Tiskane izdaje
Konec januarja mineva desetletje, odkar je umrla Astrid Lindgren, najbolj znana švedska mladinska pisateljica (14. 11. 1907–28. 1. 2002). Njeni knjižni junaki še danes burijo domišljijo otrok, čeprav so nastali v čisto drugačnih časih. Največja uspešnica je še vedno njena prva zgodba – Pika Nogavička.
Nastanek pegaste knjižne junakinje sega v leto 1941, ko je Astridina sedemletna hči Karin zbolela za pljučnico. Vsak večer si je želela slišati kakšno zgodbo. Neki dan pa je rekla, naj ji mati pove zgodbo o Piki Nogavički. Astrid sploh ni vprašala, kdo neki je ta punca, temveč si je začela kar sproti izmišljevati zgodbe o močni in junaški deklici.
Odtlej je Karin hotela poslušati le še zgodbice o Piki, z Nogavičko pa so se »okužili« tudi njeni prijatelji. Leta 1944 je Astrid med zdravljenjem izpahnjenega gležnja v Stockholmu končno našla čas, da je zgodbe tudi zapisala. Maja jih je podarila hčeri za deseti rojstni dan.
Izvod Pike Nogavičke je avtorica poslala še nekemu založniku. Kot se neznanim avtorjem rado primeri, je njeno zgodbo gladko zavrnil. Medtem je napisala novo zgodbo za deklice – o Britt-Mari. Zanjo je dobila drugo nagrado pri založniški hiši Raben & Sjogren. Naslednje leto je na razpis poslala predelano Piko in z njo zmagala. Leta 1946 je izšla prva knjižna uspešnica Pika Nogavička se vkrcava na ladjo.
»Limonadino drevo«
Pisateljica, rojena kot Astrid Anna Ericsson, je srečno mladost preživela v vasi Nas pri mestecu Vimmerby. Mesto je skoraj pravljično prikupno še danes. Ob nekaterih s kamni tlakovanih ulicah še stojijo prikupne lesene hiše. Tu so se »rojevali« literarni junaki Astrid Lindgren.
Nekatere stare hiše, tudi hotel in mestna hiša, ki tam stojijo že dobrih sto let, so dobile nove vloge. V njih je kopica privlačnih trgovin, nekaj restavracij itd. Začuda pa njihova izložbena okna niso ravno pretirano posvečena Piki Nogavički in drugim knjižnim likom.
Pisateljica je vse do smrti znala v sebi ohraniti otroka. Zato je vedno razumela otroško dušo in tudi igro kot neločljiv del otroštva. Tako se je, denimo, še na stara leta rada povzpela na mogočno drevo pred rojstno domačijo.
To je drevo s stoterimi grčami, ki jih je Astrid poznala prav tako dobro kot Pika Nogavička. Nesmrtnost je našlo kot tisto slavno »limonadino drevo«... Stoji še danes. A ne bodite razočarani – je le navadna, čeprav mogočna lipa.
Smaland, zakladnica čudes
Astrid je ideje za svoje nesmrtne junake črpala tudi iz svoje družine in od prijateljev. Imela je brata Gunnarja ter sestri Stino in Ingegerd. Živeli so na kmetiji v tipični švedski leseni hiši z verando. Čeprav so imeli hlapce, so tudi otroci pomagali na kmetiji. A bilo je dovolj prostega časa. Brali so knjige in potem igrali namišljene literarne junake.
Rojstno hišo Astrid Lindgren, ob kateri so postavili še spominski muzej, so odprli za obiskovalce leta 2002. V muzeju vrtijo kratek film o življenju in delu pisateljice, na stalni razstavi pa se prepletajo liki iz pisateljičinih zgodb, kraji in stavbe, ki so zaznamovali njeno življenje.
Vsekakor se velja podati tudi na raziskovanje okoliške pokrajine Smaland. S širnimi gozdovi, stoterimi jezeri in prikupnimi lesenimi hišami je prijetna tudi za oddih. Tukaj je že Astrid našla vse, kar človek potrebuje: čarobne kraje za potepanje in igranje, zanimive ljudi, nenavadna mesta in številne domače živali. Med njimi lahko naletite tudi na pikastega konja …
Vse to je Astrid ohranila v sebi tudi po tem, ko se je preselila v Stockholm. Tam je živela do smrti. Pokopana je v Vimmerbyju, njen nagrobnik pa je kamen iz domačega gozda.
Pikine palačinke in limonada
Nedaleč stran od njenega rojstnega kraja je dobro obiskati tudi tematski zabaviščni park Svet Astrid Lindgren. To je pravi spomenik pisateljici, njenemu delu in junakom. Vse od maja do septembra lahko tam srečate Piko, Loto, Ronjo, Emila, Erazma, Kljukca in še koga, ki skrbijo za živahno dogajanje med pravljičnimi lesenimi hišami. Te so večinoma pomanjšane kopije mestnih hiš Vimmerbyja.
Za zabavo skrbi več kot štirideset igralcev, ki like upodabljajo na različnih prizoriščih. Ob določenih urah v vili Čira čara pa na Ronjinem gradu, Erazmovem skednju, Emilovi kmetiji. Večina nastopajočih se vmes zbere še na velikem odru, kjer družno izvedejo zanimivo gledališko-pevsko-plesno predstavo s Piko v glavni vlogi.
Na voljo je tudi restavracija, v kateri strežejo tradicionalne švedske jedi z obilico rib. Brez slaščičarn z značilnimi rdeče-belimi bonboni in lizikami prav tako ne gre. V eni izmed njih si lahko celo ogledate, kako pod rokami spretnih slaščičarjev bonboni nastajajo.
Na voljo so tudi nepogrešljive palačinke in sveža limonada, prav takšna, kakršno zna narediti Pika Nogavička. Morda je kdo razočaran le nad videzom vile Čira čara. Ta še zdaleč ni tako imenitna, kot je bila v filmu. Filmska vila namreč stoji na otoku Gotland, kjer so posneli mnoge prizore priljubljene nadaljevanke.
Prevedena v sto jezikov
Astrid Lindgren je napisala približno sto večinoma mladinskih knjig in slikanic, filmskih scenarijev in gledaliških iger. Njena dela so prevedena v skoraj sto jezikov. Zbirka pisateljičinih rokopisov v kraljevi knjižnici Kungliga v Stockholmu je celo na seznamu Unescove svetovne dediščine.
Za svoja dela je Astrid Lindgren prejela številna visoka švedska odlikovanja. Leta 1996 so ji podelili tudi naše državno priznanje, in sicer za odmevnost njenih del v Sloveniji in za zasluge pri pripravi švedskih zakonov o varstvu narave. Vsako leto se je spomnimo tudi z velikim Pikinim otroškim festivalom, ki v Velenju redno poteka že od leta 1990.
