščino ... Turisti se mešajo z alpinisti, smučarji, športniki, modeli, ki so tja gor prišli udejanjat svoje adrenalinske sanje. In tam spoznaš, da Švicarji nikakor niso zahojeni gorjani.
Predvsem pa na lastni koži občutiš veličino blagovne znamke Swiss Made. Švicarski turistični delavci so bili med najbolj glasnimi, ko je njihov frank v zadnjih nekaj letih krepko pridobival na vrednosti proti evru, dolarju in jenu ter na ta način dražil njihovo ponudbo. A resnici na ljubo se jim ne pozna prav veliko. Še vedno so polni, razprodani, zaželeni ... Poceni pa tako in tako nikoli niso hoteli biti.
V družbi najboljših
Zermatt spada med najboljše, kar ponujajo Alpe. Dobesedno, saj je član elitne skupine enajstih krajev, v katerih mu družbo delajo še St. Anton, Lech, St. Moritz, Kitzbühel, Seefeld, Cortina d’Ampezzo, Garmisch-Partenkirchen, Grindelwald, Chamonix in Davos. Ampak Zermatt je posebnež tudi med temi elitneži. Je nekakšen časovni stroj, ki te popelje daleč v preteklost, v čase, ko še ni bilo hitrosti modernega sveta.
Potovanje se začne v kraju Täsch, ki je eno samo parkirišče. Na koncu vasi stoji ogromna tabla z napisom Prepovedano za ves promet. To je začetna postaja romantično-nostalgičnega doživetja alpske idile. Pisk rdečega ozkotirnega vlaka naznanja slovo od sedanjosti. Pet kilometrov više v varnem zavetju najvišjih vrhov Evrope gnezdi Zermatt. Zobata železnica se sicer povzpne še tisoč petsto metrov kvišku, vse do Gornergrata. Ta »gornji grad« je dobrih tri tisoč metrov nad morjem.
Cesta sicer obstaja, vendar jo lahko uporabljajo le komunalna in dostavna vozila. In tukaj se domačini ne dajo, alpska trma jim še kako prav pride. Leta 1972 so lokalne oblasti poskušale prebivalce prepričati o smiselnosti javne ceste, ki bi Zermatt povezovala z dolino, vendar so se vaščani skoraj soglasno odločili, da nočejo vdihavati bencinskih hlapov. Njihov zrak je stoodstotno eko in bio. V vasi sicer nimajo niti enega semaforja, za najnujnejše opravke so na voljo električni taksiji.
Gora piramida
Slabih tri tisoč metrov više dogajanje opazuje njegovo veličanstvo, ki sliši na ime Matterhorn. Francozi mu rečejo Cervin, Italijani ga kličejo Cervino. Je eden izmed osemintridesetih štiritisočakov, ki obkrožajo Zermatt. Ampak zaradi svoje piramidalne oblike, ki je še posebej izrazita s švicarske strani, je verjetno najbolj pogosto fotografirana gora na svetu. Prvi so nanj 14. julija 1865 splezali Angleži Edward Whympler, Reverend Charles Hudson in lord Francis Douglas, poleg njih pa še domačina Peter Taugwalder in njegov sin ter vodnik iz Chamonixa Michel Croz. V dolino pa so se srečno vrnili le Whympler in oba Taugwalderja, preostali štirje pa so ob sestopu zdrsnili po strmem pobočju in za vedno ostali pod goro.
Žičnice
Klein Matterhorn je gospodarjeva miniatura na 3820 metrih. To je hkrati tamkajšnja najvišja smučarska postaja. Pogled iz gondole, ki razkriva grozeče ledeniške razpoke Gornerja, Findla in Rheodula, ni za vrtoglave. Tam snega nikoli ne zmanjka. Ko gre Evropa poleti na morje, v Zermattu smučajo ... Pozimi lahko od tam zaviješ tudi v italijansko Cervinio.
Prvo žičnico so postavili leta 1942, leta 1979 so odprli gondolo na Klein Matterhorn, leto pozneje so zgradili prvo podzemeljsko vzpenjačo v Švici. Na skupno treh različnih področjih (Sunnega – Rothorn, Gornergrat – Rote Nase – Stockhorn, Trockener Steg – Schwarzsee – Klein Matterhorn) imajo skoraj štiristo kilometrov smučarskih prog.
Smučarska asa,
V Zermattu sta se v hotelirja prelevila dva nekdanja vrhunska švicarska smučarska asa. Na teh progah sta namreč trenirala Max Julen in Pirmin Zurbriggen. Prvi je tisti Švicar, ki je na olimpijskih igrah v Sarajevu edini premagal Jureta Franka. Zurbriggen pa je eden najboljših smučarjev vseh časov, o njegovem zlatu z olimpijskega smuka v Albertvillu, štiridesetih zmagah v svetovnem pokalu, štirih velikih kristalnih globusih in dejstvu, da je eden izmed redkih srečnežev, ki je zmagal v vseh disciplinah alpskega smučanja, verjetno sploh ni treba izgubljati besed.
Max Julen je hotel Beau Rivage podedoval po očetu. Zurbriggen pa je imel bolj izvirno idejo, saj je nedaleč od spodnje postaje gondole proti Klein Matterhornu postavil hotel v modernem alpskem slogu, ki velja za pravi biser sodobne alpske arhitekture. Seveda imajo tudi nekaj klasičnih biserov, na primer Zermatterhof in Mont Cervin.
Tudi poleti
Zermatt mnogi povezujejo z vrhunsko smučarijo, nežnim pršičem, neskončnimi progami in žičnicami, na katerih ni nikoli vrst. A Zermatt je tudi v poletnem času odlična izbira. Je zatočišče tistih, ki ne razumejo, zakaj bi se v največji vročini drenjal tam, kjer je največ ljudi. Tam, na poldrugem tisočaku nad čofotajočo množico, je zrak svež, razpoloženje mirno in sproščujoče. Med hojo po alpskih stezicah, na katerih si obkrožen z jezeri, potoki in najvišjimi vršaci stare celine, lahko učinkovito napolniš baterije.
Zermatt je tudi prava meka za gorske kolesarje, saj tam lahko brez težav »splezajo« tudi na tri tisoč metrov nad morjem. Da je domovanje alpinistov, pa verjetno ni treba posebej poudarjati. Matterhorn je namreč lovorika, ki jo je nujno treba imeti v svoji vitrini. Seveda obstajajo tudi številne bolj izvirne smeri, ki privabljajo ljubitelje višav z vseh koncev sveta.
Bivanje v tem alpskem raju, kjer kar čutiš, kako dobro se godi rdečim krvničkam, ponavadi traja en teden. Potem spet zapiska rdeči vlak, ki je tokrat obrnjen navzdol. Sledi povratek v dolino, v realnost, v vsakdan ...
Zbudiš se iz sanj, a si hkrati prisežeš, da boš še prišel. In to kmalu ...
